Nemajhno presenečenje je bilo, ko mi je g. Vidic namignil, da bi bilo dobro ljudi spomniti na 25-letnico neprekinjenega delovanja. Glede na to, da ne mine dan, ko bi po radiu ne slišal, kam naj se odpravim na »pico in slastne jedi z žara«, sem si rekel, da tovrstne reklame Kim-Vi očitno ne potrebuje. Pa sem ubral malce drugačno pot, ki se je končala pri krušni peči med opojnimi vonji svežega testa, topljenega sira, pomešanega s paradižnikovo omako, in hrustljavo zapečenih salam.
»Pico?« je vprašal lastnik in dežurni picopek Igor. Jasno, najbolj priljubljeno, Kim-Vi, pa veliko, četudi jo je potem rezati pravcata umetnost, saj je pol visi čez največji krožnik na polici. »Slišim, da se dela okrog čuvajnice,« je načel pogovor. Dela, dela, kdaj pa se tam ne dela … »Kaj ko bi ti raje povedal, kdaj si začel delati v gostinstvu?« Ne da bi prekinil vleko testa, mi je začel razlagati o času, ko je bil še vzdrževalec v Fenolitu: »Vedno sem sanjal o tem, kako bom nekoč imel svojo gostilno in bom šel na svoje.« Potem je prišel trenutek odločitve, spomladi 1993 je registriral podjetje, konec avgusta pa v pritličju domače hiše odprl lokalček: »Se ga spomniš?« Vstopili so novi (redni) gostje in za trenutek je bila njegova pozornost njihova: »Živjo! Kakšne želje imate danes?« Medtem je moja pica že poromala v »preddverje pekla«. Naslonjen na steno peči je nadaljeval: »No, po dveh letih sem prizidal tale del (pokaže proti vrtu). Še pred odprtjem picerije sem imel na ljubljanski železniški postaji dve leti restavracijo. Nato sem imel pet let lokal v BTC-ju, si bil kdaj tam? Imel sem ga v najemu, ko pa sem ga hotel kupiti, ni šlo. V tem času se je namreč že uvajal kadilski zakon. Tako je padla odločitev, da se osredotočim na domači lokal. Leta 2006 smo odprli picerijo, prihodnje leto, ko sem videl, da se zadeva obnese, pa še nov prizidek, jedilnico.«

Zanimalo me je, ali je kdaj obžaloval odločitev, in seveda, kako je prebrodil izziv, ko je odšel dolgoletni znameniti picopek Andrej. Za trenutek se je zresnil, pobezal in obrnil pico, ter zamišljeno nadaljeval: »Spoznala sva se še v BTC-ju. Tedaj sem mu rekel, da potrebujem nekoga, kot je on, ki bi prevzel in vodil picerijo v Borovnici. Devet let je bil pri nas in odlično smo delali skupaj. Nekega dne pa se je odločil in odšel delat k bratrancu na Mauritius. Zame je bil to velik šok in stres. Najtežji čas, ki sem ga preživel v tem lokalu …« Potegnil je lopar iz peči in se ponosno zravnal: »Ampak sem ga, hvala Bogu, sprejel in obvladal. Hitro sem se moral učiti in privaditi na peko in žar ter kuho, ki mi je bila na srečo od nekdaj v veliko veselje. Ob vsem tem mi je bila v neprecenljivo oporo tudi družina, še posebej žena Marta.« Novi gostje so vstopili v prostor: »Živjo!«
Pica je bila pečena, ob tej drobceni zmagi sem izkoristil fototermin, in že mi jo je Igor prinesel na mizo. Nadaljnji pogovor je bil, vsaj zame, mnogo prijetnejši. Ravno prav zapečena skorjica, nikakršnega skopuštva s sestavinami, posebej sirom, mmm, dober tek! Igor pa se je naslonil na pult in razlagal o načrtih, prenovi, razširitvi kuhinje na zadnji strani hiše. In potrebna bo, saj se vedno več zaključenih družb odloča za praznovanje pri njih. Tedaj se ne pečejo le pice in mešano na žaru, kuha se tudi juha, pripravljajo svinjske in telečje pečenke, ocvrt piščanec, pražen ali pečen krompir, zelenjavne priloge, solate … Prav tako kot v vsaki dobri gostilni. Po naročilu jim dogodek popestri tudi »hišni« ansambel Livada. In še vesela novica za »vozičkarje«. Menda se bodo v prihodnosti tri parkirna mesta pred gostilno umaknila otroškim igralom. Planov je še veliko, motivacije in veselja za njihovo uresničitev pa imajo na pretek.