Matjaž, Niko in Boštjan, ni dvoma, da je bila fotografija posneta v vojnih razmerah. Kdaj, kje in v kakšnih razmerah je bila narejena? Kje ste v času vojne za Slovenijo bili, kako ste jo doživeli in jo tudi preživeli?

Boštjan: Fotografijo je z mojim žepnim fotoaparatom posnel nek soborec, ki je bil tako kot Niko, Matjaž in jaz pripadnik 4. voda borovniške čete. Ker je bila ta »trotelkamera« majhna, sem jo imel celo vojno pri sebi v žepu in tako fotografiral razne dogodke, med drugim tudi tega, ko smo po zavzetju počivali v hodniku Doma JNA na Vrhniki. Mogoče bi Matjaž bolj kronološko začel opisovati dogajanje v tistem času, saj nam zaradi odmaknjenosti dogodka spomin tudi že malo peša...

Matjaž: Ko sem bil  vpoklican v Teritorialno obrambo (TO), sem takoj šel na zbirno mesto v Bistro, kjer smo bili razporejeni po vodih. Dobili smo tudi oborožitev in sicer stare polavtomatske puške, ki smo jih morali dobro očistiti, saj so bile konzervirane. Ko smo orožje očistili, smo bili poslani na Pokojišče, kjer naj bi prestregli specialce JNA iz Niša, ki naj bi po besedah takratne gostilničarke Vide skočili s padali iz letal in helikopterjev. Takoj smo zasedli položaje po Pokojišču, iz zemlje in kamenja si naredili zaklone in z orožjem v roki čakali  padalce JLA. Vendar o njih ni bilo ne duha ne sluha ...

Boštjan: Tudi sam se tega dobro spominjam, saj me je zaradi pomanjkanja vozil iz zbirnega mesta iz gradu Bistra na Pokojišče odpeljal moj oče. V avtu sta se poleg mene peljala še prijatelja in soseda Niko Leben in Sašo Celarc. Ker vojakov JNA na Pokojišču ni bilo, smo se zvečer umaknili v objekt gostilne in v prvem nadstropju na starih žimnicah in senu zaspali. Ob 1. uri ponoči smo stražo pred objektom prevzeli Zemljič Mirko iz Bistre, Stražišar Andrej iz Brezovice pri Borovnici ter jaz. Slabe pol ure zatem je v smeri Logatca nekaj strahovito zabobnelo in se zabliskalo. Teh eksplozij je bilo kar nekaj. Stražišar je takrat krepko zaklel, repetiral puško in nama z resnim glasom rekel, fanta, zdaj se je pa res začelo! Vsi ki so spali, so se zbudili. Proti jutru smo izvedeli, da je JNA ob umiku razstrelila skladišče orožja v Črnem vrhu nad Idrijo.

Niko: Naš 4. vod in še nekaj soborcev iz drugih vodov je nekje po dveh dneh Pokojišča Franci Suhadolnik (po domače Matičlov  z Dola pri Borovnici)  s svojim kombijem odpeljal na Vrhniko, kjer smo dobili ukaz, da zavzamemo Dom JNA. Ker smo prejšnji dan dobili že kalašnikovke in obleke ter tako postali resna, oborožena vojska, nas je Pejič Tomo, poveljnik protidiverzantskega voda TO na Vrhniki postrojil pred Domom JNA in se šel v objekt pogajat z vojaki JNA, ki so se nahajali v domu. Takoj so se nam predali, njihov poveljnik pa je bojda v civilnih oblačilih zbežal skozi okno po žlebu.

Matjaž: Ker smo se bali, da so prostori v domu minirani ali pa da je v katerem od prostorov še kakšen vojak JNA z orožjem, smo vsaka vrata skrajno previdno odprli s pomočjo dolge palice ali vrvi. Objekt na srečo ni bil miniran. Takrat je tudi nastala ta fotografija, ko mi trije sedimo na tleh na hodniku. Vidi se, da nam je padel kamen od srca, saj nam ni bilo potrebno izstreliti enega samega naboja, pa tudi nikogar ni bilo, ki bi v domu streljal na nas.

Niko: Po nekaj dnevih se nam je v domu uspelo celo stuširati. Puške smo zaradi nepredvidenih dogodkov imeli vse dni 24 ur ob sebi, zato sem jo za vsak slučaj vzel tudi pod tuš.

Matjaž: Da je bila situacija zelo napeta in skrajno resna, govori tudi podatek, da so bili ob letalskem napadu na Vrhniki hudo ranjeni 4 civilisti. Povzročena je bila tudi velika materialna škoda na vozilih, ki so bila v barikadah in na samih objektih.

Boštjan: Prvi dan sem uspel slikati raketirano barikado iz avtobusov pred Kovinarsko. Nato z minami pod avtobusi postavljeno barikado pred uvozom na avtocesto, ki je bila ob letalskem napadu prerešetana, vendar v tej barikadi noben avtobus ni zgorel. Slikal sem zadeto Petrolovo črpalko (na srečo so letala zadela skladišče z oljem in ne rezervoarje z bencinom. Zato se je nad Vrhniko vil ogromen črn dim). Letala so po vsakem napadu hitro odletela. Slikal sem tudi vojašnico in vkopane tanke na Hrušici, vendar sem to fotografijo pred leti nekomu dal. Če ta oseba bere članek, naj mi fotografijo prosim vrne, saj negativov nimam več. Ko smo ravno pri tankih, si mogoče zamišljate kakšne občutke smo imeli, ko smo na tanke merili s puškami, tanki na nas pa s 125 mm topovi.

Niko: Vrhniko je naš vod s pripadniki Policije ter rezervisti na različnih lokacijah dan in noč stražila. Ljudje so se ob naši prisotnosti počutili varne in zato so kljub zelo dobri hrani, ki jo je za nas teritorialce kuhala gostilna Turšič, večkrat kar na lokacijo samih straž prinesli kakšno domačo dobroto. Naj povem anekdoto: neki naš soborec je pri slaščičarju Berzotu naročil sladoled, le ta pa ni hotel vzeti njegovega denarja rekoč, za Teritorialno obrambo je pa zastonj. Kaj pa če smo JNA, je prašal soborec, saj smo v istih zelenih uniformah. »Potem buš pa takoj plačo!« mu je odgovoril Berzo. Sladoled smo dobili seveda brezplačno.

Matjaž: Naša naslednja lokacija je bilo skladišče orožja Strmec v Brezovici pri Borovnici. To skladišče smo varovali nekje do konca avgusta. Skladišče je obiskala tudi komisija Evropske gospodarske skupnosti, kjer sem bil med pogovori v vlogi prevajalca. Skladišče so varovali tudi trije vojaški psi pasme šarplaninec in nemški ovčar. Bili so zaprti v veliki kletki. Ves čas so se zaganjali v nas, lajali in niso dovolili, da se jim kdo približa. Meso in kosti, ki smo jim vrgli, niso hoteli jesti. Veterinar Hrovatin iz Borovnice jih je naslednji dan pregledal in oskrbel. Šele takrat so se psi umirili in dovolili soborcema Novak Radu in Medle Jožetu iz Belega potoka, da sta jih nahranila s pasjo hrano iz vojaških konzerv ter nato skrbela za njih. Pse sta jemala celo na stražo.

Boštjan: Skladišče Strmec v Brezovici pri Borovnici je bilo razdeljeno na dva dela. Spodnjega, ki je bil po predaji vojakov JNA nezastražen in iz katerega je izginilo več orožja, ter zgornjega, kjer so v hrib vzidani ogromni podzemni bunkerji. Kaj vse je bilo v teh vkopanih bunkerjih smo videli šele, ko jih je prišla odpret posebna enota TO iz Ljubljane, saj se je sumilo, da so minirani. Nato so na območje skladišča prišli visoki predstavniki TO ter vlade in vsak dan s tovornjaki ter vlačilci odvažali vsebino. Nekega dne se je v naš kombi, ki smo ga imeli za prevažanje nas teritorialcev in ki je bil ves čas naložen s tromblonskimi minami, bombami in drugo municijo, zaletel eden od teh vlačilcev. Poškodovan ni bil nihče, nastala je le materialna škoda. V kombiju, ki ga je vozil soborec Rado Novak z Belega potoka, se je takrat peljal tudi bodoči poslanec Državnega zbora Richard Beuermann z Vrhnike. Nesrečo sem seveda fotografiral, na njej je v poškodovanem delu vozila viden Mikuš Borut iz Borovnice. Čez nekaj tednov se je naša četa oziroma naš vod razpustil, saj je prišlo do dogovora o umiku čet JNA iz Slovenije. Varovanje skladišča Strmec so nato prevzeli zaposleni v TO.

Matjaž: S pomočjo vseh podatkov, ki sem jih imel, sem prišel do zaključka, da če bi v ta skladišča prileteli letalski projektili ali pa če bi skladišča bila minirana s strani JNA, bi bila Borovnica zaradi eksplozije, ki bi se širila po dolini, bolj ali manj izbrisana. Zato sem vesel, da je zmagal razum. Hvala vsem soborcem, diplomaciji in še komu, da se je vojna za Slovenijo končala tako, kot se je. Globok poklon pa vsem žrtvam, ki so dali življenje za našo samostojno Slovenijo.

Niko: Če gledam sedaj nazaj na vse te dogodke, mi v prvi vrsti prevladujejo besede mojega očeta, ki me je ob pozivu v TO doma objel, krepko stisnil roko, rekel, da naj pazimo drug na drugega ter dobesedno zabičal, da se moramo živi vrniti iz tega sr... 

Boštjan: Moj začetek vojne se je začel z opravljanjem vaške straže s Hrovatin Andrejem, obrtnikom z Dola pri Borovnici, na lokaciji pri Španu na cesti Vrhnika - Borovnica. Naslednjo noč okoli četrte ure zjutraj, pa je na okno potrkal (zdaj pokojni) Franc Repar z Dola pri Borovnici, ki je bil zadolžen za nošenje pozivov in mi rekel, Boštjan, tukaj imaš listek, zrihtaj se, vojna se je začela! Oblekel sem se in šel. Danes si mislim, kako mi je bilo takrat vse enostavno in lahko. Bili smo po večini mladi, stari nekaj čez 20 let. Entuziasti. Za dosego cilja smo bili pripravljeni dati tudi svoja življenja. Čutili smo, da se nekaj velikega dogaja in da se bo zgodilo. In se je! Danes, ko sem starejši ter mogoče modrejši, na vojno oziroma na vsako vojno in vse njene strahote gledam drugače. Leta  tečejo, minilo je že 30 let. Čas in dogodki, v katerih smo sodelovali, so bili nekaj posebnega. Ne samo zaradi enotnosti, pač pa zaradi sodelovanja, samozavesti, tovarištva, ter medsebojnega spoštovanja. To pogrešam v današnjih časih. Kljub temu pa sem iz srca ponosen, da sem bil delček mozaika, ki je pomagal ustvariti to našo samostojno domovino, v kateri živimo.

Rok Mihevc