Teja Rus je gasilka prostovoljka pri PGD Brezovica pri Borovnici.

Kako se je začela tvoja pot v gasilskih vrstah? In kako nadaljevala?

Pot pri gasilcih sem začela kot pionirka in nadaljevala kot mladinka ter pripravnica. Sodelovala sem pri različnih tekmovanjih in gasilskih taborih. Kot pripravnica sem se udeležila tečaja za gasilca pripravnika in nadaljevala s tečajem za gasilca operativca. Opravila sem tečaj specialnosti za nosilca izoliranega dihalnega aparata in nadaljevala s tečajem gašenja notranjih požarov modul A.

Kaj ti pomeni prostovoljstvo v gasilstvu in zakaj ravno gasilstvo?

Med gasilce sem se priključia čisto po naključju. Ko sem bila mlajša, sem pri gasilcih ostala predvsem zaradi družbe, saj sem dobila veliko dobrih prijateljev. Čez čas pa sem skozi izobraževanja, tečaje in udeleževanja na intervencijah spoznala pravi pomen gasilstva in se naučila, kako lahko s ekipnim delom pomagamo ljudem s stiski.

V društvu se ukvarjaš tudi z mladimi …

Kadar imam čas, pomagam ostalim mentorjem na vajah, kjer skupaj pripravimo otroke na tekmovanja in sodelujem pri izvedbi gasilskega tabora.

Hodiš s pozivnikom na faks, v službo?

Pozivnika ne nosim, saj imamo vsi operativni gasilci na telefonih aplikacijo FireApp, preko katere se sproži poziv. Kar je veliko bolj praktično, saj imamo telefon ves čas pri sebi.

Si tudi edina gasilka v društvu, ki vozi kamion …

Letos smo v društvu dobili nov gasilski kamion, prav tako pa se je povečala potreba po voznikih z izpitom kategorije C. Tako sem preko gasilcev dobila možnost opravljanja izpita za kamion. Ob podpori ostalih članov društva sem ga uspešno opravila. Sedaj se trudim čim večkrat voziti kamion, saj moramo biti vsi vozniki pripravljeni na intervencijsko vožnjo.

Med prostovoljce v OŠ dr. Ivana Korošca vabita Olga Pogačnik Janežič in Teja Debevec

Kako poteka prostovoljstvo v osnovni šoli? Kakšen je namen?

Prostovoljstvo je šolski projekt, ki se na naši šoli izvaja že vrsto let. Vsebine projekta so se tekom let prilagajale razmeram in potrebam. Namen projekta je spodbujati mlade k razmišljanju o sočloveku, solidarnosti, pomoči drugim, sočutju in prostovoljstvu.

Učence vsako leto povabimo k sodelovanju preko vabila na plakatih ter s predstavitvijo v razredih. Zajema prostovoljstvo v petošolcev, ki bodo letos štirikrat v letu aktivno vključeni v vrtčevske skupine. Po dva posameznika gresta v skupino otrok v vrtcu, prebereta pravljico, se z otroki pogovarjata ali sta aktivno vključena v njihove dejavnosti/igro.

Prostovoljstvo zajema tudi pomoč hišniku. Izvajajo jo učenci 9.razredov, ki so hišniku na voljo pri pripravi in pospravljanju prireditvenega prostora. Učenci prostovoljci tudi pomagajo pri izvedbi različnih prireditev (npr. novoletni sejem, valeta). V sklopu prostovoljstva poteka tudi učna pomoč. Učenci predmetne stopnje 1x/tedensko pomagajo vrstnikom ali mlajšim učencem pri domačih nalogah oz. samostojnem učenju.

Kako se v šoli še spodbuja učence k prostovoljstvu?

Sodelujemo tudi v različnih dobrodelnih akcijah, kamor povabimo (po šolskem zvočniku, s plakati, s predstavitvami) vse učence in zaposlene v šoli. Zbiramo zamaške za otroke s cerebralno paralizo, izdelujemo velikonočne in novoletne voščilnice, ki jih prejmejo uporabniki v domovih za starejše, zbiramo plišaste igrače za starejše ljudi z diagnosticirano demenco, hrano in higienske pripomočke za Slovensko Karitas, Anino zvezdico, sodelujemo v Karitasovi akciji "Pokloni zvezek".

Kakšen je odziv učencev, ki se odzovejo k nudenju pomoči?

Odziv učencev je vsako leto zelo dober, kar nam daje dodaten zagon in upanje v boljši svet.

Blanka Petrič je prostovoljka pri Slovenski karitas oz. v Župnijski karitas Borovnica.

Kako se je začela tvoja pot na Slovenski karitas?

Moja pot je nekako "družinsko povezana". Namreč moževa teta je v Karitasu od samega začetka in je velikokrat nanesel pogovor na delo v Karitasu. Kadar je pogovor stekel globlje o delu, se je velikokrat odprla tema, da primanjkuje "mlajših", ki bi prevzele delo in seveda pomagale. Misel je padla na plodna tla.

Kakšne so tvoje naloge v tej dobrodelni organizaciji?

Naloge sodelavk in sodelavcev Karitasa so, da se zbira oblačila, predmete, šolske potrebščine, hrano, skratka vse kar lahko podarimo nekomu... in potem npr. v skupinah sodelujemo pri razdelitvi paketov hrane, ki jih prej pripravimo. Enkrat letno vsi sodelujemo pri organizaciji dobrodelnega koncerta. Pri Karitasu je kar nekaj dogodkov letno, ki so povezani s solidarnostjo do ljudi.

Bi izpostavila kakšno pozitivno zgodbo?

Ena lepših zgodb je obiskovanje sovaščanov in sovaščank v domu za ostarele. Sprva me je skrbelo, kako bo vse skupaj potekalo, ker dejansko ne poznaš osebno vseh ljudi, ampak ko prideš tja in ko vidiš to hvaležnost in iskrice v očeh, ko pogovor steče, ugotoviš da res ni potrebno veliko, da nekomu polepšaš dan.

Kaj tebi osebno pomeni biti prostovoljka?

Veliko. Ne potrebuješ ničesar, samo svoj čas, dobro voljo in s tem narediš zelo veliko dobrega, koristnega, lepega.

Kako bi spodbudila druge, da se vključijo v Karitas oz. prostovoljstvo?

Prostovoljstvo je nekaj, za kar bi lahko rekli, da smo poplačani bolj, kot če bi za delo dejansko dobili plačilo. Te osebno bogati, kar je najpomembnejše. Zelo veseli bomo, če se nam pridružijo še drugi. Lahko rečem, da smo super kolektiv in da ne bo nikomur žal, če se za ta korak odloči.

Pia Wallner je prostovoljka tudi kot animatorka Društva prijateljev otrok Mavrica

Na katerih področjih vse deluješ kot prostovoljka?

Že od malega sem prostovoljna gasilka, čeprav šele v zadnjih letih zares čutim odgovornost, ki jo ta poklic nosi. Od leta 2015 sem del animatorske skupnosti Oratorija Borovnica, znotraj katere sem prevzela vse od vloge animatorja, vodje velikih iger, kreativnega vodje, fotografa, stikov z javnostjo in medijske podpore, do voditelja celotne mladinske skupnosti. Kmalu za tem sem se pridružila tudi animatorjem DPO Mavrica, kjer sem zadnje leto tudi članica upravnega odbora. Vse te izkušnje so me oblikovale v zelo samoiniciativno osebo in mi pomagale, da ko vidim potencial, znam najti način, da ga s skupnimi močmi dosežemo.

Kako si prišla do Mavrice, kako se je začela ta pot?

Prvič me je na Mavrične počitnice povabil prijatelj Jernej in po dolgem prigovarjanju sem se res pridružila skupini mavričnih aligatorjev. Sprva me je bilo malo strah, saj sem prišla v čisto novo okolje, a so me zelo prijazno sprejeli in vključili v dogajanje. Ob koncu tedna sem poleg prijetne utrujenosti in lepih spominov čutila tudi željo po tem, da se naslednje leto vrnem in tako sem vsako leto bolj aktivno vključena v to zgodbo.

Kakšna organizacija je to, kakšen je njen namen?

Društvo prijateljev otrok Mavrica je neprofitno društvo, kjer se mladi prostovoljci trudimo, da bi počitnice na slovenski obali omogočili otrokom, predvsem tistim, ki sicer morja iz kakršnegakoli razloga ne bi izkusili. Počitnice organiziramo v treh tedenskih terminih, znotraj katerih se vrstijo različne delavnice. Prek slednjih razvijamo kreativnost, skrbimo za kulturno, družabno in rekreativno aktivnost ter z zgledom in zgodbo skušamo otrokom predati pomembne življenjske vrednote. Zavzemamo se za družbo enakih možnosti in povezovanje vseh, ki si želijo narediti kaj v tej smeri.

Imaš kakšno pozitivno zgodbo, ki bi jo rada izpostavila?

Pri toliko nasmehih je težko izbrati le eno zgodbo. Se mi zdi, da je vseeno najlepši občutek, ko se znova srečaš z otroki in vidiš njihovo navdušenje, ker bodo lahko spet en teden preživeli skupaj s tabo. To je ena velika potrditev, da si nekaj naredil prav.

Kaj tebi osebno pomeni biti prostovoljka?

Prinašati nasmeh na obraz.

Zakaj namenjaš prosti čas temu?

Ker imam potem občutek, da sem dober človek.

Kako bi spodbudila še druge, da se vključijo v prostovoljstvo?

Mogoče tako, da se ozrejo na svoje življenje in kolikokrat so bili sami deležni pomoči, spodbud, nasmehov, kolikokrat je njim nekdo polepšal dan. Da se s hvaležnostjo ozrejo nazaj in z odprtim srcem v prihodnost. Šele na koncu vidiš, da več kot daš, več dobiš.

Rok Mihevc