Mizo za namizni tenis je izdelal vaški mizar, postavljena pa je bila na podstrešju gospodarskega poslopja. Tam so se odvijala razna tekmovanja in tudi praznovanja.
Med nadebudnimi mladeniči je za to igro največ talenta pokazal sosedov Joško, letnik 1948. Z redno vadbo je pričel v domu TVD Partizan pod budnim očesom trenerja Petra Kovšce in njegovega pomočnika Ivana Cente. Največje uspehe so borovniški »ping pongaši« dosegli v obdobju 1960/64. Jože pa je najboljše rezultate dosegel leta 1962, ko je na republiškem prvenstvu na Jesenicah osvojil 7. mesto med pionirji, naslednje leto pa v Ljubljani 6. mesto in tako med TOP 10 igralci v Sloveniji zasedel 9. mesto.
Po končani osnovni šoli je obiskoval elitno Bežigrajsko gimnazijo, med tem se je kratek čas posvetil tudi igranju košarke in v krstni sezoni 1966/67 zaigral za člansko moštvo KK Borovnica.
Po končani gimnaziji se je zaposlil na Slovenskih železnicah, kjer je opravljal vrsto zahtevnih del vse do upokojitve. Nekaj železničarske tradicije je bilo v družini, saj je bil njegov oče strojevodja. V začetku sedemdesetih let se je resneje posvetil tudi igranju šaha in za domačo ekipo nekaj sezon igral v I. in II. slovenski šahovski ligi. Leta 1970 si je na šahovskem turnirju pridobil naslov drugo kategornika. Za domačo in vrhniško ekipo je nastopil tudi na sindikalnih in pokalnih tekmovanjih.
Ustvaril si je družino, poleg službenih obveznosti, je nadaljeval tudi delo na manjši domači kmetiji. Igranja namiznega tenisa ni nikoli opustil. Nekaj sezon je nastopal tudi za NTK Preserje, v zadnjem obdobju pa še vedno igra v domači veteranski ekipi, ki tekmuje v ligah ljubljanske namiznoteniške zveze. V letu 1996 je ponovno osvojil naslov občinskega prvaka med posamezniki. Njegova zvestoba namiznemu tenisu tako traja že več kot šest desetletij, kar je vsekakor svojevrsten rekord ne le med borovniškimi športniki.
Franjo Modrijan
