Z dolgoletnim in izkušenim čebelarjem, občanom Francom Suhadolnikom, smo se pogovarjali o različnih tehnikah pridobivanja medu, panjih ter o zdravljenju in hranjenju čebel. Poleg zgodovine čebelarskega društva Krim nam je razkril tudi marsikatero zanimivo značilnost teh fascinantnih bitij. Leta 1934 so v Preserju ustanovili odbor čebelarske podružnice naslednji čebelarji: predsednik Janez Šuštaršič, podpredsednik Janez Verbič, tajnik Franc Remškar, blagajnik Jakob Bačar ter odbornika Anton Susman in Ludvik Tavčar.

Po drugi svetovni vojni se je nekaj čebelarjev vključilo v ČD Ig, drugi pa so čebelarili samostojno.
Zato se je leta 1983 znova zbrala skupina čebelarjev z željo po organiziranem čebelarjenju s poudarkom na zdravljenju čebel in izobraževanju čebelarjev.

Vredno omembe je tudi, da je v naši občini eden izmed boljših terenov za čebele in pridelavo medu. V začetku leta 1984 so ustanovili ČD Krim, ki je združevalo čebelarje na območju KS Podpeč - Preserje in KS Rakitna. V upravnem odboru so bili predsednik Stane Todori, podpredsednik Anton Koščak, tajnik Franc Suhadolnik in blagajnik Avgust Švigelj.

V društvo se je takrat včlanilo 38 čebelarjev, ki so skupaj premogli več kot 400 panjev. Od takrat društvo neprestano dobro deluje. Dobro pa sodelujejo tudi z osnovno šolo in vrtcem, kjer redno sodelujejo tudi pri projektu Slovenski zajtrk. Mladim prikažejo satnice, orodje, način dela in pridelavo medu. ČD Krim ima tudi urejena pasišča za dovoz čebel čebelarjev iz drugih krajev. Zgledno sodelujejo tudi z Občino Brezovica in Čebelarsko zvezo Slovenije. Organizirajo tudi predavanja v dvoranah ali na pasiščih, kjer izobražujejo mlade in starejše čebelarje. Osnovna naloga društva je predvsem opozarjanje čebelarjev na higieno, čistočo in pravočasno zdravljenje.

Trenutno je v ČD Krim 35 članov, ki čebelarijo s 750 panji. Večina jih čebelari v standardnih AŽ (Anton Žnidaršič) panjih. ČD ima trenutno skupno 16 pasišč, ki so namenjena dovozu za čebelarje iz drugih krajev Slovenije. Vsakih pet let organizirano obnavljajo pašni red, kjer zagotavljajo urejeno in označeno pasišče, ki ga odobri ministrstvo. Povprečna starost čebelarja pri nas je med 60 in 65 let, kar ustreza slovenskemu povprečju. Čebelarji opažajo tudi, da je vsako leto slabše, kar se tiče vremenskih razmer. Z vami delimo še nekaj zanimivih dejstev o čebelah:

Komunikacija s »plesom«: Čebele delavke komunicirajo s posebnim »plesom« (waggle dance), s katerim drugim čebelam pokažejo smer in oddaljenost vira hrane. Med seboj se spoznavajo po vonju.

Majhna proizvodnja medu: Ena čebela v svojem življenju proizvede le približno 1/12 čajne žličke medu. Za en kilogram medu mora čebelja družina obiskati približno 4 milijone cvetov.

Pomembnost pri opraševanju: Čebele so zaslužne za opraševanje približno tretjine hrane, ki jo zaužijemo. Brez čebel bi številni pridelki, kot so jabolka, hruške, borovnice, močno upadli.

Izjemna organiziranost: V panju ima vsaka čebela svojo nalogo. Obstajajo čebele delavke, trot (samci) in matica, ki je večja in težja od čebel delavk in je edina plodna samica v družini, ki zalega jajčeca. Matica je sposobna zalegati od 2000 do 3000 in še več jajčec na dan. 

Dolgoletna prisotnost: Čebele so na Zemlji že več kot 100 milijonov let in so preživele tudi obdobje dinozavrov. Poleti čebele živijo od 14 do 40 dni, pozimi do 140 dni, v izjemnih primerih celo več kot 300 dni.

Hitro utripanje kril: Čebele zamahnejo s krili kar 250 do 300 krat na sekundo, kar ustvarja značilen brenčeč zvok. Čebela leti povprečno 24 km/h; krajše razdalje celo s hitrostjo 40 km/h.

Ta dejstva le poudarjajo, kako neverjetne in pomembne so čebele za naš planet! Čebelarstvo ni le tradicija, temveč tudi nepogrešljiva dejavnost, ki prispeva k ohranjanju naravnega ravnovesja. ČD Krim s svojim dolgoletnim delovanjem ne samo ohranja bogato dediščino, temveč tudi spodbuja nove generacije k odgovornemu čebelarjenju in varovanju okolja. S svojim predanim delom in sodelovanjem društvo zagotavlja, da bo čebelarstvo v tem delu Slovenije še naprej cvetelo in ostalo pomemben del našega življenja.

Jakob Rus