Na sveže pomladno jutro, 27. aprila, se nas je v Bistri že osemnajstič zbrala čedna gručica vztrajnih pohodnikov. Vremenska slika je sicer kazala grozeče zobe, a pohodniki so zgolj globlje na čelo potisnili pokrivala, zategnili vezalke in se ob uri zagrizli v strmine nad nekdanjim samostanom. Po lubadarju dodobra zdesetkani gozd se je že kmalu po prečenju železniške proge umaknil čudovitemu pogledu na Barje, ki nas je spremljal vse do vrha Malega Trebelnika. Prvi vzpon je bil za nami in kmalu že tudi prva malica pri brunarici. Sledil je prijetni sprehod skozi mirne vasice pokojiške planote, pa pod sv. Štefanom in mimo spomenika, nakar smo pri Preski zopet utonili v notranjske gozdove. Del poti do Dobca nas je vodil po naravoslovni učni poti, ki jo pridno vzdržuje Turistično društvo Menišija. Za obnovljenim kalom je pri kapelici s studencem sledil naslednji daljši počitek. Nad nami je bdel sv. Lenart, ko smo se skozi idilični Dobec napotili proti Kožljeku. Odprl se je pogled proti južnim mejam nekdanje kartuzije v Bistri, ki je imela posestva in dvorec tudi v Cerknici. Nad Javorniki pa se je temnilo in grmelo. Temni oblaki so se peli čez nebo tako pred nami kot za nami, le mi smo skozi okno še zrli rumeno sonce. V Kožljeku smo ravno še pravi čas prispeli do turistične kmetije Pri Žnidarju, ko je vodna zavesa dosegla tudi to vas. Polenta z golažem se je na moč prilegla, da o domačih štrukljih raje ne začenjam. Primerno podkrepljeni smo se s prenovljenim elanom poslovili od cerkvice sv. Ane in zopet utonili v temne notranjske gozdove. Pot je zdaj vodila navzdol, k strugi Otavščice v Kožlješkem grabnu. Grozeči oblaki so se nenadoma razpršili in že kmalu je še zadnji pohodnik s sebe potegnil dežni plašč. Prijetno je bilo v dolini z bistrim potočkom, a on je nadaljeval pot navzdol, mi pa smo se zopet pognali v strmine. Do razgledne točke nad Strmecem nas je po gozdni cesti pot zanesla tudi mimo Krimske jame. Razgled so sicer kazili oblaki, a cilj, Bistro, smo jasno videli. Dolga pa je še bila pot. Vzpon pa na srečo zadnji, na najvišji del današnje poti – Avšnik. Sledil je le še dolg spust nazaj k Barju. Sprva po učni poti ob rimskem zidu, nato mimo rakiškega jezera. Z druge strani nas je že pozdravljala najnovejša pridobitev Rakitne, replika 65-metrskega jambora. Dolga in pusta je bila pot od rakiškega polja do Prevalja, a okrepčilo na turistični kmetiji Pri zidanci je vendarle pripomoglo k bolj poskočnemu koraku. Tik pred vasjo in zadnjo kontrolno točko pa nas je vendarle dohitel težki nevihtni oblak. Blagoslov pred zadnjo etapo poti, so se smejali nekateri. Sonce je počasi že tonilo za Javorč, ko smo merili korake čez Borovniščico. Nad nami se je vzpenjal venec hribov, ki smo jih prehodili v preteklih dvanajstih urah. Po dobrih petdesetih kilometrih poti nam je bil cilj v Bistri kot Mojzesu obljubljena dežela. Še podelitev kolajn – rekorder med nami, Bojan Miklošič, je prejel že osemnajsto, stisk rok in obljuba, da se prihodnje leto zopet snidemo.

Damjan Debevec, foto: DD