Logo MojaObčina.si

Borovnica

DANES
19°C
11°C
JUTRI
18°C
11°C

Novi skrbniki poti skozi Planico

Leta še zdaleč ni konec, pa se mi na trenutke zazdi, da jih je od januarja sem minilo že vsaj pet. Če bi mi kdo lani prerokoval, da bo tako pestro, bi se mu zasmejal v obraz in mu plačal pijačo. Krivec za to je bila predvsem zima, ki ni bila prav nič bela. Markacisti Planinskega društva Borovnica smo že januarja nad tretjim slapom v Peklu izboljševali potek poti skozi sotesko, nad petim slapom pa urejali teren za spominski park. Milejša klima je naše delo zatem preusmerila proti Lazam. Na novo sta bila pobetonirana razmajana nosilca za smerne table, na poti proti Trebelniku je bilo treba odstraniti padla drevesa. 

Potem se je pogled usmeril navzdol, proti Bistri. Pred petimi leti se je končal zadnji poskus preboja skozi trnov pragozd po stari učni poti mimo duglazij, ki je bila vzpostavljena daljnega leta 1974. Leta 1986 so gozdarji po trasi učne poti speljali evropsko pešpot E7. Zaradi slabega vzdrževanja se je trasa sčasoma spreminjala in zadnja leta prečkala železniško progo na nezavarovanem prehodu. Nekaj tednov udarniškega dela, več litrov prelitega znoja, kletvic in deset šivov pozneje je preboj uspel in danes trasa od Bistre do občinske meje zopet poteka varno, skozi železniški podhod. Uspeh smo kronali z ureditvijo informativne table pred Tehniškim muzejem ter namestitvijo klopi na lepi razgledni točki nad Zupanovim izvirom.

V delovne načrte je tedaj posegel vihar, ki je čez poti nad četrtim slapom v Peklu podrl prek deset dreves. Izbor je bil prav jagodni. Sušice so večinoma obstale, padla pa so največja in najbolj košata drevesa v okolici. K sreči je na most pri četrtem slapu padla najmanjša od tam prisotnih sušic in spodbudila k preventivni odstranitvi vseh preostalih podobnih groženj. Pot je bila očiščena ravno ob pravem času, da jo je lahko občinska oblast preventivno zaprla. Zaradi množic pohodnikov, ki so pomladansko vreme izkoristili za obisk prelestnega Pekla, bi tam menda lahko nastalo novo žarišče pandemije. In medtem, ko so nekateri tedne preživljali za tesno zaprtimi okni ter se hudovali nad škandalozno igro otrok na bližnjih otroških igriščih ali prek ekranov nad sprehajalci na slovenski obali, smo markacisti, pohujšanju v izogib, delovanje selili na vrhniško stran. Ravno smo odstranili še zadnje posledice žledoloma nad Bistro, ko je prispela odločba Planinske zveze, da se PD Borovnica dodeli skrbništvo poti od Podkorena skozi Planico do Tamarja, do izvira Save (Nadiža), čez Grlo in Črne vode do Slemena ter manjši odsek s čudovitim razgledom na "ajdovsko deklico" na Vršiču.

Poti, urejene že ob koncu 19. stoletja, je še do pred nekaj leti urejalo PD Medvode, ob denacionalizaciji Doma v Tamarju pa so "osirotele". Na drevesih (ali pod njimi) leseni smerokazi, obledele markacije, razraslo grmovje, razdrte steze, podrto drevje ... je bil prizor, ki nas je pričakal na skrajnem severozahodnem braniku slovenske dežele (po rateškem župniku Lavtižarju). Planiški gorski svet je v primerjavi s Peklom in okoliškim hribovjem za markacista povsem drugačen izziv. Izhodišče poti v Tamarju je na višini nam bližnjega Krima, zaključek pa še 700 višinskih metrov višje. A elementarne sile so tiste, ki dajo človeku vedno znova vedeti, kako majhen je. Tam plaz in hudournik narekujeta, kje bo kako leto potekala pot. A kjer je volja, je tudi pot. Zapela je motorna žaga, zažvenketala sta kramp ter lopata in odpiral se je odsek za odsekom. PZS je imela že nekaj časa izdelane nove smerokaze, kranjskogorska občina je priskočila na pomoč z drogovi, PD Pošte in Telekoma s cementom, v planinskih domovih so pripravili okusno malico in šest akcij pozneje so bile poti opremljene po borovniških standardih.

Zahtevne delovne akcije so se počasi prelevile v redno vzdrževanje in ob odpravi karantenskih ovir smo se zopet osredotočili na borovniški rajon. Očiščena in nadelana sta bila odseka poti na Pokojišče, zatem odsek prek Pristave v Pekel, pa od Ohonice v Borovnico, prek Železnika, na Vinji vrh, ponovno pobetonirana dva nosilca za smerokaze na padeškem koncu, oglašal pa se je že od turistov oblegani Pekel. Mimo petega slapa je bilo treba urezati novo stezo, k podobnemu zdaj kliče četrti slap, z one strani se oglaša Hudičev zob, pod njim se že snujejo nove stopnice ... 

Če je oblast vsled pandemije uspela omejiti ali celo povsem ustaviti pridne in delovne, pa z brezdelnimi fičfiriči tega uspeha ni imela. Niti leto dni v Peklu ni uspela vzdržati nova planinska knjiga, pa so jo civilizacijsko podhranjeni posamezniki povsem razdejali. Ovira za avtomobile je preživela mnogo let, letošnje zime ne. Štirinajst let je vzdržala miza pri tretjem slapu, podivjane drhali sredi avgusta pač ne. Na taisti lokaciji se je eden od njih lotil celo rezanja varovalne jeklenice, nad četrtim slapom pa jo je izruval iz drevesa. Ponovnega nameščanja in popravljanja obrnjenih in skrivljenih smernih tabel sploh ne štejemo več.

Kot vidite, dela planincem ne zmanjka, če drugega ne, nam ga rade volje pripravijo zapriseženi delomrzneži.

 

Za PD Borovnica Damjan Debevec

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi