Bovško društvo je leta 1956 v okviru »Turističnega tedna«, v Trenti pripravilo vrhunsko planinsko-turistično razstavo, ki je bila tako dobro sprejeta, da je postala stalna in prerasla v trentarsko muzejsko zbirko, ki jo je TD Bovec upravljalo do leta 1965, nakar jo je predalo Goriškemu muzeju. Leta 1957 je začelo z obnovo, med vojno zapuščenega in močno propadlega botaničnega vrta »Julijana«. Naslednje leto pa je ustanovitelju »Julijane« Bois de Chesne-u v vrtu postavilo spominsko ploščo. V Mlinarici je zgradilo novo brv in razgledno galerijo, na razglednih točkah je postavilo večje število klopi in smerokazov, če omenimo le nekaj zadev, ki jih je izvedlo bovško društvo, ki je bilo konec avgusta 1987 tudi soorganizator odmevne prireditve Dan Triglavskega narodnega parka. O premajhni skrbi bovškega društva ne more biti govora! Kaj je torej botrovalo ustanovitvi novega društva?

Situacija v dolini ni bila rožnata, pešanje se je čutilo na vsakem koraku. Mladi so odhajali in razen izgradnje obrata Iskre v Soči, je šlo vse navzdol. Veliki, prazni objekti po celotni dolini so spominjali in opominjali na čas, ko so služili v turistične namene. Dobro zastavljena akcija »Iščemo dobrega gospodarja« ni dala večjega rezultata., ki bi upočasnil neugodna gibanja in obrnili tok v nasprotno smer. Neuklonljivi arhitekt Fedja Klavora je dosegel, da so v občini Tolmin, na »Zavodu za razvoj in plan«, izdelali razvojno nalogo »Celovit razvoj Trente, Soče in Lepene«, ki je poleg analitične ugotovitve stanja, ponudila nabor rešitev in opozorilo, da bo vse ostalo na papirju, kot že tolikokrat prej, če se ne bo pristopilo h konkretnemu izvajanju nalog in projektov. Zaradi tega se je občina Tolmin odločila, da za določen čas (18 mesecev) zaposli skrbnika razvojne naloge oziroma pospeševalca razvoja v dolini. Na razpisu leta 1988 je bil na to delovno mesto izbran avtor tega prispevka in 14. julija nastopil službo v Trenti. S strani svojcev, prijateljev in znancev je bila odločitev sprejeta s precejšnjim dvomom in odmajevanjem z glavo, češ kaj neki boš delal in počel, ko je za vse prepozno. Mene je bolj dajala skrb ali bom zmogel opraviti vse naloge in zamisli, ki so se nakazovale.

Okolje, ki želi dejavno vplivati na lastno usodo in razvoj, potrebuje ustrezno organiziranost. Obstoječe strukture v dolini niso zadoščale, nujno smo potrebovali pravni okvir in lasten račun, zato se je ustanovilo Turistično društvo Soča-Trenta (naprej: društvo). Nekoliko smo se lovili okrog tega kako naj društvo poimenujemo, vendar smo zadrego hitro rešili, saj je prevladala želja, da naredimo za dolino kar največ in pripravljenosti, energije in volje za delo je bilo res veliko. Ustanovni zbor društva je bil izpeljan, 6. novembra 1988, v Mladinski dvorani Na logu v Trenti, v register društev je bilo društvo vpisano 27. decembra istega leta. Prvi predsednik je bil Edvin Kravanja, sam pa sem za deset let prevzel tajniške posle. V društvo se je včlanilo 35 posameznikov in 16 kolektivnih članov. Poleg domačinov smo v društvo povabili ljubitelje Trente in organizacije, ki bi bile pripravljene konkretno sodelovati pri različnih projektih.

Čas je pokazal, da je bila ustanovitev društva resnično zadetek v polno. V društvu smo se lotili dela na različnih področjih in vsega kar smo presodili, da je potrebno, nujno in koristno. Skrbeli smo za urejenost okolja, obnavljali brvi, organizirali različna izobraževanja in že v prvem letu obstoja smo izpeljali zelo zahtevne projekte. Občino Tolmin sem prepričal, da je financirala ureditev prostorov v depandansi na Logu. V pritličju smo uredili  turistično pisarno in javne sanitarije, ki so služile predvsem obiskovalcem trentarskega muzeja. Poleg tega je bilo urejeno večje stanovanje, ki je še kako prav prišlo družini, ki jo je iz domače hiše pregnal kamniti plaz. Zgornje prostore dependanse smo opremili z odkupljeno hotelsko opremo iz bovškega hotela Alp, ki je šel v celovito prenovo. Do konca leta 1991 smo zagotovili oddajanje drugega TV programa, kar je bil zelo trd oreh, ki ga dotlej ni bilo mogoče streti. Zahvaljujoč razumevanju in odločnosti tedanjega direktorja dr Janeza Jerovška in vztrajnosti društva smo zadevo rešili v manj kot pol leta. V novembru istega leta je upravni odbor društva imenoval uredniški odbor in glavnega in odgovornega urednika (Darko Bradaškja) in začeli smo izdajati lastno glasilo in stroške za prvo številko, ki je izšla 1.1.1992,  je v celoti pokrilo društvo.

Uspešnost delovanje društva je zelo odvisna od finančnih sredstev. Dotacije so bile minimalne, zato smo morali ustvarjati lastne prihodke. V prvem letu so bili glavni vir obiskovalci trentarske muzejske zbirke, saj sem se z večino turističnih agencij, ki so jih pripeljale iz Gorenjske in Bovca, dogovoril, da so prispevale eno nemško marko po gostu, da so lahko uporabljali javne sanitarije, ki smo jih za ta namen uredili v dependansi. Takšnih gostov je bilo prvo leto več kot osemnajst tisoč, vendar je ta vir presahnil, ker se je v jeseni začela izgradnja informacijskega centra Triglavskega narodnega parka. Finančna sredstva smo nato pridobivali z oddajanjem sob  delavcem cestnega podjetja, ki so obnavljali cesto in mostove v dolini, v turistični pisarni smo nudili različne usluge, oddajali smo tudi počitniški dom Jalovec, veliko pa smo dobili od sponzorjev. Med izgradnjo informacijskega centra je društvo skrbelo za trentarsko muzejsko zbirko. Preostali del pritličja v dependansi smo opremili z elektriko, zasteklili okna, prebelili prostore in skrbeli za predstavitev zbirke v sicer skromnejših pogojih, tako da ni prišlo do prekinitve njenega delovanja, hkrati pa smo omogočili mladim domačinom, da so prišli do žepnine in spoznavali delo v turizmu.

Organiziranje različnih prireditev je bilo nadvse pomembna dejavnost, čeprav je bilo pogosto slišati pripombo, da s prireditvami ne bomo rešili Trente. Prireditve imajo več namenov in ciljev. Za nas je bilo nadvse pomembno, da smo aktivirali, povezali in združili vse moči v dolini, kar je v dolgi in razpotegnjeni dolini še toliko bolj važno. Uspelo nam je pritegniti vse generacije, od otrok, mladine pa do že starejših, ki so začutili, da je potrebno biti zraven. Veselje je bilo opazovati s kakšno vnemo so vsi delali in sodelovali. Z odmevnostjo in  medijsko pokritostjo smo seznanjali lokalno in širšo javnost s problemi in težavami območja na obrobju, ki se mu ne piše dobro in to nam je večkrat zelo prav prišlo.

Za prvo medijsko odmevno pireditev (1989) sem k sodelovanju povabil Mita Trefalta, nespornega prvaka tovrstnih prireditev in mu poslal idejno zasnovo z delovnim naslovom »Trenta ne sme umreti!« Šlo je predvsem za poudarek in prepričanje, da Trenta brez domačinov ne bo več Trenta. Trefaltu je bila ideja in naziv tako všeč da je vztrajal, da bo takšno tudi ime prireditve. Vložili smo ogromno pozitivne energije in volje, da se izkažemo in smo se! Nikomur ni bilo žal vloženih ur in nihče se ni spraševal iz katerega konca doline si! Pridobili smo ogromno število sponzorjev, ki so se z veseljem odzvali in nas izdatno finančno podprli. Prireditvam smo dali veliko pristnosti in vedno so bile dobro pripravljene. Ustvarili smo lasten prireditveni inventar in oblikovali številčno in zelo sposobno ekipo, ki se ni ustrašila nobenega izziva in čeprav nam je pogosto ponagajalo vreme, smo vztrajali.

V jeseni 1989 smo bili izvajalec prireditve ob “40-letnici gojitvenih lovišč” in jo izpeljali tako kot je treba. Zgledno organizirana in odmevna je bil prireditev ob stoletnici prvega vzpona čez severno steno Triglava septembra leta 1990. To je bilo leto neverjetnih, svetovnih dosežkov slovenskega alpinizma (Marija Frantar, Tomo Česen, Slavko Svetičič), začetnik pa je bil trentar Andrej Berginc-Štrukeljc, ki je sto let prej prvi preplezal severno steno Triglava. Poznavalsko  razmišljanje o Trenti je brez ovinkarjenja predstavil Erik Cuder, predsednik TD Bovec (objavljeno v Planinskem vestniku), slavnostni govornik Lojze Peterle, prvi predsednik slovenske vlade, pa je naznanil, da se bo za Trento posebej zavzel in poudaril, da “je to kar se je zgodilo s Trento, zame sramota in osebno se čutim odgovornega, da to sramoto popravimo.” Bil je mož beseda in ogromno naredil za Trento in celotno dolino. Peterle je bil med nami tudi v letu 1992, na prireditvi “Dobimo se v Trenti”, ko je v Trento prišel naravnost iz uradnega obiska iz ZDA na obravnavo razvojnih možnosti celotnega območja in obenem predal namenu okrepčevalnico “Breza”, ki jepozneje prerasla v gostilno Metoja.

Nepozaben je spomin na 110 letnico šole v Soči (1993), ki nam jo je skvaril hud naliv, vendar ni izničil dejstva, da je bila prireditev odlično pripravljena, z bogatim programom, prekrasno razstavo in velikim simbolnim sporočilom, da mora šola v kraju ostati. Takratna predsednica društva Erika Kavčič je naredila resnično veliko delo.

In takšnih spominov je polna malha, tudi kakšen grenak je poleg. Ker smo bili na glasu kot zelo dobri, gostoljubni in kvalitetni organizatorji, so nam avgusta 1991 ponudili soorganizacijo srečanja upokojencev Primorske. Naša naloga je bila poskrbeti za ureditev prireditvenega prostora in pogostitev. Organizatorji srečanja so računali, da bo največ tisoč petsto udeležencev. Resno in odgovorno smo se pripravili, zagotovili vse kar je bilo dogovorjeno in pripravili tisoč osemsto obrokov. V resnici je bilo udeležencev krepko več kot tri tisoč petsto in bilo je grozno. Vsega je zmanjkalo, predvsem čevapčičev in drugih mesnih jedi. Enolončnic se gostje niso dotaknili, češ da te imajo doma in imajo dovolj denarja, da si privoščijo kaj drugega. Hudo mi je bilo, ko so naši pridni in prizadevni člani delali kot naviti, pa kljub temu poslušali kletvice in žaljivke. Vse mesnice naokoli so bile izpraznjene in ko smo v Kobaridu izvohali 24 kg mlete mase za čevapčiče, jo je šel Ivo Jelinčič iskat s svojo “katrco” in v maniri formule ena v rekordnem času pripeljal na prizorišče v Trento, a kaj ko je meso izginilo v momentu, kot da bi na žar vrgel kos ledu. Nič krivi smo jih slišali in poslušali in ni nam bilo v veliko tolažbo dejstvo, da se je naši, podobna zgodba, ponovila v vseh gostilnah in restavracijah vse do Krasa. Obtoževali so nas, da smo bili sebični in k organizaciji nismo povabili še druge ekipe, pa v resnici ni bilo tako. Vse je presenetil več kot podvojen, nenačrtovano velik obisk in tudi takrat še veljavni NNNP nas ni mogel rešiti.

Društvo je delovalo uigrano, složno in veselili smo se doseženih ciljev. Za nagrado smo  vsako leto organizirali izlet, ki je vedno bil preplet prijetnega s koristnim. Izbrali smo si cilje in kraje, ki so ponujali izkušnje in zglede, vredne posnemanja in vedno smo se kaj naučili in fanj imeli.

Velika prelomnica za dolino je bila odločitev za gradnjo male hidroelektrarne Krajcarca, kjer se je ponovno odprlo vprašanje organiziranosti. Društvo tako zahtevnemu projektu ni moglo biti kos, zato se je ustanovila Zadruga Soča-Trenta, ki sem ji bil dvajset let direktor. Društvo je v prvi fazi nastavilo hrbet in aktivno sodelovalo pri gradnji, vendar je sčasoma večino zadev v dolini prevzela zadruga, društvo pa se je osredotočilo na turistično področje.

Poti mnogih so se razšle, zagnanost je ugasnila in mnogih ni več med nami. V društvu je prišlo do različnih pogledov, razhajanja so se poglobila, prevelike emocije so pripeljale do razdora in po mojem se je prenagljeno ustanovilo novo društvo. Zdaj je kar je in bodimo pozitivni. Novo društvo dosega zelo lepe rezultate in je naredilo veliko dobrega za dolino. Nič ni narobe, če drugače mislimo in imamo drugačne poglede, važno je, da v čustvih ne gremo predaleč, da se zavedamo, da je sodelovanje potrebno in nujno, da je škoda drobiti maloštevilne moči. Vsi skupaj živimo in delujemo v prekrasnem okolju, ki ga imamo vsak na svoj način radi.

V društvu je prišlo do menjave generacij in med zagnanimi člani vidim tiste, ki so bili takrat, ko smo začenjali, še majhni otroci ali pa jih sploh še ni bilo. To je najboljše zagotovilo, da bo društvo dolini vedno dajalo svoj prispevek. Korajžno na poti do naslednjega jubileja. 

Siniša Germovšek