V nedeljo, 14. aprila, smo se odpeljali na Primorsko. Vodniki mladinskega odseka PD Borovnica so se odločili, da nas popeljejo na Veli Badin, kjer so na skrajnem jugu kraškega roba čudovite stene, ki so zaradi previsne oblike dobile ime »ušesa Istre«. Na začetku vasi Sočerga smo zavili levo v hrib in parkirali pri cerkvi sv. Kvirika, ki leži na kraškem robu. Na tem mestu je nekoč stalo gradišče, zdaj pa je tu majhna cerkvica, obdana s pokopališčem. Po poti, ki se rahlo spušča, smo se po kraškem robu podali proti meji s Hrvaško. Na poti smo si ogledali bunker, ki je strateško postavljen pod robom. Malo naprej smo si ogledali mesto, kjer je bilo nekoč orlovo gnezdo. Tu smo morali plezati po skalah, ki jih je razjedla voda (škraplje). Potem nas je pot vodila po travnikih in skozi borov gozdiček in kmalu smo prišli do križišča. Zavili smo desno in se spustili pod rob, kjer smo si ogledali spodmole pod Velim Badinom. To je mesto, kjer spomladi gnezdijo mnogi ptiči, zato smo se morali držati pravil, da jih ne motimo. Čeprav smo si želeli preizkusiti moč odmeva, smo bili pridno tiho. S pogledi smo iskali dobro skrita gnezda. Večinoma so nam jih odkrili ptiči, ki so prileteli ali odleteli iz njih. Predvsem otroci so se povzpeli malo višje po skalah. Ko smo se odmaknili od skal, smo imeli pri informativni tabli daljši postanek za počitek in malico, kar so mali nadobudneži izkoristili tudi za igro. Ogledali smo si še naravni kamniti most, nato pa se podali nazaj do križišča in odšli po dolini, kamor se spusti pobočje kraškega roba, proti vasi Movraž. Hodili smo po cesti in tudi po stezah, ki so bile slabo označene. Iz vasi Movraž vodi križev pot. Zanimivo je, da ga označujejo le preprosti leseni križi. Po njem smo se vzpeli nazaj do našega izhodišča. Pri cerkvici so se otroci še malo poigrali in odrasli malo poklepetali, potem pa smo se zadovoljni poslovili in odpeljali.

Alenka Kenda