Ustanovitev sokolskega društva ni bila po godu konservativni oblasti v Borovnici, še manj pa Katoliškemu izobraževalnemu društvu. »Sokol« je s svojimi naprednimi in liberalnimi idejami predstavljal resno konkurenco predvsem pri pridobivanju mladih v svoje vrste. Zato so novo društvo hoteli na vsakem koraku očrniti, celo župnik Juvanec, ki je bil obenem tudi podpredsednik izobraževalnega društva, je ljudi pri nedeljski pridigi pozival naj se ne pridružijo novemu društvu. Ker je Sokol takoj nabavil precej telovadnega orodja, je že v prvem letu delovanja v društveni blagajni nastal dolg. Zato je društvo po takratni navadi poprosilo borovničane za darove in nabirke pri prireditvah. Da bi pridobili čim več sredstev, so 28. januarja 1912 v restavraciji Drašler priredili predpustno veselico. Čisti dohodek so namenili poplačilu dolga. Manj kot leto dni po ustanovitvi so se v društvu odločili za razvitje Sokolske zastave. Zbadljivosti na ta račun so letele vsevprek, vrhunec pa so dosegle ob samem razvitju zastave, 9. junija 1912:  Razvitje zastave »Sokola« v Borovnici. Ponovno si dovoljujemo opozarjati slavna bratska duštva in prijatelje Sokola, da se vrši v nedeljo, dne 9. junija razvitje prapora borovniškega Sokola ob pol 3. popoldne pred restavracijo br. Drašlerja v Borovnici. Predpriprave k temu redkemu slavju so v polnem teku. Ker ni Borovnica preveč oddaljena od Ljubljane, upamo, da se udeleži te slavnosti čim več Ljubljančanov, saj imajo tudi najlepši izlet za nedeljo, da razvesele svojo družinico, ter se naužijejo svežega zraka in se razvedre. Torej v nedeljo, dne 9. junija vsi v Borovnico!
Slovenski narod, 5. 6. 1912, str. 6

Borovnica. V nedeljo bodo razvili in zalili naši Sokoli zastavo. Zastava sicer ni več nova, bila je last bralnega društva, a za nedeljsko slovesnost je toliko zakrpana, da se največje luknje več ne vidijo. Kumovala bo menda g. Jerica Mežnarjeva. Vabljeni so vsi pametni in trezni ljudje, naj – ostanejo doma.

Domoljub, 6. 6. 1912, str. 11

Ob 10. obletnici je Sokol priredil veliko vrtno veselico z javno telovadbo. Nastopil je pevski zbor Ljubljanski zvon. Spored je bil za take prireditve seveda primeren: telovadba, petje, srečolov, šaljiva pošta, javna dražba in ples. V tem času ni manjkalo zanimivih dogodkov in življenje na vasi so popestrili tudi Sokoli:
Sokolski duh. Nekateri Sokoli iz Borovnice so ukradli 20. aprila 1921 zvečer kokljo posestniku Jožetu Kos iz Borovnice. Med njimi je bil tudi učitelj Miklavič. Nesli so jo v neko gostilno, kjer so jo zaklali in napravili rižoto. Nato so imeli veselo pojedino. Stvar pa je prišla na dan. Ker se je začelo po Borovnici veliko govorjenje, so ti nadebudni Sokoli šli k posestniku in mu rekli, da so jo pripravljeni plačati. Posestnik ni maral vzeti, zato so dali za zvonove. Višji šolski svet pa bo izplačal nagrado učitelju, ker ne samo z besedo, temveč tudi zgledom, sokolsko vzgaja borovniško mladino. – Zdravo!

Domoljub, 11. 5. 1921, str. 3

Katoliško izobraževalno društvo je imelo svoj lasten dom že od leta 1908 in tako zagotovljen prostor za izvajanje telovadbe, dramskih iger in drugih društvenih dejavnosti. Sokoli tega niso imeli, zato so njihove prireditve potekale na prostem, največkrat na vrtu kakega vplivnega odbornika ali pa pod kolodvorom pri restavraciji Antona Drašlerja, sem ter tja pa tudi v kaki gostilni. Pomanjkanje prostorov so sklenili rešiti z izgradnjo lastnega sokolskega doma. Slovenski narod je aprila 1922 zapisal:  Sokolski dom v Borovnici. Iz Borovnice nam pišejo: V ponedeljek se je pričelo delo na sokolskem stavbišču. Prostor je zelo pripraven in obsežen. Naš stari navdušeni Sokol ata Majaron ga je podaril. Za denarne prispevke ljudje kar tekmujejo. Čast vam vrli vaščani. Požrtvovalnosti nam je treba, da povzdignemo našo vas na višjo stopnjo omike in izobrazbe. Zadati moramo smrtni udarec zapravljanju in nevednosti. Ta dom nam bo sveti kraj, kraj kjer se bo gojilo vsek, kar je lepo in koristno. Vse na delo, staro in mlado! Naj vzraste naš hram kakor iz tal za napredek in povzdigo nas samih. Žrtvujte, darujte, da bodete deležni blagoslova poznih rodov! Zdravo!

Slovenski narod, 4. 4. 1922, str. 3

Delo na domu je potekalo izredno hitro in že 1. julija 1923 je časopis Jutro objavil notico ob otvoritvi doma. Borovniški Sokol je dobil svojo telovadnico, res pa je bila z velikostjo 40,5 kvadratnih metrov ena najmanjših. Otvoritev je bila 15. julija 1923: Sokolstvo. Dva nova sokolska doma – v Preserju in v Borovnici. V spoznanju, da ovira sokolsko delo največ nedostajanje društvenih telovadnic in da se je v tem oziru čim prej oprostiti milosti raznih krajnih šolskih svetov, so pričela naša sokolska društva resno misliti na zgradbo lastnih domov. V okrožju ljubljanskih žup so se in se še bodo letos otvorili kar štirje novi domovi: v Preserju, v Borovnici, na Igu in v Logatcu. Dne 1. junija je bila otvoritev skromnega in tamošnjim razmeram za sedaj zadostujočega doma v Preserju. Opremljen z malim odrom bo vabil Preserje in njegovo okolico h gledališkim predstavam in drugim prireditvam. K otvoritvi so prihitela v ljubljanski župi včlanjena društva. V ognjevitem govoru je načelnik br. Filipič izročil dom svojemu namenu. Odgovarjal mu je načelnik br. Jesih (Šiška). Starešinstvo saveza sta zastopala br. Murnik in br. Kajzelj. Po otvoritvi je bila javna telovadba, ki je vzlic nepripravljenemu terenu dobro uspela. V večjem obsegu se je vršila v nedeljo, 15. t.m. slovesna otvoritev sokolskega doma v Borovnici. To je krasna stavba z lepo veliko telovadnico, ki bo takisto opremljena z odrom. Na borovniški postaji je pričakoval zlasti iz Ljubljane mnogobrojno došle goste Borovniški Sokol, ki je po svoji starosti br. Majaronu izrekel pozdravne besede. Savez sta zastopala br. starosta Ravnihar in br. načelnik Murnik. Razen iz Ljubljane so bili gostje z Vrhnike, iz Logatca, Rakeka, Cerknice, Preserja. Na balkonu novega doma je podstarosta br. Drašler kot predsednik stavbnega odbora z daljšim govorom idejne vsebine izročil ključe bratu starosti. Starosta JSS br. dr. Ravnihar, burno pozdravljen, je z lepim nagovorom izrekel čestitke Borovniškemu Sokolu, ki je s svojo ponosno stavbo postavil pravo narodno trdnjavo: na njej naj ponosno zaplapola naš sokolski in ž njim pa naš državni prapor, da bo to znamenje vidno daleč tja proti zapadu prav tja do našega morja … Čim so si gostje ogledali prostore v novem domu, se je vršila pod vodstvom načelnika br. Miklaviča prav lepo uspela javna telovadba, ki jej je prisostvovalo mnogobrojno občinstvo.

Slovenski narod, 17. 7. 1923, str. 3

Precejšen udarec je društvo doživelo konec leta 1924 s smrtjo Ivana Majarona. Kriza v Sokolu se je v letu 1925 še poglabljala, saj je predstavnik ljubljanske župe, 4. maja 1925, na 6. redni seji JSS poročal, da društva v Preserju in v Borovnici ne obstajajo več. Klub temu je borovniški Sokol nadaljeval z delovanjem in že naslednje leto je društvo z velikim zborom na kolodvoru pozdravilo povratek Sokolov zmagovalcev iz Lyona. Ljubljanska sokolska župa je na seji odbora, na kateri je bil tudi predstavnik borovniškega Sokola, 8. decembra 1929 na Taboru v Ljubljani, soglasno podprla ustanovitev Sokola kraljevine Jugoslavije. Na seji župne uprave 6. februarja 1930 so bile imenovane uprave društev ljubljanske sokolske župe. V Borovnici so imenovali: starosta Drašler Franc, namestnik staroste Pirnat Anton, načelnik Švigelj Ivo, načelnica Pristov Mara in prosvetar Engelsberger Viktor. V sokolsko gibanje je vse bolj prodirala politika. Biti član Sokola je pomenilo imeti določene privilegije, ki jih je obširno opisal Slovenski gospodar. Kritike niso bile dovoljenje, kar je na lastno koži občutil borovniški kaplan Josip Rozman. Njegov primer so spremljali vsi vodilni slovenski časopisi:

Odpuščen iz veroučiteljske službe. Beograd, 29. julija. r. Minister prosvete je na podlagi paragraf. 43 in 81. zakona o narodnih šolah razrešil službe veroučitelja na narodni šoli v Borovnici kaplana Josipa Rozmana. Kaplan Rozman se je pregrešil proti svojim učiteljskim dolžnostim z demonstrativnim kazanjem svojega nasprotsva proti sokolstvu. Pred zaključkom je preiskava v še nekaterih drugih primerih.

Jutro, 30. 7. 1930, str. 2

Dvajsetletnico delovanja je Sokol praznoval 5. julija 1931. Prireditev je potekala na Švigljevem vrtu, udeležila pa so se je tudi sosednja društva. V počastitev jubileja je društvo razvilo nov sokolski prapor, kateremu je botrovala gospodična Ana Košuta. Ta prapor se je skupaj z bandero in žeblji ohranil vse do danes. Društvo so v letu 1931 vodili: starosta Franjo Drašler, načelnik Ivo Švigelj, načelnica Mira Košutova, tajnik Tonče Pristov in prosvetar Viktor Engelsberger. Imelo je 34 članov in 22 članic. Letni nastop za leto 1933 so organizirali 2. julija na senčnem vrtu sestre Hele Švigljeve. Nastop je bil združen z družabno zabavo, ki jo je popestril Turšičev šramel iz Cerknice. Kljub uspelim prireditvam se je društvo ubadalo z dolgovi. Zato so jeseni organizirali več zabav s plesom v Sokolskem domu, da bi rešili denarne težave. V znak notranje konsolidacije je društvo 12. avgusta 1934 priredilo javno telovadbo z veselico na Zalarjevem vrtu. Zaradi slabega vremena se je prireditve udeležil le vrhniški Sokol, prišel pa je tudi delegat župe Stane Flegar.  Člani društva so se redno udeleževali tudi Sokolskih tekem. Tako je borovniški naraščaj na tekmi v Ljubljani maja 1938 dosegel drugo mesto med 19 ekipami. Tekmovali so v kolesarjenju in teku. Zmagala je vrsta naraščajnikov iz Most. Istega leta so se nekateri člani borovniškega  Sokola, med njimi tudi Peter Pavšič, udeležili vsesokolskega zleta v Pragi, kjer je bil dosežen višek glede števila udeležencev (31.000 članov). 2. julija 1939 so nastopili na Vrhniki, kjer se je v prostih vajah še posebej izkazal Dekliški odsek s 23 članicami. 
Ob fašističnem napadu leta 1941 je življenje v naših telovadnicah ugasnilo. Tudi v borovniškem Sokolskem domu je bilo tako. Delno so ga poškodovali že 6. aprila 1941, ko je jugoslovanska vojska minirala železniški viadukt. Nato so ga zasedli italijanski vojaki in imeli v njem konjušnico, precej pa se je poškodoval tudi pri bombnih napadih leta 1944. 
Danes v stavbi Sokolskega doma deluje društvo TVD Partizan Borovnica, ki je po 2. svetovni vojni postal naslednik Sokola Borovnica.

Peter Bezek