V 24 dneh, 12 urah in 40 minutah je Klara Bajec kar dvakrat pretekla Slovensko planinsko pot. Je prva oseba, ki se je odločila dvakrat zapored iti po Slovenski planinski poti. V številkah:

- 1.240 kilometrov,

- 74.000 metrov vzpona,

- 25 etapnih dni,

- nekaj deset spremljevalcev.

Klara že od nekdaj obožuje naravo in tudi hribe, kar vpeljuje tudi v svoje delo vzgojiteljice. 22. julija se je iz Maribora podala na pot do Ankarana, kjer je 3. avgusta dosegla polovico poti in se še isti dan odpravila nazaj do Maribora. Na poti jo je spremljala družina, predvsem mož Matjaž Bajec in pa prijatelji, tudi taki, ki so se po Slovenski planinski poti odpravili sami. Pot je Klara opravila že lansko poletje, ko je pritekla v cilj po desetih dneh, 17 urah in 45 minutah.

Slovenska planinska pot je bila odprta 1. avgusta leta 1953. Ima 80 kontrolnih točk mimo planinskih koč, čez vrhove, mimo znamenitosti, spomenikov in skozi naselja. Začne se v Mariboru in poteka čez Pohorje. Preko Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp ter predalpskih hribovij se spusti na Kras ter se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. Označena je s splošno oznako planinskih poti v Sloveniji - s Knafelčevo markacijo (rdeč krog z belo piko) in dodano številko 1. SPP (slovenska planinska pot) je najdaljša in najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji ter ena najstarejših v Evropi in na svetu. Po njenem zgledu so se podobne poti uveljavile tudi drugod po svetu.

Kako to, da se vam je utrnila zamisel za dvakratno zaporedno prečkanje?

Lani, ko sem se spuščala v Maribor, me je prešinilo, kako bi reagirali moji domači in prijatelji, če bi rekla: »A gremo zdaj še nazaj?« Ko si čustven, vznemirjen, da bi izziv še malo začinil. Še Matjaž mi je potem enkrat rekel, da bi bilo pa res zanimivo, če bi šla tja in nazaj. Te ideje se ti porajajo po glavi. Vedno sem se spraševala, kako to, da se tega še nihče ni spomnil?

Kje ste spali in kako ste se organizirali po poti?

Prijateljica nama je dala na uporabo avtodom, kar je olajšalo primorski del poti, kjer je manj koč. Vsak dan sem imela cilj, etape so bile čez cel dan. Zjutraj sem štartala okrog petih, spat sem hodila okrog devetih zvečer. Načrtovali smo, se prilagajali vremenu, imeli smo optimalen načrt. Bilo je vsega, bilo je vroče, sonce, dež, nevihte,… ampak pogoji so bili super. Postavljala sem si etapne cilje, nisem začela in čakala na konec. Vsak dan sem živela novo zgodbo.

Kaj ste imeli v nahrbtniku?

Na dvodnevnih etapah sem imela vso opremo, prvo pomoč, anorak, hlače, dolge rokave, kapo, rokavice, hrano in vodo. Nahrbtnik je hitro težak.

Štart je bil v Mariboru. Je bilo na morju, na polovici poti, težko kreniti nazaj?

Sploh nisem razmišljala o tem. Vedela sem, da je cilj v Mariboru. Ko sem prišla do morja, sem se vrgla v morje in šla takoj nazaj, tako da je bil to samo en del v dnevu.

Pridružili so se domači in prijatelji, vas je ves čas nekdo spremljal?

Večino časa. Mogoče sem sama hodila kakšna dva dni. Včasih sem sama začela iz koče in so se mi po poti pridružili, nekateri pa so bili tudi več dni z mano. Spremljal me je Matjaž z avtom ali avtodomom ves čas po cesti. Na tem mestu bi se zahvalila vsem, ki so me spodbujali, mi pomagali, prečkali z mano del poti. Tudi oni so del zgodbe.

Kakšni izzivi vas čakajo sedaj?

Morda kakšno drugo športno področje, ki je povezano s hribi. Vedno me je mikalo plezanje na visok hrib.

Vas hribi že od nekdaj privlačijo?

Nasploh sem človek, ki ima rad naravo.

Je zdaj čas za počitek?

Nisem utrujena. Imela sem optimalen tempo, da nisem šla čez sebe. Nisem se preveč utrudila, »preterala«. Moj namen je bil, da uživam in ne, da trpim. Nisem imela nobenih težav in vse je šlo gladko. Komaj čakam da grem za vikend spet v hribe.

Kaj so pred začetkom izziva rekli domači?

Že dolgo so vedeli za to in so me ne glede na vse, podpirali.

Kako svojo formo vzdržujete s poklicem vzgojiteljice?

Glede na to, da sem ljubiteljica narave, to vnašam tudi v svoje delo. Z otroki veliko hodimo v naravo, tudi v gozd. Ob tem s privoljenjem staršev ter vsemi potrebnimi ukrepi proti klopom, komarjem in podobno. Za otroke se mi zdi gibanje izrednega pomena.

Bi bilo čudno, če ne bi vsak vikend hodili v hribe?

V vsakem primeru bom. Mislim tudi, da moram. Telo je bilo dolgo navajeno biti intenzivno v pogonu, po 12 ur in več. Če bi sedaj nehala, bi bilo tudi telo v stresu.

Klari čestitamo za pogum in vztrajnost, da se je sploh lotila takega izziva. Zahvaljujemo se ji za intervju in ji želimo še veliko uspešno premaganih izzivov.

Eva Povirk