»Dobre stvari se dogajajo, ko se oddaljiš od negativnih ljudi,« pravi prostovoljka Barbara Krajnc

Barbara Krajnc. Aktivna prostovoljka. Avanturistka. V mesecu decembru je postala #Vztrajam ime meseca. V njenih odgovorih boste odkrili, da je prava adrenalinska navdušenka in družabna oseba, ki ji v tem času predvsem primanjkuje druženja, tako kot verjetno mnogim izmed nas.

Za začetek, kako bi se opisali? Kaj je tisto, kar ste vi, kaj vas žene?

V trenutnih razmerah bi me morda najbolje opisala besedna zveza – družabna duša v kletki. Od nekdaj sem namreč rada med ljudmi, rada odkrivam nove kraje in občutek, da sama odločam o sebi, je bil doslej moj nepogrešljiv spremljevalec. A kot vse, bo tudi to obdobje minilo, in slej ko prej bom jaz spet lahko jaz. To pa je ženska, ki ima rada aktivno življenje in pozitivne ljudi. 

Kako bi vas z enim stavkom opisali vaši prijatelji ali družina?

Za odgovor na to vprašanje sem se obrnila kar na svojo prijateljico Mojco. Njen prvi odziv: »V enem stavku?? Saj se hecaš, kajne?« In potem: » Barbara je akcija, adrenalin, radost, glasba, solidarnost, odločnost, smeh, jok, rama, dlan, poštenje, čast in… Triglav.«

Kaj vas je napeljalo k prostovoljstvu in koliko časa že delujete?

Prostovoljka sem pravzaprav odkar pomnim. Prostovoljstva ne jemljem kot nekaj, kar se lahko izvaja zgolj v organizirani obliki v okviru prostovoljnih organizacij, je pa res, da se na tak način lahko doseže večje učinke. A prostovoljstvo je zame vsako dejanje ali čas, ki ga posvetimo nekomu ali nečemu, kar bo zaradi našega delovanja v boljšem položaju, kot bi bilo brez njega, hkrati pa za to ne pričakujemo nobenega plačila. Razen plačila, ki se kaže tako, da žalost postane veselje in da se obup spremeni v upanje.  

Kaj vam največ pomeni pri prostovoljstvu?

Zanimivo vprašanje. Gandhi je nekoč rekel: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« In všeč mi je občutek, da sem lahko sprememba. Zame je privilegij, če lahko s svojim delovanjem nekomu polepšam dan ali pa mu pomagam na poti iz dna proti lepši prihodnosti. Vedno ne uspe. Takrat poskušam najti rešitev prek drugih možnih kanalov. Načeloma nikoli ne obupam nad človekom ali situacijo. Vedno je možna rešitev. Morda ne na prvo žogo, morda ne v obliki, na katero smo najprej pomislili, ampak na koncu je vedno mogoče nekaj spremeniti. Prisotna mora biti le volja pri vseh vpletenih.

S kakšnimi ljudmi najraje sodelujete, delate, jim pomagate?

Pozitivnimi. Takimi, ki najprej rečejo: »Da.« in potem razmišljajo »kako«. Ljudmi, ki prej kot težavo, vidijo rešitev. Primer take osebe je direktorica našega Centra za starejše DEOS, Ana Petrič. Pri njej nikoli ne boš dobil odgovora »Ne.«. Morda le na vprašanje: »Se ti zdi to nemogoče?«

Kaj vas najbolj veseli?

Veseli me vse, kar je povezano z ljudmi, glasbo, naravo, življenjem.

Vaše strasti so?

Kot ste najbrž že lahko razbrali iz mojih odgovorov, sem človek akcije in adrenalina. Vse, kar ima vsaj malo priokusa ekstremnega, me privlači. To lahko dokažem tudi z darili, ki jih zadnje čase dobivam od prijateljev – polet v tandemu z jadralnim padalom, prelet Triglava s helikopterjem, spust po jeklenici v Črni na Koroškem … Priznam, res močno pogrešam svobodo, gibanje in druženje.

Kaj vam da energijo in moč kadar vam le te primanjkuje?

Zagotovo pogled mojih dveh štirinožnih prijateljic. In družina, ki je moje zavetje, kadar so čustveni viharji zunanjega sveta prehudi. In seveda – narava. Narava v vseh letnih časih in na vseh celinah tega sveta.

Imate morda kakšno misel, sporočilo, za konec?

Življenje je kot vožnja s kolesom. Da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati. (A. Einstein)

Barbari se zahvaljujemo za sodelovanje v intervjuju. Želimo ji še veliko uspešnih akcij in premaganih izzivov ter veselja do prostovoljstva.

Eva Povirk