A na uho mi je spet prišla informacija o zame doslej skritem talentu še enega soobčana, ki ga sicer poznam že desetletja. In zakaj ta avtomobilistični uvod v intervju o umetnosti? Ker gre pri Borisu za zelo očiten preplet ljubezni do avtomobilizma in umetnosti. Boris namreč slika podobe iz sveta moto športa. Na steklo. Pogosto v 3D videzu, ki ga doseže s prav posebno tehniko upodabljanja, ki je ni zasledil še pri nobenem drugem umetniku na svetu.
1. Zastavila ti bom zelo klišejsko vprašanje, a enostavno ne morem mimo njega. Kdaj se je vse skupaj začelo?
Boris: Hja. Sposobnost risanja mi je bila pravzaprav položena v zibko, kot pravijo. Risati znam, odkar pomnim. V različnih tehnikah. In ker se mi za to nikoli ni bilo treba posebej truditi, sem to spretnost sprva jemal za zelo samoumevno. Nisem je ne cenil ne razvijal. Potem je prišlo še služenje vojaškega roka, med katerim se mi je nekoč zareklo, da znam risati. Ko so vojaški tovariši (pa tudi oficirji) ugotovili, da to res drži, sem dobival naročila kot po tekočem traku – slike za rojstne dni prijateljev, sorodnikov, slike kar tako, za dušo … Vse skupaj je bilo že skoraj podobno tekočemu traku, zato ni čudno, da se mi je risanje takrat zamerilo in leta po prihodu iz vojske sploh nisem hotel slišati za risanje.
Ko pa me je čez leta sodelavec v takratni službi že dolgo prepričeval, da bi mu narisal avto, se je zgodil preblisk. Ob eni od renovacij mi je pod roko prišlo odpadno okno. Termopan. In kar naenkrat sem v njem zagledal platno za svojo sliko. Vse skupaj se je še poklopilo z darilom, ki ga je ravno takrat enkrat prejela hči - set barv za barvanje na steklo. In ker sem po duši že od nekdaj tudi avtomobilistični navdušenec, je nastala slika – Ferrarija, seveda. Prototip Ferrari Rosse.
Potem pa je sledil niz dogodkov, ki se mi zdaj, ko gledam nazaj, zdijo bolj usoda kot naključje. Poleti 2001 se je na Otočcu odvijalo srečanje lastnikov vozil Ferrari iz devetih evropskih držav. Poleg sedmih slovenskih so na festivalu sodelovali tudi lastniki iz Avstrije, Nemčije, Italije, Švice, Hrvaške, Lihtenštajna, BiH in Monaka. Prišel sem na idejo, da bi sliko Ferrarija, preden jo podarim sodelavcu, ki jo je pravzaprav naročil, ponudil organizatorju festivala. Glava organizacije Ludvik Dvojmoč je bil takoj za. Le da me je šokiral z idejo, da bi na festivalu imel svojo razstavo. »Kako?! Če pa je to edina slika, ki jo imam??« »Koliko slik lahko narediš v enem mesecu, kolikor je še do festivala?,« je vprašal Ludvik.
Kot nor sem delal dan in noč ter »naštepal« okoli 15 slik. Takrat sem uporabljal precej enostavnejšo tehniko kot pri kasnejših delih. Sedaj za eno sliko porabim od 100 do 150 ur dela (tehniko imenujem 3D glass. Ta način slikanja, ali bolje rečeno »kapanja« barve na steklo, omogoča trodimenzionalno vizualno dojemanje slike. Proces slikanja v grobem poteka tako, da na sprednjo in zadnjo stran stekla s kapanjem nanašam različne plasti barve). A tudi tiste »tahitre« slike so imele neverjeten učinek za moje kasnejše ustvarjanje.
Naročeno mi je namreč bilo, da za predsednika švicarskega Ferrari kluba naredim sliko Ferrarija 330 P4, katerega enega od treh na svetu ima gospod v svoji garaži. Sliko je nekdo, preden mu je bila izročena, ukradel. In tako me je gospod povabil, da mu novo sliko prinesem kar na njihovo srečanje oktobra istega leta v Maranello, zibelko Ferrarija.
2. Uf!
Boris: Ja. To sem tudi jaz rekel :-) Tam so namreč z mano delali kot z visokim gostom, imel sem dostop do vseh prostorov, ki so sicer »navadnim« ljudem nedostopni, vozil sem celo po Ferrarijevi zasebni testni stezi Fiorano.
3. Tako si pravzaprav postal del najožjega Ferrarijevega kroga …
Boris: No, to bi težko rekel, vendarle nisem te sreče, da bi mi v garaži stal eden izmed teh lepotcev, vsekakor pa sem konkretno okusil del njihovega sveta. Povabljen sem bil na primer tudi, da naredim sliko za Ferrarijevo dražbo, ki jo je ta izvedel s pomočjo avstrijske nacionalne televizije ÖRF na gradu Schonbrunn za otroke, obolele za rakom. Poleg njihovega avtomobila so torej licitirali tudi mojo sliko. Razstavo sem imel na otvoritvi salona v Švici. Ena od mojih slik je tudi v lasti sedanjega predsednika FIA (Mednarodna avtomobilistična zveza), šejka Mohammeda Ben Sulayema. Spomnim se ga še iz časov, ko sem v mladosti spremljal rally. Ben Sulayem je takrat prišel vozit tudi na naš Rally Saturnus. Sliko mu je odnesel Miran Stanovnik, s katerim sta še iz dirkaških časov velika prijatelja.
4. Tole je bilo očitno zate precej intenzivno obdobje. Kaj pa se dogaja s teboj trenutno?
Boris: No, trenutno pa imam že nekaj let stalno prodajno razstavo v Park Inn by Radisson hotelu v Dubaju, ki stoji tako rekoč na samem dirkališču in ki mi jo je pomagal realizirati Iztok Franko, zasvojenec z izpušnimi plini, novinar, podjetnik in še marsikaj. Tako da če se boste kaj potepali po Dubaju, vabljeni, da obiščete razstavo :-)
Spogledovati sem se začel tudi z umetniško industrijsko fotografijo. Poleg tega pa me zadnje čase vleče k slikanju rož.
5. OK. To pa je preskok – iz moto športa k naravi…
Boris: Res je. A očitno ima vsako življenjsko obdobje svoje karakteristike – tako na fizični, mentalni kot tudi ustvarjalni ravni. Je pa epidemija covida-19 tudi meni prekinila kar nekaj načrtov in projektov, a mislim, da bo morda počasi čas, da te načrte spet spravim v pogon.
6. Tako kot pred leti glasbeno kariero?
Boris: Ja. Tudi glasba je moja strast. Kot mlad roker sem igral v različnih glasbenih skupinah (od Mulcev do Performersov), potem pa je v »odrasli dobi« sledil 15-letni premor, med katerim sem ves čas čutil, da mi nekaj manjka, pa nisem znal s prstom pokazati, kaj bi to bilo. Ko sem pred 18 leti ustanovil heavy metal skupino WarmUp Bones in ponovno začel brenkati po svoji bas kitari, sem vedel, da je to to. In tako smo z Warmupovci februarja letos z dobro obiskanim koncertom v dvorani Zadružnega doma v Vnanjih Goricah obeležili svojo polnoletnost.
Zdaj vem – ko si enkrat okužen z glasbo, ne moreš nehati ali pa to obžaluješ do konca svojega življenja.
Creatusova »fil-rouge«
Za konec še nekaj tradicionalnih Creatusovih vprašanj, ki te bodo tistim, ki te še ne poznajo, predstavili nekoliko bolj »intimno« ;-)
1 Kje bi živel, če bi lahko živel kjerkoli?
Boris: Brez dvoma v Dubaju. Je že res, da je poleg blišča v njegovem zakulisju tudi ogromno bede, a nekako mi ustreza njegov utrip.
2. Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?
Boris: Imeti možnost razmišljati s svojo glavo, spregovoriti o tem in biti tudi slišan.
3. Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja), za katero bi lahko rekel, da je tvoj vzor/idol, in zakaj?
Boris: Prvi mi je na misel prišel ustanovitelj, tekstopisec in basist heavy metal zasedbe Mötley Crüe. V svojem življenju je šel iz nebes do pekla, skorajda v smrt, a uspel priti nazaj do nebes.
4. Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičil« za svojo dušo?
Boris: Dirkal. Občutek, ko prek vibracij začutiš moč motorja, ko se ti vsaka živčna celica usmeri v obvladovanje dirkalnika, koncentracija pa pokriva le na stezo pred tabo … Takrat ne obstaja nič drugega.
Zapisala:
Mojca Pristavec Đogić
Zavod Creatus
Fotografije:
Boris Vučkovič, osebni arhiv
