Na nedeljsko jutro, 27. maja, se je konvoj avtomobilov z železniške postaje Borovnica podal na Gorenjsko. Naš cilj: Ajdna, zob, ki »štrli« iz južnega pobočja Stola. Kar težko si je predstavljati, da je pred 1500 leti tako visoko nad dolino stala vasica, ki je dajala zavetje in varnost.
Obetal se je lep dan, le vrhovi niso hoteli sneti belih klobukov s svojih kuštravih glav. Parkirali smo pri akumulacijskem jezeru v Završnici. V krogu smo se pozdravili in razgibali. Na ogledni turi teden dni prej je padla ideja, da se starejši otroci povzpnejo po zavarovani poti, saj so jo super obnovili, ostali pa na Ajdno pridejo po drugi strani. Tako smo za pomoč pri opremi prosili MO PD Vrhnika, ki so nam prijazno posodili nekaj pasov, samovarovalnih kompletov in čelad. Na parkirišču so otroci pomerili pasove in opremo smo razdelili po nahrbtnikih staršev.
Preko travnika in mrzlega potočka smo se umaknili v gozd. Pri klopi smo si malce oddahnili in se odžejali. Kmalu smo dosegli makadamsko pot in nadaljevali do križišča, kjer steza na desno vodi do Valvazorjevega doma, mi pa smo se levo spustili do sedelca, kjer smo si na glave poveznili čelade in oblekli pasove. Otrokom smo razložili uporabo samovarovalnega kompleta. Z navdušenjem so sledili z jeklenico zavarovani stezi, vklesani v strmo, odprto pobočje. Veselje je bilo gledati navdušene obraze na vrhu. O … Ajdi so bili pa res pravi velikani, noge so kar v Savi namakali! Ponujal se nam je čudovit razgled na prostrano Zgornjesavsko dolino, proti Julijcem … pa Stol … še vedno s klobukom. Z vročega sonca smo se spustili pod lesene strehe, s katerimi so pokriti ostanki naselbine. V senci je bilo prijetno pomalicati in si na tablah prebrati, kako so potekala odkritja in zaščitna dela.
Čakal nas je le še spust v dolino. Ko smo spet dosegli makadamsko pot, so nas dežne kapljice opozorile, naj se podvizamo. Na srečo smo suhi prišli do parkirišča. V krogu smo si zaupali, kaj nas je najbolj navdušilo in se poslovili z našo himno.
Za MO PD Borovnica vodnica Tatjana Pečlin