Kot vzgojiteljicama 24 nadobudnih in živahnih 4–5 letnih otrok nama je kak teden prav prijala karantena. Domače okolje, mir in tišina, ki bi si ju najraje pospravili v kak skriti predalček za »hude čase«. 

A kaj ko najin poklic ni zgolj opravljanje službenih obveznosti z otroki, ampak srčno in predano opravljanje poklica, na katerega misliš tudi doma, tudi ponoči, ko ne moreš spati, zgodaj zjutraj ob kavi ali na sprehodu skozi gozd.

Kaj pomeni karantena za »najine« otroke, kaj počnejo? Morda tudi oni kdaj pomislijo na naju. Ob teh vprašanjih sva se odločili, da pošljeva elektronsko sporočilo staršem najinih varovancev in opiševa kako preživljava dneve brez vrtca. Kaj hitro so se vrstila povratna sporočila in krasne fotografije družin, ki skupaj preživljajo čas.

Nekako se nama je skozi tedne izolacije zdelo pomembno, da ohranjava stike s starši in otroki. Zato sva jim občasno poslali didaktične naloge, uganke, pobarvanke, kuharske recepte, ideje za izdelovanje okraskov, didaktičnih iger in igrač, opazovalne učne liste za na sprehod, labirinte, učne liste za opazovanje razlik, iskanje parov in slikopise. Za popestritev in hkrati za naju tudi kot izziv sva poslali tudi avdio posnetek otrokom že poznane pesmice ob spremljavi kitare, da so jo lahko skupaj s starši zapeli. Poslali pa sva jim tudi prebrano pravljico in to kar v video obliki. Seveda vse predlagane oblike dejavnosti za starše niso bile obvezujoče, so se jih pa po njihovih odzivih otroci zelo razveselili.   

Ker pa je bilo to obdobje tudi za starše kot za otroke nekaj posebnega, sva jim poslali nekaj vprašanj, na katere so z veseljem odgovorili. V spodnjem zapisu povzemava njihove odgovore: 
 

Dobre plati izolacije za našo družino so bile, da smo …

Imeli veliko časa za druženje in odkrivanje skritih kotičkov v okolici doma, v gozdu, na barju, po okoliških hribih. Šele zdaj smo si zares lahko vzeli čas za vse to. Skupaj smo se žogali na travi, nabirali regrat, kuhali, rezali zelenjavo, pekli piškote, ustvarjali, se igrali družabne igre, plesali in peli. Avtomobila praktično nismo uporabljali, le kolesa in hojo. Skupaj smo preživeli več kvalitetnega časa kot prej.

Za nekatere izmed staršev pa je delavnik potekal običajno kot prej, morda še v težjih razmerah, saj so delali več kot ponavadi. K sreči so imeli otroke v varstvu pri babicah in dedkih in tem so v dani situaciji zaupali otroke. In za to so jim sedaj še posebej hvaležni. 
 

Med našim skupnim preživljanjem časa je bilo nama kot staršema najtežje ...

Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja (delo od doma, šola na daljavo, kuhanje obrokov, skrb za otroke, jih motivirati ter uskladiti želje in zahteve več otrok). Otrokom dopovedati, da se trenutno ne morejo družiti z vrstniki, da ne smejo na igrala, niti z nama v trgovino. Najtežje nama je bilo, da smo bili omejeni na občino in bližino doma. Nismo imeli stikov z babico in dedkom in ostalimi sorodniki. Dnevi so se nam včasih zdeli zelo podobni in monotoni, sploh v primeru slabega vremena. Pogrešali smo obalo in morje, ki jo sicer zelo radi obiskujemo.
 

V tem času sva se kot starša naučila … /pridobila na ...

Naučila sva se bolj pozorno poslušati otroke in razumeti njihove želje in potrebe, pridobila trening utrjevanja potrpežljivosti oz. se naučila ohranjati »mirne živce« in včasih »predihati« situacije, biti bolj strpna tako z otroki kot drug z drugim. Otroke sva več vključevala v hišna opravila, odvadili smo se hitenja in vsakodnevnega obiska trgovine. Otroci so se med seboj še bolj povezali, kljub drugačnim zanimanjem. 

Kljub napornemu tempu in dejstvu, da je cel svet obstal zaradi bolezni, pa bo ta čas ostal v lepem spominu, saj smo imeli možnost zbujati se vsak dan skupaj kot družina, preživljati čas z otroki, jih opazovati med igro, smehom in tega nam nihče ne more vzeti. Za vse nas je bil to čas, da se malce ustavimo in zazremo vase, saj smo nehote prednjačili hud življenjski tempo pred stvarmi, ki so zares pomembne.

Opišite kako so otroci doživljali ta čas. Kaj so pogrešali? Kaj jim je bilo všeč? S čim so imeli največ težav? 

Najprej so jim bile »počitnice« všeč, ker ni bilo budilke, zgodnjega jutranjega vstajanja, več je bilo gledanja risank. A sčasoma ni bilo več zanimivo, ker so morali biti večinoma doma, brez družbe sovrstnikov, po razlagi pa so le sprejeli dejstvo, da so se s sosedovimi otroki lahko pozdravljali le na varnih razdaljah, brez dotikanja. Težko so sprejeli, da niso smeli v trgovino z nama, niti na obisk k babici in dedku, smo se pa z njima slišali kar preko videoklica. Pogrešali so vrtec in prijateljčke, sploh pa praznovanje rojstnega dne v krogu svojih prijateljev. Bili pa so veseli najine igre z njimi oz. skupnega preživljanja časa.
 

Ali vam je bil način sodelovanja vzgojiteljic na daljavo všeč? Kaj bi pohvalili, ste morda kaj pogrešali?

Način sodelovanja nam je bil všeč, gradiva je bilo dovolj in naredili smo vse poslane predloge, čeprav smo pogrešali pristni stik z vama. 

Pri delu na daljavo sta se zelo potrudili in tako smo vsi skupaj komaj čakali na nov mail in naloge, ki smo jih z veseljem opravljali. Res vse pohvale vzgojiteljicama.

Presenečena sem bila, da sta tudi v času karantene mislili na naše Sončnice.

Sicer vseh nalog nismo morali opraviti, saj pesmic nisva poznala in čeprav so bile priložene note, nama to kaj veliko ni pomagalo saj so nama notni zapisi “španska vas”. Tako da sva se napačnim interpretacijam poslanih pesmic raje izognila, razen če je bila najdena preko YouTuba. Glede na dejstvo, da imava otroke v treh vrtčevskih skupinah, nama je bilo všeč, da pri mlajših dveh ni bilo veliko nalog in smo potem z vsemi tremi delali po navodilih skupine Sončnic in stvar ni bila preveč obremenjujoča. 

Meniva, da sta se izredno potrudili in z vsakim poslanim sporočilom vrtec približali otrokom, ki ga tako zelo pogrešajo. Vsebina je bila poučna in zabavna. Otroci so »obujali« spomine na dneve z vama, tako da niso čisto pozabili na vrtec.

Otroci so bili motivirani za delo, pogrešali so vaju »v živo«, da vaju obe vidijo. 

Sodelovanje vzgojiteljic nam je bilo zelo všeč in dobrodošlo. Vsa e-pisma smo vedno na glas prebrali obema otrokoma, odpeli pesmice, rešili delovne liste ter pogledali fotografije in z veseljem tudi odgovorili. Zdi se nam pomembno, da sta imela otroka v času karantene stike z vzgojiteljicama, veliko smo se tudi pogovarjali o vrtcu in prijateljih. Po več kot dveh mesecih doma bo ponoven vstop v vrtec nova sprememba, ki pa bo lažja tudi zaradi vzdrževanja stikov z vzgojiteljicama v tem času.

Ob zaključku naj povzameva, da sva tudi midve kljub vsakodnevnim opravilom pogrešali sodelavke in otroški živ-žav, saj se ga z leti pač navadiš. Nenehno prilagajanje, pester vsakdanjik, zanimiv in nepredvidljiv razplet načrtovanih dejavnosti, to je dinamika dela v vrtcu. Pogrešava »najine Sončnice«, upava, da kmalu minejo strogi ukrepi in se zopet vidimo v polnem številu.

Vsem staršem se za sodelovanje pri sestavljanju prispevka iskreno zahvaljujeva. Naj zaključiva z mislijo Lucy Maud Montgomery, ki nam je gotovo v teh dneh zelo blizu: 

Svet nam vsem ponuja toliko stvari, 
če le imamo oči, da vidimo, 
srce, da ljubimo in 
roke, s katerimi si vse to naberemo ... 

Vzgojiteljici Tina Mazi in Mateja Mušič, Vrtec Borovnica