Logo MojaObčina.si
DANES
11°C
7°C
JUTRI
17°C
1°C
Oceni objavo

Popkarju v spomin

Oni dan sem se, kot že ničkolikokrat to sezono, spravil krampat stezice mimo slapov. Onkraj mosta pod Galerijami pa sem za dolg trenutek ustavil korak in motril velike tiskane črke na betonski plošči: »Ljubitelj narave …« Priznam, o življenju Franceta Lebna ne vem veliko, ga o njem nisem nikdar niti dosti spraševal. Vem pa, da je na mnogih področjih borovniškega življenja pustil globoko sled, a verjetno nikjer tako močnega pečata kot prav v soteski Pekel.
France je bil gonilna sila prve povojne obnove planinskih poti skozi sotesko. Ljubezni do nje se je po lastnih besedah nalezel že ob gozdovniški prisegi, ki so jo pred davnimi časi na jasi pred mlinom zapisali na kos lubja in nato upepelili v tabornem ognju. Druga svetovna vojna je iz Pekla pregnala dotedanje urejevalce, povojna obnova porušene domovine pa prenove nekakšnih sprehajalnih poti, normalno, ni imela ne v prvem ne drugem planu. Šele po letu 1950 so se začele pojavljati prve pobude za vnovično ureditev soteske. Med prepadne stene se je tedaj zagnala skupina mladih, ki so si nadeli naziv »popkarji«, po malih žepnih nožičih, ki so jih venomer nosili seboj. Fantje in dekleta, ki so znali uživati v miru in lepotah Pekla, so začeli s popravili mostov in stez. V stenah ob drugem in tretjem slapu so uredili nove stopnice, napeli stare jeklenice in z betonskim železom improvizirali varovala, kjer so bila najpotrebnejša. Poti mimo četrtega slapa in preko Hudičevega zoba so zopet postale prehodne. Znali pa so se tudi zabavati. Očistili so prostor, kjer danes stoji gostišče, za plesišče in pa sprva manjši leseni objekt. Slednjega je čez čas zamenjala lična turistična hišica z zidano kletjo, katere temelje še danes ugledamo nasproti mostu pri gostišču. Mlina, ki je tedaj še mlel zrnje v moko, se zaradi lastništva niso dotikali.


Še pred koncem desetletja pa je neizprosna narava že tako zdelala infrastrukturo, da je kar klicala po nujni obnovi. Na klic so se tedanji udarniki zopet odzvali v velikem številu. Mostove in stopnice so nadomestili s hrastovimi. Zadnje od teh so propadle šele nekaj let po koncu 20. stoletja, prav tako prejšnja hrastova miza pri tretjem slapu. Obnovili so markacije in smerokaze, na ključnih mestih vzidali reliefne zemljevide soteske ter za nameček l. 1959 vzidali »popkarski zakonik« pri Galerijah. Leta 1962 je prišlo do ustanovitve Turističnega olepševalnega društva Borovnica in pri njegovih akcijah urejanja soteske je zopet sodeloval prav France. Načrti so bili tedaj že širokopoteznejši. Iz Ohonice so razširili cesto do Pekla, uredili parkirišče za avtomobile, plesišče pred mlinom, vrhunec dejavnosti pa je bila izgradnja novega gostišča. Finančno prezahtevni projekt je nazadnje pokopal prvo turistično društvo.
France je bil v naslednjih desetletjih kot lovec še vedno reden obiskovalec soteske, a ga do velike prenove poti po letu 1990 v medijih in dokumentaciji nisem več zasledil. V času prenove mlina in stez pa se je zopet oglasil z več obsežnimi članki v Našem časopisu. Spodbudil je odmevno in dobro obiskano proslavo ob 100-letnici turizma v Peklu leta 1997, ko je bil pod njegovim patronatom postavljen tudi kip peklenščka na drugi jasi. A še pomembneje za današnje in vse prihodnje generacije urejevalcev Pekla, podrobno je opisal, kje in kakšne nevarnosti prežijo na infrastrukturo v soteski ter kakšnih posegov si ne bi smeli nikoli privoščiti. Vsi njegovi nasveti so bili tehtni, na mestu. Kjer ga nismo upoštevali, so nam dale lekcijo poplave v letih 2010 in 2014.
V naši dolini so mnogi prišli na ta svet in odšli z njega, a za prenekaterim danes niti obledelega nagrobnika ni več. Franceta Lebna ne bo med njimi. Stoji ob boku dr. Josipa Cirila Oblaka, Froleta Strmiškega, Martina Košute in Alberta Jagra. Vsaka ped poti skozi sotesko Pekel bo, dokler bodo skoznjo hodile trume planincev in turistov, govorila o delih velikega Borovničana, ki se je letos poslovil od nas.

 

Damjan Debevec, foto: Peter Svete

Oglejte si tudi