Lepšega dne, kot je bil 13. aprila podarjen Planinskemu društvu Železničar, bi si za 40. jubilejni pohod na Štampetov most že težko želeli. V sicer malce hladnejše jutro je iz Ljubljane veselo zdrvel legendarni muzejski hlapon in od postajališča do postajališča z živahnim piskanjem pozdravljal pohodnike, ki so se ta dan odločili preživeti na idilični dvajsetkilometrski trasi med Verdom in Borovnico. Vlak se je na predzadnjem postanku napolnil do zadnjega kotička. Skozi okna so sijali veseli obrazi mladih, ki nimajo vsak dan priložnosti opazovati fantastičnega razgleda na Barje ter oddaljeno gorovje za njim. Vsaj ne z lesenih klopi, skozi oblake pare in ob glasnem sopenju hlapona.
Panoramska vožnja prek viaduktov in skozi razredčeni gozd se je zaključila na Verdu. Vsaj za tiste, ki so se zatem podali po planinskih poteh. Mnogi, še posebej mlade družine, pa so v omenjenih prizorih uživali še nazaj grede. Pohodnike je naprej vodila že ustaljena, dobro označena pot ob železnici do Štampetovega mosta, kjer je bil prvi žig in zatem proti Ljubljanskemu vrhu. Na zgledno urejeni TV-17 je že čakalo okrepčilo. Še žig in naprej proti Pokojišču, kjer je bila naslednja kontrolna točka pri brunarici. Sledil je spust v borovniško dolino, s krajšim ovinkom prek Lašč in po dobrih štirih, petih urah se je popotovanje končalo na borovniški železniški postaji. No ja, ne za vse. Prvi je na cilj pritekel kar v pičli uri in pol. Borovničan Nejc Škulj je povsem presenetil organizatorje, ki so komajda pogrinjali mize s prigrizki. 185 pohodnikov, ki so prispeli na cilj za njim, je nato že pričakala polna miza, za kratek čas pa še priložnostna razstava.

Damjan Debevec, foto: DD