Letošnji častni občan občine je postal dolgoletni legendarni gostinec znamenite brezovške gostilne Pr' Kopač Avgust Pleško. Naziv častni občan Občine Brezovica je prejel za izjemne zasluge za napredek in razvoj občine. Z njim smo spregovorili o njegovem preteklem delu, zanimivostih v kraju in tudi o njegovih hobijih – med drugim je več desetletij deloval v pevskem zboru in bil tudi njegov predsednik. Ob prejemu častnega naziva ni pozabil omeniti niti svoje žene in družine, ki sta mu skozi leta pomagala in stala ob strani.

Kaj vam pomeni naziv častni občan Občine Brezovica?

Sem človek, ki je bil vedno raje v senci kot na soncu. Nisem se rad izpostavljal v družbi, kljub temu pa sem tega priznanja zelo vesel. Tudi sam ugibam, ali sem si ga zaslužil ali ne. Če so mi ga dali in me zanj predlagali, tudi prav, zdaj pa naj odgovarjajo tisti, ki so me zanj predlagali (smeh op. a.)

Sicer pa sem presenečen in počaščen, ker kaj več ne morem zahtevati v življenju, saj sem že kar nekaj doživel in poizkusil.

Vse življenje že živite na Brezovici, kako se je skozi čas spreminjalo tukajšnje okolje?

Okolje je bilo precej drugačno. Tudi stara cesta je potekala mimo gostilne, tam, kjer je zdaj parkirišče. Veliko je tudi priseljenih ljudi, ki jih sploh ne prepoznaš. Avtohtonih Brezovčanov je zelo malo in izgleda, da jih bo kmalu zmanjkalo. Nekateri so odšli, drugi so se poročili, veliko je priseljencev.

Gostilna Pr' Kopač tu deluje od leta 1848, takratni lastnik je gostilni tudi dal ime. Hiša, kjer je danes gostilna, je bila pred tem štala. V letih 1847/1848 je tukaj mimo potekala železnica Trst–Dunaj, še pred tem pa so se tukaj ustavljali furmani, ki so tukaj jedli, pili in prespali. Takratni lastnik oziroma gostilničar naj bi tako rekel, da kmalu zato s tem ne bo več posla in da bo zato treba »kopati« oziroma delati nekaj drugega. Od takrat je tukaj tudi ostalo ime Kopač.

Nihče pa se ni pisal Kopač. Mi smo se pisali Pleško, torej moj oče, stari oče, ter stari oče mojega očeta. Leta 1958 sem odšel k vojakom, 1960 pa sem se iz vojske vrnil in sem nato tukaj delal do upokojitve. Za menoj je z gostinstvom nadaljevala še moja žena, ki je od mene mlajša okoli deset let.

Ste od začetka vedeli, da se boste ukvarjali s to dejavnostjo – torej z gostinstvom? Je bila to vaša želja?

Že zgodaj sem v mladosti pri 16 letih hodil delat v graben, saj takrat še ni bilo rovokopačev. Delal sem na morostu. Zelo zgodaj, pri nekaj več kot petih letih, sem šel tudi v šolo. Za dve leti sem šel v šolo še v Ljubljano, nato pa naprej nisem mogel, saj smo imeli kmetijo. Državi je bilo treba v tistem času nazaj vrniti kmetijo ali pa gostilno, zato je moj oče rekel, da bo raje obdržal kmetijo, saj bo z gostilno lahko začel kadarkoli. Oče mi je rekel: »Gustl, če boš delal v gostilni, bomo začeli, če ne, pa ne bomo.« Rekel sem mu, da bom, ker če hodim delat v graben in delam z lopato, bom znal tudi gostu postreči in prinesti hrano do mize.

Kasneje sem obiskoval še gostinsko in poslovodsko šolo, nato pa sem prevzel »oštarijo«. Vsako leto smo kaj obnovili, popravili in na novo izdelali. Oče mi je dal nekaj koristnih nasvetov, kako je treba z gosti pravilno in lepo ravnati in me naučil pravil »dunajske šole«.

V času, ko sem aktivno delal, sem skrbel za nabavo, stregel sem gostom in urejal druge malenkosti. Poleg tega pa sem bil aktiven tudi v pevskem zboru in bil 16 let tudi predsednik zbora. Z zborom smo nastopali po Sloveniji in tudi v tujini. Peli smo tudi na vasi in na raznovrstnih dogodkih.

Moram pa pohvaliti in se zahvaliti svoji ženi. Imam srečo, da sem dobil tako ženo, ki je imela za te stvari posluh. Da mi je kdaj odpustila, če smo peli s fanti na vasi. Spoznala sva se na koru, na njem pa sva pela 40 let.

V gostilni Pr' Kopač se je v vseh teh letih zvrstilo veliko število gostov in tudi bolj znanih osebnosti. Nam lahko zaupate kakšno zanimivo zgodbo?

Naša gostilna je vedno veljala za kraj, kjer se zbira športna družina, zato smo nekakšna športna hiša. Velikokrat so našo hišo obiskale številne športne legende (hokejske, nogometne in druge). Imeli smo tudi posebno hokejsko sobo.

Dolgo pred tem, preden je v veljavo stopil zakon, da se v notranjih prostorih ne sme kaditi, sem jaz vpeljal nekadilsko sobo. Niti znanim osebnostim v omenjeni sobi nisem pustil kaditi. Prišle so tudi znane politične osebnosti, a sam nisem nikoli politiziral. Oče mi je rekel, da bom marsikaj videl in slišal. Dal mi je nasvet, da moram goste postreči in jim pravično zaračunati, tako da se bodo še vračali in bodo zadovoljni.

Dodal je, da morajo biti zame vsi gosti enako vredni, če želim, da bom imel goste še naprej. Tako tisti, ki pridejo v delovnih škornjih in tisti, ki pridejo s kravato. Tega sem se zapomnil za vekomaj.

Na kateri dosežek ste pri svojem delu najbolj ponosni?

Da ljudje pridejo k nam veseli in se dobre volje tudi odpravijo od nas ter pravijo, da se bodo še vrnili. To je zame največji dosežek, večji kot vsaka napitnina. To je bilo zame osebno največje zadovoljstvo.

Spletel sem številne vezi in kamor koli sem prišel (recimo v Ameriko), so me ljudje prepoznali.

Je danes gostinski poklic bolj spoštovan in ga je težje opravljati kot nekoč, ali je ravno obratno?

Danes je vse bolj zahtevno, saj moraš imeti nekaj, kar drugi nimajo. Ta poklic moraš rad opravljati. Če tega ne delaš rad, potem v tem poslu ne moreš biti. Je pa to zahteven posel. Tako kot to velja za kmete ali pa obrtnike. Če misliš, da boš delal samo osem ur in tako »fajn« živel, ne boš.

Po čem je vaša gostilna najbolj znana?

Po piščancu. Z njim smo začeli že kmalu. Moja mama je začela, potem pa je naprej nadaljevala moja žena. Zjutraj je prišla v kuhinjo in jo zapustila ob polnoči. In to ni trajalo le eno leto, ampak več kot trideset let. Tudi na ure se ni gledalo. Ko je človek mlad, vse prenese.

Dva dni v tednu smo se gostilno odločili zapreti med prvimi v Sloveniji. Povedal sem mami in očetu, da bom dva dni v tednu zaprl gostilno in rekla sta mi, ali sem pri pameti. Da kaj bodo ljudje rekli, da je gostilna v nedeljo zaprta. Rekel sem jima, da če ni dovolj, da delam pet dni v tednu po 16 ur, potem zapremo gostilno za cel teden ali pa celo leto. Tako sem se jima malce uprl.

A se očitno dejavnost tudi zaradi vpeljave te novosti ni končala. Ljudje so to sprejeli in naposled tudi oče in mama.

Se pravi si niste privoščili daljšega dopusta?

Seveda ne. Gostilno smo zaprli za tri tedne. En teden smo belili, drugi teden pospravljali, tretji teden pa smo šli na morje. Zdaj, ko imam več časa in bi lahko šel na morje, pa sem že starejši in se mi ne da obiskovati tujih krajev.

V okolici domačega kraja se rad odpravim na Rakitno in se sprehodim okoli jezera.

Kako ste še danes vpeti v gostilno Pr' Kopač?

Danes gostilno okoli 15 let vodi moj sin Miha. Jaz zalivam rože in kdaj pometem po dvorišču.

Kaj bi mlajšim generacijam položili na srce?

Da bi še naprej držali skupaj kot do zdaj in bodo imeli vsega zadosti: dovolj dela in tudi preživeli bodo. Če bodo pošteni do ljudi, jim bo šlo. Če pa misliš, da boš v tem poslu obogatel brez dela, pa se presneto motiš.

Aljaž P. Kunej