Lanskoletni zapis romanja od cerkvice do cerkvice v borovniški fari sem zaključila z mislijo, da bi romanje postalo tradicionalno. Kot je v vabilu za prvo romanje zapisal Jani Bolarič, je pobuda prišla s strani gospoda Franja Modrijana, Jani pa je z veseljem in romarskim zanosom sprejel idejo, ki se je izkazala za odlično. Letos smo na romanje povabili tudi pohodnike DU Borovnica in nekaj se jih je pridružilo skupini.
Na velikonočni ponedeljek zjutraj se nas je zbralo kar 24 romarjev, ki smo v sončnem vremenu, prebujajoči se naravi in prijetnem druženju prehodili 20 km dolgo pot, ki se je začela pri župnijski cerkvi sv. Marjete v Borovnici. Naj zapišem, da je bila med nami tudi komaj osemletna Ema, ki ni v hoji prav nič zaostajala, ampak nas je s svojimi duhovitimi zgodbicami še zabavala, da smo strmi vzpon na Pokojišče opravili brez težav. V cerkvi sv. Štefana na Pokojišču nas je čakalo presenečenje za prazne želodčke, čaj, kava in pecivo, kar je za nas pripravila družina Suhadolnik. Po sladkem okrepčilu smo pot nadaljevali do Pristave. Prav uživali smo na spustu po suhem listju, ki je šumelo pod nogami. Sledilo je obvezno fotografiranje ob kapelici sv. Jožefa, pri kmetiji Koširjevih pa sta nas že čakala vedno nasmejana Melita in Jožko Košir. Ob prijetnem klepetu in čaju smo se zadržali kar nekaj časa. Skozi vasi Ohonica, Dražica in Niževec smo prispeli do Zabočevega, kjer je bila ob 10. uri sv. maša. V Zabočevem so se nam pridružili še trije pohodniki in skupaj smo nadaljevali naše romanje proti kapelici na Dražici. Od tu smo traso, v primerjavi z lanskim letom malenkost spremenili in se podali preko Junskega griča na staro štreko. Sonce nas je že močno grelo, zato smo krajši počitek poiskali v prijetni senci. Še dva kilometra sta nas ločila do zadnje cerkvice, to je sv. Miklavž na Pakem. Tudi tu so nam cerkev odprli, potem pa smo posedeli na obzidju ob cerkvici, si privoščili malico, poklepetali z Nado in Jankom Šivicem, ki sta nam postregla z domačimi napitki. Tako prijetno je bilo sedeti v hladni senci, da smo kar težko spet oprtali nahrbtnike. Čakala nas je še pot do izhodišča v Borovnici, kamor smo prispeli okoli 13.30.
Zahvaljujemo se vsem, ki so nas na naši romarski poti pogostili in nam namenili svoj čas. Naslednje leto pa se na velikonočni ponedeljek zopet srečamo na našem romanju.
Marjetka Rot
Foto: Melita Bole





