Logo MojaObčina.si

Brezovica

JUTRI
19°C
11°C
PON.
19°C
12°C
1803

Intervju s skakalko Špelo Rogelj

Letos so bile slovenske skakalke odlične, dosegle so tudi prvo slovensko žensko ekipno zmago v svetovnem pokalu in se s tem zapisale v zgodovino. Kljub temu, pa Špela tekmuje že 18. leto in počasi razmišlja o zaključku športne kariere. Več o tem nam je zaupala v pogovoru.


V pretekli sezoni ste dosegle prvo slovensko žensko ekipno zmago. Kako zelo ste bile ponosne na ta dosežek?

Malo je ekipnih tekem, naša ekipa pa je močna že več let. Nikoli se nam ni izšla ta zmaga. Da se je to zgodilo prav doma, je vrhunsko. Edina slaba stvar je, da se je to zgodilo ravno letos, brez gledalcev. Veliko boljši občutek je, ko je toliko navijačev, ki dihajo s tabo in športom. Zaradi tega morda malce grenkega priokusa. Smo pa s tem veliko dosegle in zapisale dosežek za v zgodovino.


Kakšno je bilo vzdušje na tekmah v času epidemije?

Veliko tekem je odpadlo zaradi epidemije, saj organizatorji niso imeli sredstev ter niso uspeli poskrbeti za varnost. Še vedno je pa bolj pomemben moški svetovni pokal, saj se naša mlada disciplina še razvija. S samo tehniko in skoki kažemo, da je naš šport nekaj, kar bo na podobni ravni kot moško prvenstvo. Pri večini športov je to veliko bolj enakopravno, izenačeno, na primer pri alpskem smučanju.


Se spremenijo občutki, ko te ne spremljajo tvoji navijači?

Na splošno je na naših tekmah manj gledalcev, ampak vseeno sploh na Ljubnem in na Japonskem, kjer tekme letos sploh ni bilo, so navijači tisti, ki te dvignejo. Nekateri tekmovalci si to jemljejo kot breme in njim je bilo letos brez pritiska lažje. Meni pa dodajo gledalci dodatno spodbudo, ko stopiš na Ljubnem iz ogrevalne hišice in slišiš hrup, vrišč in navijanje … je to velik plus. Moji navijači me spremljajo na veliko tekem in za to sem jim res hvaležna.


Kakšni so tvoji upi, želje, ki jih polagaš v novo sezono?

Moj glavni cilj je olimpijska medalja. To mi je cilj že od otroštva. En cilj mi je bila medalja iz svetovnega prvenstva, tudi ekipna je velik dosežek – to pomeni, da ekipa res dobro dela in smo vsi zmožni vrhunskih rezultatov. Naslednji cilj je ekipno osvojiti Pokal narodov, ki se nam je letos izmuznil.


Si že od majhnega vedela, da bo to tisto, s čimer se boš ukvarjala tudi profesionalno?

Že od majhnega sem bila zelo tekmovalna. Oče je bil sicer skakalec, a je vedno govoril, da njegovi otroci ne bodo skakalci, ker je to preveč odrekanja. Vseeno smo vedno hodili na tekme in enkrat sem zagledala punce skakat v Planici. Vedela sem, da hočem poskusit. Z bratom sva se nekaj časa trudila, da sva pregovorila starša. Mislila sta, da bova pozabila. A na koncu sta naju vseeno peljala, priključila sta se še dva bratranca in smo trenirali vsi skupaj. Oče me je tako nezavedno navdušil za skoke in vsekakor velja pregovor »nikoli ne reci nikoli«.


Koliko časa že treniraš in tekmuješ?

Treniram 18. leto, moja prva mednarodna tekma je bila leta 2008. Od leta 2012 sem v svetovnem pokalu, prej smo tekmovali v celinskem. Šport mi je na sploh všeč – je adrenalinski, uživaš, težko pa je razložiti zakaj prav skoki. Vsak bi moral probat, a je specifičen šport in to ni mogoče. Bi rekla, da »moraš met nekaj v sebi«.


Zasledila sem, da je bil tvoj idol Simon Ammann. Je temu še vedno tako?

To se čez čas spreminja, na koncu si sam sebi idol. Simon Ammann mi je eden izmed najljubših, ker vztraja. Ima štiri zlate olimpijske medalje in lahko bi že končal s kariero. Ne glede na to, vsako leto postavi vrhunski rezultat, sploh glede na starost. Pri skokih vemo, da ne moreš v nedogled tekmovati. Sicer pa vedno najdeš inspiracijo, vsako sezono v nekom.


Se med treningi srečujete tudi z moško ekipo skakalcev in si med seboj, tudi s skakalkami, izmenjate kakšne nasvete ali trenirate ločeno?

Zelo malo smo skupaj na treningih s fanti, ker imamo vsak svoj program tekem in temu sledi tudi program treningov. V mlajših letih pa veliko treniramo skupaj s fanti, sploh zaradi tega, ker če želiš napredovati, treniraš z boljšimi. Če se njim približaš, to pomeni, da si zelo dobro pripravljen. Zdaj je večinoma nas šest punc iz reprezentance skupaj praktično 250 dni na leto. Na koncu si skupaj toliko časa, da že vse dobro poznaš in se dopolnjujemo.


Kako je, ko pridejo nove, mlajše v ekipo?

Vsakega sprejmemo, ampak se ve, kdo je najmlajši in kdo najstarejši. Mlajše prinesejo tisto energijo, razigranost, ki jo mogoče me že malo pozabimo. Mi je všeč, da prihajajo mlade, ker pomeni, da bomo nekaj pustile za sabo in se bo šport naprej razvijal. Želim doseči to, da se bodo ženski skoki razvijali naprej in bodo imele punce enkratne pogoje. Zaenkrat mislim, da smo na pravi poti.


Bi si želela, da bi bilo tekmovanje tudi na veliki skakalnici, letalnici?

To je želja čisto vsake, a moraš biti pripravljen na to veliko skakalnico. Trenutno potekajo pogovori o tem, da bi v naslednjih parih letih nastopile. Sigurno bo to tekma, to je želja vsake. Dlje letiš, bolj uživaš.


Te nikoli ni bilo strah skočiti?

Vedno, ko greš iz manjše na večjo skakalnico, imaš neko spoštovanje do skakalnice. Ni to strah, to je drugače. Šla sem na velikanko, se usedla na rampo brez opreme. Je popolnoma drugačen občutek, kot če si polno opremljen. Nihče ne bo rekel, da se usede na velikanki čisto miren. Ampak ko si enkrat gor, greš. Ne predstavljam si, da bi rekla: »ne, ne grem,« in šla peš dol.


Kaj te pri skoku najbolj navduši, kdaj je tisti najboljši občutek?

Let. Ko letiš, dlje letiš, večja skakalnica, boljše je. Manjše skakalnice ti postanejo nekaj vsakdanjega. Faza letenja, kjer si tistih par sekund samo ti in gledaš kako daleč boš skočil, si čisto v fokusu in ne slišiš in ne vidiš okrog sebe.


Kaj pa sodniki, ocenjevanje, se delajo razlike med ženskimi in moškimi skoki?

Pride do razlik, sploh v tej sezoni. Zavedati se moramo, da enaki sodniki ocenjujejo nas in fante, pa imamo povprečno veliko slabše ocene kot oni. Ne gledajo na to, da smo v povprečju vse manjše in se manj vidi doskok. Tudi sodniško ocenjevanje se bo počasi spremenilo in izboljšalo.


Pred leti si povedala, da je zate največja športna zvezda Tina Maze. Se je mogoče tvoje mnenje spremenilo, glede na to, da je zaključila s kariero?

Mislim da je ona še vedno rekorderka po številu točk. Takrat je imela brutalno sezono. Nasploh smo slovenski športniki zelo dobri, glede na to, kakšne pogoje za delo imamo. Zavedajmo se, da je v drugih nacijah to veliko bolj podprto in da neka Tina Maze, s tako majhno ekipo, naredi tak »uau«  v alpskem smučanju. Vedela je, kaj dela in imela okrog sebe ljudi, ki so delali, kot je treba. Ona je naredila svoje in potem so prišle te rekordne številke. Veliko športnikov se najde, ki so odlični, ampak ona je še vedno… na vrhu. Sicer pa sem jo imela priložnost spoznati na olimpijskih igrah v Sočiju.


Ali je znanje tujih jezikov, poleg angleščine, v športu zelo pomembno? Koliko jih govoriš ti?

Super je, če govoriš vsaj angleščino, da se lahko sporazumevaš z drugimi, saj cel svetovni pokal poteka v angleščini. Če znaš še dodatne jezike, toliko bolje. Govorim angleščino, razumem tudi nemščino. Bi si definitivno želela še kakšnega, čeprav si fraze v zanimivih jezikih hitro zapomnim.


Celo sezono preživiš na snegu, kaj pa med počitnicami?

Ko se konča sezona, gremo skoraj vsi nekam na toplo vsaj za teden ali dva. Zelo rada grem tudi smučat, saj imaš vseeno rad občutek na snegu.  


Kdaj začneš s pripravami na novo sezono in kakšne so same priprave med sezono?

Počasi bomo kar začeli s pripravami. Najprej so kondicijski treningi, kjer pripraviš svoje telo, da ne pride do nepotrebnih poškodb. Zares se bodo skupni treningi začeli v maju. Med sezono je pa vse podrejeno sezoni, takrat je veliko masaž, obiskovanje savne ter mentalna priprava poleg treningov.


Ali med treningi najdeš čas za učenje?

Bila sem vpisana na fakulteto a sem se odločila za šport. Če bom imela čas in željo, bom lahko tudi kasneje nadaljevala. V srednji šoli gre učenje skupaj z vrhunskim športom, na fakulteti je to težje. Ne pravim, da se ne da, ampak ne moreš se posvetiti popolnoma eni stvari.


Kako doživljaš Planico?

Želja je, da bi tam letele. Se pa zavedam, da bo to še nekaj let trajalo. Kljub vsemu moraš biti pripravljen in še vedno je nevarno. Padci so sicer del športa ampak ravno zaradi tega zelo zavirajo ženske polete.


Govorilo se je o tem, da naj bi po olimpijskih igrah prenehala s skakanjem?

Pustila sem si še odprto pot. Če bo naslednja sezona na tako visokem nivoju, bi si definitivno želela nastopiti tudi na domačem svetovnem prvenstvu. Ampak, kljub temu mislim, da se raje posloviš na vrhu. Zaenkrat je moja odločitev, da odskačem to sezono do konca in potem vidim, kako se bom počutila. Če bom imela motivacijo za še eno sezono, bom še tekmovala. V veselje mi je trenirat, tekmovat, ampak vse, kar pride zraven … Zraven sem že od samega začetka in ves čas se boriš, dokazuješ, da je naš šport pomemben in tega se naveličaš. Čez leta se nabere to breme, saj je veliko še zraven smučarskih skokov - potovanj, karakterjev ljudi, s katerimi se ne ujemaš in podobno.


Kaj je bil glavni razlog, da boš zaključila športno kariero oziroma zakaj ne bi več tekmovala?

To počnem že tako dolgo časa. Želim si ustvariti družino, mislim, da je to glavni razlog. In da si začnem želeti druge stvari kot šport.


Kakšen je tvoj načrt po zadnji odskakani sezoni?

Že dlje časa vem, da bom prevzela očetovo podjetje. To je že nekaj časa cilj oziroma v načrtu. Ostale stvari pa tako, kot se bodo odvile. Kakor bo naneslo. Želela bi ostati povezana s športom in peljat ženske skoke na višji nivo, predati znanje na mlajše.


Špeli se zahvaljujemo, da si je vzela čas za intervju in nam prikazala vpogled v skakalno sezono. Želimo ji še veliko uspehov, zmag in seveda olimpijsko medaljo.


Eva Povirk


foto: Eva Povirk in osebni arhiv Špele Rogelj

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi