Lanskega peš romanja se ni udeležilo veliko število Bovčanov, pa vendar nas je peščica grizla strmo pot iz Mrzle vode, ko smo,  vsak s svojim namenom, željami in prošnjami v srcu želeli priromati k Višarski Materi božji.  Po uspešnem prihodu na sv. Višarje je ob kavici padla ideja, da bi se ustanovila skupina odraslih skavtov oz. BOKSS (bratovščina odraslih katoliških skavtov in skavtinj). Vsem, ki smo bili navdušeni nad idejo, se najbrž še sanjalo ni, kaj vse bomo sposobni izpeljati.

Oktobra smo medse povabili že izkušene skavte, ki so nam predstavili način delovanja bratovščine. Ne najbolj pogumno smo si rekli: »Dejmo probat. Bo kar bo.« Na enem izmed srečanj, ki so se začela vrstiti, smo se poimenovali »Buški gamsi«. Že nam je hitela zima naproti in izvedli smo nekaj predavanj, vključili smo se v izdelavo jaslic, pomagali mladim skavtom pri prejemu lučke miru, se ob polni luni udeležili nočnega pohoda do sv. Lenarta in po novi poti na Polovnik ter se januarja pogumno podali na pohod na Staro goro.  Glavni pobudnik in poznavalec pohodnih poti, Žarko Mlekuž, je spomladi podal idejo, da bi šli peš iz Bovca na Brezje. Za ogrevanje smo začeli odkrivati lepote  Loga pod Mangartom in s tem spoznali to prelepo dolino stoterih slapov. Ob tem smo  se pripravljali tako na skavtske obljube kot tudi  na letno srečanje skavtov  ob Žužkovem dnevu konec junija.

Junija smo skavti sodelovali na Brezju pri tradicionalnem srečanju bolnih in ostarelih in je že  prišel na vrsto dan D, ko smo izrekli svoje obljube, si nadeli skavtske kroje in prejeli rutke. Dolgega praznovanja si nismo privoščili, saj nas je že čakal pester konec tedna v Logu pod Mangartom, kjer se je vršilo druženje odraslih skavtov in varovancev patra Žužka, ki imajo zelo lepe spomine na loško dolino. Pater Miha Žužek, avtor knjižice Sto slapov v dolini Loške Koritnice, je bil velik ljubitelj doline Koritnice v katero je vodil mlade iz vse Slovenije. Njemu v spomin smo 28. junija pripravili Žužkov dan in v Loški Koritnici postavili tabor za obiskovalce, kjer so se vršila srečanja, delavnice, predavanje Leona Oblaka. Žužkov dan pa je bil obeležen še s spominsko razstavo fotografij in razstavo mozaikov domačinke Maje Pohar v hotelu Šola. Po pestri zimi in pomladi, smo si privoščili kratek oddih do prve sobote v septembru, ko smo se ponovno podali na romanje na sv. Višarje. Prihoda papeža Frančiška v našo bližino tudi nismo želeli zamuditi in smo se mnogim slovenskim romarjem pridružili tudi buški gamsi. Polni upanja in zanosa pa smo načrtovali naš največji podvig- pohod iz Bovca do Brezij.

Načrtovali smo ga za zadnji vikend v septembru. Osem buških gamsov  se nas je ob 5h zjutraj zbralo pri cerkvici Device Marije v Polju. S čelnimi svetilkami smo se podali na pot, najprej do Vodenc, Jablanc, po soški poti do Lepene, od tod do Krnskega jezera, kjer smo si privoščili prvi daljši počitek. Vreme je bilo prekrasno in zato smo si lahko ohladili pregrete noge v prijetno toplem jezeru. Ponovno smo si nadeli svoje težke nahrbtnike, se obuli in podali na pot do koče na Komni. Spremljalo nas je prijetno toplo sonce in prekrasna visokogorska pokrajina.  V kočo smo prispeli točno ob 17h, tam smo se okrepčali ter prenočili. Zgodaj zjutraj smo pohiteli v dolino mimo slapa Savice do hotela Zlatorog ob Bohinjskem jezeru, kjer smo za las ujeli avtobus, ki nas je popeljal do Bleda. Na Bledu smo si ponovno oprtali nahrbtnike in malo po cesti, pa po travnikih, gozdnih stezicah,mimo koruznih polj in skozi vasi,  prispeli s pesmijo na ustih do cerkve Marije pomagaj na Brezjah. Utrujeni, a nadvse srečni, smo si ponosno nadeli oranžne kroje, obrisali potne srage, si očistili kakšno blatno packo in vkorakali v cerkev zadovoljni in presrečni, da nam je uspelo. Z globoko hvaležnostjo smo premlevali kako nam je bilo lepo. Kako je vse »klapalo«. Koliko srečnih naključij smo imeli. Koliko vsega lepega smo videli. Koliko lepega doživeli in preživeli. Predvsem pa, kakšna krasna bratovščina smo.

Naše romanje smo posvetili naši domovini in prošnji za mir v svetu.

In tako je naše prvo leto druženja naokoli. Naše prelepo leto. Nihče izmed nas si ni upal niti sanjati, da bo tako lepo, navdihujoče, pestro, poučno, zabavno…, a je vendarle bilo...in še lepše je bilo.

V svoje vrste vabimo nove člane željnih prijetnega druženja in zanimivih podvigov, da se nam pridružijo.

                                                                                              SREČNO POT!