Tigrovci so imeli jasen in nedvoumen cilj: ohranitev slovenskega naroda na svoji zemlji! Za dosego tega cilja so imeli večinsko podporo prebivalcev in v njihovih vrstah so bili dobrodošli vsi, ne glede na svetovnonazorske ali drugačne razlike, zato je bila za TIGR značilna pluralnost, strpnost, povezanost, zagnanost in požrtvovalnost. Mladi fantje in možje, srčni rodoljubi in prvi protifašisti v Evropi, so na različne načine preprečevali načrtovani etnocid in njihov boj s premočnim sovražnikom zasluži vse naše spoštovanje in poklon.
Društvo TIGR Primorske je sklenilo, da primerno obeleži oba dogodka ob upoštevanju omejitev zaradi virusa COVID-19. Trideseta številka Primorskega rodoljuba, ki ga izdaja društvo, je posvečena spopadu na Mali gori, naslednja pa bo drugemu tržaškemu procesu.
Spopad na Mali gori je že za nami in ob osrednji prireditvi na kraju spopada, je društvo izvedlo tudi polaganje vencev v domačih krajih udeležencev spopada v katerem so bili udeleženi trije pogumni in boju za obstoj lastnega naroda predani in odločni tigrovci: Ferdo Kravanja iz Čezsoče, Anton Majnik iz Volč in Danilo Zelen iz Senožeč.
Območna enota Posočje je polaganje venca izvedla v četrtek, 13.5.2021 ob 11.00 uri, v Volčah pri podružnični šoli, ki se imenuje po Antonu Majniku. Zaradi pandemije je bila udeležba skromna, saj ni šlo za prijavljeno prireditev ampak smo člane društva obvestili le po elektronski pošti in zaprosili, da na način “Povej naprej!” obvestijo še tiste, ki takšne pošte nimajo. Ob prisotnosti praporščaka društva sta prisotne pozdravila predsednik Krajevne skupnosti Volče, Aleš Bizjak in predsednik društva TIGR Primorske Gorazd Humar; Antona Majnika pa je predstavil vodja OE Posočje (tekst je priložen). Udeležba učencev v krajšem programu in njihova prisotnost, je naredila dogodek prijazen, zelo prijeten in dosežen je bil namen, da smo se dostojno spomnili pomembnega tigrovca.
Nadaljevali smo v najbolj tigrovski vasi v Čezsoči ob 15.00 uri, kjer je bila udeležba nekoliko številčnejša a še vedno skromna. Prisotne sta nagovorila bovški župan Valter Mlekuž in Gorazd Humar; vodja OE Posočje pa je predstavil življensko pot Ferda Kravanje-Petra Skalarja, ki je svoje kratko življenje v celoti posvetil boju za ohranitev lastnega naroda (glej prilogo). V programu je sodeloval pevski zbor “Golobar”, ki letos praznuje 70-letnico delovanja in ga ves čas vodi 92-letni zborovodja Danilo Durjava, član društva TIGR.
ANTON MAJNIK
Anton Majnik je delil usodo naših prednikov, ki so se po krvavi prvi svetovni vojni vrnili domov iz begunstva in zatekli porušene domove in razrušeno domačo vas. Niso pa ostali samo brez strehe nad glavo, ostali so tudi brez države v kateri so živeli vsi Slovenci več stoletij. Novi gospodarji pa so takoj dali vedeti, da bodo narod, ki je bival na zasedenem ozemlju pospešeno in brez usmiljenja poitalijančili in ga izbrisali iz družine evropskih narodov.
Mladi in vsi rodoljubno čuteči in to je bila večina primorskega naroda, Anton Rutar bi rekel 95%, so se temu uprli na vse možne načine. Anton Majnik je končal učiteljišče v Tolminu in zaključil šolanje v Vidmu leta 1925 in kot slovenski učitelj ni imel možnosti za stalno zaposlitev, le tu pa tam je ujel kakšno nadomeščanje, vendar ga to ni odvrnilo od aktivnega delovanja v domačem kraju, kjer je vodil tamburaški ansambel in planinsko društvo. Sočasno je pristal med vodilnimi tigrovci, ki so skrbeli za vnos slovenskih knjig, zlasti učbenikov, da so lahko skrivoma poučevali otroke v materinem jeziku. Zbirali so orožje, izobešali slovensko trobojnico, požgali oroški vrtec in skušali razstreliti italijansko tolminsko gimnazijo. Anton Majnik je imel v tistem času tako kot vsi slovenski učitelji konec tridesetih let, samo dve možnosti: končati v večletni konfinaciji daleč na jugu Italije ali pa se odseliti v kraljevino Jugoslavijo. Ker so mu bili okupatorji zaradi njegove tigrovske dejavnosti tesno za petami, je aprila 1930 pobegnil čez mejo. Ustalil se je v Ribnici, kjer je poleg šolskega dela kot vrhunsko vsestranski glasbenik vodil ribniško pihalno godbo, v kateri je znal igrati vse instrumente, ki jih je premogla. Poleg tega je sodeloval v pevskem zboru in dramski skupini, zato ni presenetljivo, da je bil v novem okolju spoštovana in priljubljena osebnost. Tudi v novem okolju ni opustil delovanja za svoj narod. Srečeval se je s tigrovci, ki so se tako kot on zatekli v Jugoslavijo in aktivno so se pripravljali na bližajočo se vojno. Zbirali so orožje, ga hranili na skritih mestih in ga prenašali čez rapalsko mejo na Primorsko. Srečal se je tudi z Danilom Zelenom, ki je bil vojaški vodja tigrovcev in tako je naneslo, da so se trije tigrovci znašli v koči na Mali gori, kjer je prišlo do boja z okupatorjem, v katerem je Zelen padel, Kravanja je bil hudo ranjen, Majnik pa je bil zajet in je vklenjen ušel orožnikom. O bitki junaških tigrovcev se desetletja po drugi vojni ni govorilo.
“Spopad na Mali gori nad Ribnico je imel velik odmev, ki je segel celo do Rima. To ni čudno, saj je bil to prvi oborožen spopad med pripadniki okupatorjevih oboroženih sil in slovenskimi ljudmi po italijanski zasedbi Ljubljanske pokrajine in ravno deset dni po njeni priključitvi Kraljevini Italiji.” konec citata. Tako je zapisal zgodovinar Tone Ferenc, ki je prvi proučeval in pisal o dotedaj zamolčani organizaciji TIGR. Danes imamo na razpolago veliko pisnih virov, kar je dodatno in tudi drugače osvetlilo tigrovsko delovanje in njihovo vlogo.
Današnje polaganje venca ni komemoracija, razumeti ga moramo kot izraz ponosa in spoštovanja, do hrabrih treh malogorskih in vseh drugih tigrovskih junakov in kot zavezo, da moramo narediti več, da ne utonejo v pozabi.
FERDO KRAVANJA – PETER SKALAR
Zgodbe Ferda Kravanje ne bi mogel napisati še tako vešč filmski scenarist in če bi o njem posneli film, ta morebiti ne bi kandidiral za prestižne filmske nagrade, zagotovo pa bi bil visoko na lestvici najbolj gledanih. Zgodbo, ki se zdi neverjetna in se v njej znajdejo tragedija, trpljenje, uporništvo, akcija, sposobnost, iznajdljivost, domiselnost, umnost, karizmatičnost, spektakel, ljubezen in drama, lahko spiše samo življenje.
Neizmerna ljubezen do materinega jezika, lastnih korenin in rodu, je popolnoma zaznamovala njegovo življenjsko pot. Otroška leta je preživel v pomanjkanju in trpljenju v begunstvu, kateremu je sledila po povratku obnova porušenega doma, ki je bil le streljaj od mesta, kjer se nahajamo, ki je bil ponovno porušen v nemškem bombardiranju v jeseni 1944 in dokončno zravnan s tlemi po julijskem potresu leta 2004.
Ferdo Kravanja je zelo zgodaj spoznal namero novih gospodarjev, da pospešeno poitalijančijo naše prednike, ki so stoletja bivali na svoji zemlji. Zavednost je mladim narekovala, da niso držali križem rok, ampak so se z vsemi močmi uprli nameravanemu etnocidu. Preko meje so tihotapili slovenske knjige in časopise, zbirali orožje, požigali šole in vrtce in Čezsoča je bila najbolj tigrovska vas na zasedenem ozemlju.
Ferdo Kravanja je že 20-leten prebegnil v kraljevino Jugoslavijo, vendar je huda gospodarska kriza onemogočila preživetje, zato se je vrnil domov in moral je odslužiti vojaško obveznost, kjer se je dokazal kot sposoben vojak in kot odličen strelec je bil določen, da v Rimu izvede atentat na Mussolinija, vendar ostrostrelska puška katero bi pri tem uporabil, ni dospela do njega. Tudi v načrtovanem atentatu leta 1938 je bila ena od možnosti, da Ferdo strelja na duceja na poti do Kobarida. Zaradi spleta okoliščin sovaščan Franc Kavs ni sprožil peklenskega stroja, vendar je organizacija atentata pokazala velik domet in sposobnost tigrovcev. Pred varnostnimi silami se je ponovno zatekel v Jugoslavijo, vendar je Italija po diplomtski poti zahtevala, da ga aretrirajo in obsodijo. Kot v kašnem westernu je bila na njegovo glavo razpisana nagrada 100.000 din, kar je pripomoglo k njegovi aretaciji in obsodbi na pet let zapora, ki ga je prestajal v Srbiji. Po napadu na Jugoslavijo je izkoristil zmedo in vrnitev v Slovenijo je bila prava pustolovščina. Znašel se je na Mali gori in v bitki je bil hudo ranjen, imel je prestreljena pljuča in po poskusu samomora obstreljeno glavo. Njegov pobeg iz sanatorija Emona v Šiški, v Ljubljani je bil spektakularen, nabit z iznajdljivostjo, tveganjem in domiselnostjo. Po okrevanju je kot Peter Skalar svojo pot nadaljeval v partizanih, kjer je užival veliko zaupanje. Po kapitulaciji Italije je preudarno vodil Kobariško republiko in njegova karizmatičnost je ostala v spominu soborcev in sodobnikov. V realnosti ni filmskih “hepiendov” in njegova zgodba ni imela srečnega konca. Dva meseca preden bi dopolnil 32 let, je Ferdo Kravanja–Peter Skalar, 10.oktobra 1944, ki je nesrečen dan za Bovško, saj se je na ta dan leto porej zgodila zločinska morija v vasi Strmec, padel v zaselku Paljevo pri Plavah v dramatičnih, nepojasnjenih in sumljivih okoliščinah.
V času ko je bil TIGR zamolčan in tabu tema se o tem ni govorilo, danes se žolčno razpravlja o tem ali ga je ubil sovražnik ali so ga ubili naši. Pravijo, da se na njegovem primeru spreminja zgodovina, vendar nova spoznanja, novi dokazi in pričevanja, niso spreminjanje zgodovine ampak približevanje resnici, ki je mnogokrat drugačna kot je bila doslej poznana. Možno je, da ne bomo nikoli izvedeli resnice, vendar ostaja dvom o smrti čezsoškega junaka. V decembru leta 1952 je njegova mati Ana Kravanja, ki je živela v Kranju, v svrho prijave padlih borcev, na občino Bovec naslovila prošnjo, da ji pošljejo mrliški list po pokojnem sinu in ji priskrbijo izjavo dveh prič, da je njen sin Kravanja Ferdo resnično padel kot partizan. Torej so tudi do nje prišle novice o čudnih okoliščinah sinove smrti.
Zakaj Ferdo Kravanja-Peter Skalar ni legenda, ali raje se vprašajmo zakaj izginja iz našega spomina? Obiskovali smo bovško osnovno šolo Peter Skalar, bivali smo v dijaškem domu Peter Skalar v Tolminu, ostala je le še planinska koča na Kaninu, pa še zanjo redko slišimo, da se jo omenja z njegovim imenom. Odrekamo se svetlim zgledom, osebnostim, ki niso živele za čast in slavo ampak za vrednote rodoljubja, domoljublja, medsebojnega spoštovanja in tolerance, vrednote, ki v času globalizacije nimajo več prostora in bati se je, da nam bo nekoč zelo žal, da smo tako na hitro zanemarili in pozabili vrednote za katere so dali mnogi življenja, tudi Ferdo Kravanja-Peter Skalar.
Danes mineva natanko 80 let od spopada na Mali gori, enkratnega zgodovinskega dogodka, v katerem so tigrovski junaki pokazali svojo veličino in za svoj ideale plačali visok račun, Zelen je padel, Kravanja je bil težko ranjen, Majnik pa je vklenjen uspel pobegniti.
“Spopad na Mali gori nad Ribnico je imel velik odmev, ki je segel celo do Rima. To ni čudno, saj je bil to prvi oborožen spopad med pripadniki okupatorjevih oboroženih sil in slovenskimi ljudmi po italijanski zasedbi Ljubljanske pokrajine in ravno deset dni po njeni priključitvi Kraljevini Italiji.” konec citata. Tako je zapisal zgodovinar Tone Ferenc, ki je prvi proučeval in pisal o dotedaj zamolčani domoljubni organizaciji TIGR.
Danes imamo na razpolago veliko pisnih virov, kar je dodatno in tudi drugače osvetlilo tigrovsko delovanje in njegovo vlogo. Ne glede na različne poglede in razhajanja je bil spopad na Mali gori tako veliko dejanje, da je bilo doslej nekajkrat neuspešno predlagano za državni praznik. Zadnji predlog je pred desetimi dnevi neuspešno končal svojo pot v državnem zboru. Nekateri se tega veselijo in res ni konec sveta, da spopad na Mali gori nad Ribnico ne bo državni praznik, žalosti pa dejstvo, da se je na vse pretege trudilo zmanjševati pomen dogodka in ga prikazati kot nekaj obrobnega z argumenti, ki nepotrebno in neupravičeno mečejo senco na junaški boj tigrovcev Antona, Danila in Ferdinanda.
Današnje polaganje vencev ni komemoracija, razumeti ga moramo kot izraz ponosa in spoštovanja, do hrabrih treh malogorskih in vseh drugih tigrovskih junakov in kot zavezo, da moramo narediti več, da ne utonejo v pozabi.
V drugi polovici leta bo še obeležitev 80-letnice drugega tržaškega procesa in upamo, da bodo okoliščine dopuščale množično udeležbo.
Društvo TIGR PRIMORSKE
podpredsednik
Siniša Germovšek
Vodja OE Posočje
