Sredi januarja je med cviljenjem motorne žage klonila še zadnja lipa ob Paplerjevi ulici. Na parkirišču pred cerkvijo sv. Marjete je zazevala praznina. Menda je bila »bolna«, so mi hiteli razlagati poznavalci in kazati deloma izvotljeno deblo. Drži, izvotljena … hočem reči, bolna je bila najmanj toliko kot Najevska ali Predjamska lipa. A to bolezen ji je, tako kot preostalim lipam velikankam v okolici cerkve, pred dobrim desetletjem z vrtalnikom, železnimi cevčicami in odurno oljno mešanico prinesel nekakšen klon med lubadarjem, lesnim črvom in dihurjem. Špicparkeljca, ki je mogočno drevje zalival vsako noč, menda nihče nikdar ni videl in se nikomur menda niti sanja ne, čemu je to počel. Omenjena lipa pred cerkvenimi vrati pa je napade čudežno preživela in vsako poletje ozelenila svojo mogočno krošnjo, ki je v vročem poletju nudila edino senco v vaškem jedru. Zdaj je ne bo več, ampak tudi ne več nadležnega jesenskega grabljenja listja. Namesto nje bomo lahko še tu stresli kako prikolico čudovitega asfalta. In potem naprej, v nove zmage. Iz Zasavja sem odmevajo svetli zgledi. Posekali so osamosvojitveno lipo in menda nova betonska škarpa na njenem mestu izgleda krasno. Ho-ho, Brdavsi tega sveta, bežite, tecite in se skrijte, naši Krpani po tolikih stoletjih še obvladajo svojo obrt.

Damjan Debevec, foto: DD