Logo MojaObčina.si

Borovnica

DANES
18°C
12°C
JUTRI
19°C
10°C
3995

“Borovnica se je odzvala zelo domoljubno”

Te dni mineva 30 let od ključnih dogodkov našega naroda, ki so se zapisali v zgodovino. Kako domoljubna je bila takrat Borovnica oz. kako požrtvovalni in žejni svetle prihodnosti so bili Borovničani, pričajo dogodki sami po sebi. Naš kraj in naši ljudje so odigrali pomembno vlogo pri osamosvajanju naše domovine. Ključno je bilo zavzetje vojaškega skladišča Jugoslovanske armade v Podstrmecu, zato ob njegovi 30. obletnici osvetlimo pomen teh dogodkov, ki jih mogoče še bolje razumemo z neke časovne razdalje po toliko letih.

Korenine slovenske samostojnosti segajo najmanj v konec 80. let prejšnjega stoletja, ko so se v Sloveniji, ki je bila takrat del Socialistične federativne republike Jugoslavije, začele težnje za uvedbo demokratičnega sistema, tržnega gospodarstva in samostojne države. Prizadevanja so v nekaj letih pripeljala do prvih večstrankarskih volitev, ki so potekale aprila 1990. Na volitvah je zmagala koalicija Demos, ki je nato oblikovala vlado in delno tudi v dogovoru z opozicijo izpeljala ključne korake za osamosvojitev. 23. 12. 1990 so se Slovenci za samostojno in neodvisno državo enotno odločili na plebiscitu. Po tem so stekle priprave na osamosvojitev. Slovenija je svojo samostojnost javno razglasila 26. junija 1991. Kmalu po razglasitvi se je začela agresija JLA in osamosvojitvena vojna.

"Gre za najbolj strateško akcijo v obrambi Slovenije"

Izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Slovenije so imeli tudi pripadniki 2. Izvidniškega voda 30. razvojne skupine Teritorialne obrambe. Skupini, ki se je kasneje uradno preimenovala v 1. specialno brigado Moris, je poveljeval podpolkovnik Tone Krkovič. Odločeni, da bodo ubranili plebiscitarno izraženo voljo Slovencev do neodvisne slovenske države in zavarovali svobodo novorazglašene samostojne Slovenije, so pripadniki drugega izvidniškega voda izvedli eno najpomembnejših bojnih akcij Teritorialne obrambe v vojni za Slovenijo. Peščica pripadnikov izvidniškega voda iz Borovnice je onemogočila transport orožja in skladišča jugoslovanske armade v Podstrmcu v Brezovici pri Borovnici in 28. junija 1991 je uspešno zaplenila večjo količino orožja, minskoeksplozivnih sredstev in vojaške opreme. Vse to je pomembno vplivalo na potek dogodkov v desetdnevni vojni kot tudi na končno zmago, s katero je Slovenija dokončno zavarovala svojo pravico do samoodločb. Za uspešno izpeljano akcijo brez žrtev na katerikoli strani, so bili zaslužni Tomaž Brence, Brane Brožič, Bruno Dormiš, Jože Fortuna, Uroš Gabrovšek, Edvard Gregorka, Rok Hrovatin, Stanislav Kucler, Marko Lipuš, Robert Marolt, Peter Mencin, Robert Miklavčič, Janez Novak, Smiljan Pajnkihar, Robert Petrovčič, Andrej Pristavec, Dušan Radošek, Uroš Sajovic, Niko Smole, Denis UIe in Brane Zrinski. Pred petimi leti jim je predsednik države Borut Pahor vročil državno odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije in takrat poudaril, da je bil njihov pogum toliko večji, ker so se takrat v neposredni bližini v vrhniških vojašnicah nahajale velike koncetracije enot jugoslovanske armade, ki bi lahko znova zasedle ali uničile skladišče in ogrozile njihova življenja. Takratni obrambni minister Janez Janša je dejal, da je “teh 27 ljudi Krkovičeve brigade v tem skladišču zajelo več vojaške tehnike, orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev kot vse partizanske enote v štirih letih vojne v Sloveniji”. Za Nova24 TV je povedal, da ko je izvedel, da je to skladišče zavzeto, se mu je odvalil od srca najtežji kamen. “V smislu bojazni, ali bomo zdržali. Ko smo to zavzeli, sem vedel, da bomo zdržali. Gre za najbolj strateško akcijo v obrambi Slovenije.Da gre za enega najpomembnejših dogodkov osamosvojitvene vojne, je pritrdil tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Aleš Hojs, saj da na začetku vojne teritorialna obramba ni imela skoraj nobenega pametnega orožja.

"Imeli smo srečo, da nam ni bilo treba seči po orožju."

Poročnik Rok Hrovatin, poveljnik 2. Izvidniškega voda MORIS, je dogodek takole opisal in poročal:  “Začetek vojne v Sloveniji je bil za borovniški 2. Izvidniški vod brigade MORiS nelagoden. Čakanje in poslušanje radijskih vesti o napredovanju tankovskih in drugih enot JLA, nikjer nobenega »zaresnega! Ustavljanja – vse to je fante v vodu naredilo napete in nervozne, češ zakaj moramo čakati in ne smemo ničesar narediti. Da niso pozabili na nas. 27. Junija popoldan smo že malo naveličani take vojne izvedeli za povelje za pričetek ofenzive proti okupatorju. Takrat nihče ni vedel kaj natančno naj počnemo, zato nas je Troha iz Štaba spomnil na skladišče in predlagal naj poskušamo ustaviti kakšen transport. Ker je bila v vodu večina domačinov, smo kraj poznali in vedeli, da je v skladišču straža s psi, točnega trenutnega števila stražarjev pa nismo poznali. Vedeli smo tudi, da v zadnjem času ni bilo nobenih transportov v skladišče ali iz njega. Da bi kljub vsemu še isti dan opravili kaj koristnega smo si šli kraj natančno ogledati. Prvih pet izvidnikov se je pred skladiščem pojavilo s prvim mrakom zvečer, vendar so jih zavohali stražarski psi, ki so nanje opozorili z glasnim laježem. Ker je kazalo na dež, smo noč prebili na senu pri Koširjevih, kjer smo bili udobno spravljeni pod streho, obenem pa skoraj na cesti v skladišče. Ker bi se morda res ponudila priložnost za hitro akcijo, smo prespali s škornji na nogah in z orožjem v roki. Pa celo noč ni bilo nič. Zjutraj so trije izvidniki odšli na hiter in bolj neposreden ogled – kar po cesti do zapornice na vhodu v skladišče. Od njih je na tem ogledu vojska v skladišču prvič slišala slogan, ki je pozneje v vodu postal zelo priljubljen: »Kva je murn!« Pomembnejše od tega pa je bilo dejstvo, da so se pri tem obisku zavedli, da v kotlini niso sami. Po hitrem zajtrku smo si skladišče ogledali še od zgoraj. Po strmi gozdni cesti smo prišli v bližino skalnih robov nad skladiščem, s katerih se nam je nudil odličen razgled. Z dobrim daljnogledom smo videli ne le stražarska mesta, vhode v podzemne hangarje, kupe zloženih zabojev municije in granat, ampak smo lahko opazovali kaj delajo vojaki pred stražarnico. Lepo! Ker se nam ni mudilo, smo se pri takšnem opazovanju pomudili nekoliko dlje. Našo pozornost je pritegnila četverica, ki se je iz stražarnice napotila proti izhodu iz skladišča. Na naše presenečenje sta bila dva vojaka v civilnih oblačilih. Prišli so do izhoda, malo postali, nato pa sta oba »civilista« preskočila zapornico in odšla proti Borovnici. Mi pa v dir proti avtomobilom. Morali smo pohiteti in ju prestreči, še preden se nam izgubita v dolini. Vožnja po zaviti gozdni cesti nad strmim pobočjem je bila zato včasih kar malo prehitra. Izletnika smo prestregli v Brezovici, ko sta se na traktorski prikolici peljala skozi vas v Borovnico. Sta rekla, da gresta po cigarete. Z ujetnikoma smo se vrnili k ostanku voda. Eden se je predstavil kot desetar in drugi kot vojak. Nadalje smo izvedeli še, da skladišče straži skupaj 35 vojakov, skoraj dvakrat toliko kot nas, da jim ponoči pomagajo psi in da sta lačna in žejna, očitno pa nista imela pojma , kdo ju je ujel in kaj se dogaja v Sloveniji. Menda se že dva tedna nihče z Vrhnike ni oglasil v skladišču. Čudno?! Nismo vedeli koliko naj jima verjamemo. Dobila sta hrano in pijačo, mi pa smo pričeli glasen pogovor o tem, kako bomo šli v skladišče in vse polovili, če pa se bodo upirali, jih bomo z okoliških hribov napadli z raketami, ki jih ima neka četa na Vrhniki. Pozneje smo videli, da je tako natolcevanje doseglo svoj namen. Večina voda je šla nazaj v Brezovico, pri ujetnikoma smo pustili le stražarje. Kljub odločnosti še nismo vedeli, kako naj napademo skladišče. Najbolj nam je ugajal načrt, kjer bi nekako ponudili predajo, morda zaigrali navidezen napad, potem pa počakali na reakcijo. Morda bi se kdo vdal. Brez dvoma pa se ne bi odločili za neposredni napad, saj bi jo v takem primeru na obeh straneh lahko marsikdo skupil. Tega si pač nismo mogli privoščiti. Iz dilem nas je rešil eden od naših stražarjev, ki je za nami prihitel z ujetim desetarjem. Dečko je bil iz Dalmacije in nas je rotil, naj ne napadamo, saj on lahko prepriča vojake v skladišču, da se bodo predali. Proti raketam ne morejo nič. Domenili smo se o času, ki jim ga damo za predajo, in ga spustili v skladišče. Sami smo medtem zasedli položaje, s katerih smo lahko nadzorovali predajo.  Obenem smo si ob morebitnem napadu iz skladišča zagotovili varen umik, tako da bi v vsakem primeru odnesli celo kožo. Kmalu po zasedbi položajev so se pri vhodu pričeli zbirati vojaki. Sprva orožja niso hoteli odložiti. Vsi smo se zavedali, da bi malce panike in en sam strel na eni ali na drugi strani v tem trenutku privedlo do pokanja, kjer bi jo lahko marsikdo slabo odnesel. K sreči so prvi vojaki kmalu odložili orožje in kmalu so bile vse puške na tleh. Ujetniki so posamično stopali na pot proti Borovnici, kjer sta jih zbrala dva naša fanta. Sledilo je sporočilo na štab, ki mi ga marsikdo še danes oponese. V prvi sapi sem namreč zahteval prevoz za 35 vojakov in 150 prašičev, ki so jih redili v skladišču. Šele čez nekaj časa mi je uspelo pojasniti, zakaj in kako.  Ko smo se vrnili v skladišče, smo s seboj vzeli dva vojaka, ki sta znala poskrbeti tako za pujske kot za pse. Med ujetimi vojaki je bil tudi Slovenec, Bavčar iz Ajdovščine. Seveda je takoj stopil z nami in še nekaj ur po predaji sedel pri radijski postaji in bivšim nadrejenim vsako uro zatrjeval, da je v skladišču vse v redu. Tako so v kasarni na Vrhniki o čudnem dogajanju v skladišču lahko sklepali šele v poznih nočnih urah, ko se na njihove pozive ni nihče več oglašal. Skupaj s prvimi kamioni za prevoz je prišla v Borovnico tudi vest, da je prvotno ujeti vojak v civilu pobegnil, ujeti vojaki pa so povedali, da to ni bil navaden vojak, temveč podporočnik in komandir straže, ter da je bil med svojimi vojaki zelo priljubljen. Ko ga je eden od stražarjev peljal na stranišče, se mu je iztrgal in pobegnil. Smiljan je streljal za njim in ga zadel v zadnjico. Ubežnik se je sam vrnil do skladišča in se predal. Videli smo, da si je kroglo iz rane potegnil kar sam. Ob predaji je hotel vedeti le, kaj je z njegovimi vojaki in kaj nameravamo z njimi. Takšnih oficirjev verjetno ni veliko.  Tako se je iztekla naša prva in najvažnejša akcija v slovenski vojni. Bila je živčna, tako kot vse naslednje. Veseli smo, da smo imeli srečo na naši strani in nam ni bilo treba seči po orožju. Še nekaj tednov po končani vojni so se domačini ob pogledu na polne tovornjake, ki so vozili iz skladišča, čudili koliko in kakšna roba je bila »na varnem« pri njihovih bivših sosedih.”

Za Borovničane velik in odmeven uspeh, hkrati pa tudi obremenitev in grožnja

Krajanom Borovnice je zavzetje skladišča pomenilo grožnjo in uspeh. Nekaj o tem so povedali Janez Čerin, Jože Zorman in Karli Nikolavčič. Janez Čerin je bil v času agresije na Slovenijo zaposlen na petem Pokrajinskem štabu v Ljubljani kot operativni oficir oz. pomočnik za operativo na občinskem štabu Vrhnika. Ko je bilo zavzeto skladišče v Podstrmcu je dobil nalogo, da gre z enoto v Borovnico in zavaruje komunikacije iz smeri Ljubljana – Podpeč – Borovnica in Vrhnika – Borovnica. “S sedmimi kombiji smo izvedli premik čez Črno vas. Del enote sem izkrcal na Breg - Pako, da so se razporedili nad cesto, del enote pa je šel do Mavceve doline in so se razporedili v smeri Laze-Dol, sam pa sem šel nazaj v Ljubljano. Naslednje jutro so me poslali še enkrat nazaj, da bi v tudi v samem skladišču prevzeli varovanje. Takrat se je že masovno začel razvoz orožja, vladal je kaos. Šel sem tudi direktno na Krajevno skupnost, ki ji je poveljeval pokojni Franc Drašler, tam so bili tudi Peter Palčič, upravitelj obrambnega načrta in Karli Nikolavčič na oddelku za obrambo. Moja naloga je bila povezava med situacijo na terenu in petim pokrajinskim štabom. V praksi pa je bilo tako, da sem bil hrkati tudi malo poveljujoči. Ne sicer formacijsko, ampak tako, da so se nekatere stvari zagnale. Dnevno sem komuniciral s Krajevno skupnostjo, šlo se mi je za podatke, kaj se dogaja, saj nismo vedeli praktično nič. Takšnih in drugačnih dezinformacij je bilo ogromno in to je bilo treba preverjati.”

Ob tem omeni tudi zgodbo premika iz Ljubljane proti Borovnici na ovinku v Goričiči na mostu, ki bi se lahko končala mnogo bolj tragično. “Prišli smo do mostu, kjer je bila cisterna kot barikada. Nismo vedeli kdo je kdo, tudi fantje okoli cisterne niso vedeli kdo smo mi. Komunikacije takrat še ni bilo. Ko je avto osvetlil okolico, pa sem zagledal znana očala, Jožeta Zormana – Škrata in sem rekel, fantje ti so pa naši. Kasneje sem izvedel, da je bil most miniran in ni malo manjkalo, da ga niso v zrak vrgli, ker pač niso vedeli, kdo smo mi.” Prevzeli so nalogo varovanja, v tem času se je zamenjala enota, prevzela jo je Borovniška četa, med Borovničani nosi sedaj že legendarno ime Čivave. “V takšnih situacijah se marsikaj dogaja. Bila je stiska, strah nas je bilo, saj so govorili, da bodo prišli diverzitantje, tanki, avioni… Prisotne je bilo tudi malo psihološke krize. Bil je prost vstop, takrat je izginilo marsikaj. Ne toliko orožja, bolj so bile to druge stvari. Poglavitni namem je bil čimprej sprazniti skladišče in oborožiti enote in policijo. Vmes se je zgodila tudi zgodba s hrvaškimi kamioni. S Krajevne skupnosti so sporočili, da gre skupina kamionov s hrvaško registracijo, na njih je pisalo “Podravka Gavrilovič”. Nihče ni vedel kdo in kaj so. Borovniška četa je takrat že imela varovanje, rekel sem naj bodo pripravljeni, a naj ne streljajo brez povelja. Ko so bili že skoraj pred skladiščem, se pred nas pripelje človek, ki sem ga prepoznal kot glavnega za logistiko na republiškem štabu. Prišli so naložiti kar je še ostalo, predvsem so bile to mine, orožja pa že ni bilo.” Jože Zorman pove, da je bilo pomembno to, da so s pogajanji zavzeli skladišče brez žrtev. “Poglavitno je bilo to, da je bil na radiovezah v skladišču s kasarno na Vrhniki Slovenec, ki je skozi govoril, da je vse BP, da je vse v redu. In to je bilo ključno, da so imeli občutek, da je skladišče še vedno njihovo, mi pa smo to že praznili kot norci.”

V zavzetem skladišču so pripadniki Teritorialne obrambe in Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo takoj pričeli prazniti skladišče. Takrat so bile vpoklicane tudi t.i. enote delovne obveze. “Mi smo delali po takratnem konceptu splošnega ljudskega odpora in samozaščite, vsak je imel neko vlogo. Te enote so bile vpoklicane in ljudi smo peljali do hangarjev, kjer je bila tista roba, ki jo je bilo treba naložiti. Parkrat je bilo tako, da so prišli, pa ni bilo kamionov in obratno, bile so tudi informacije, da se pripravlja neko ponovno zavzemanje s strani armade, pa ni bilo nič …” Za Borovnico je bilo to dogajanje velika obremenitev, pove Čerin. “Največjo nevarnost je predstavljalo to, da bi lahko med transportom kamionov z orožjem in eksplozivom prišlo do nesreče in eksplozije. Potem so bile tudi situacije, ko si je marsikdo kakšno puško spravil za hude čase. Veliko je bilo pisanja o krajah, a temu ni čisto tako. Ja, gotovo je izginila kakšna puška ali pištola. A moje osebno mnenje je, da je bilo ljudi pač strah, nismo vedeli od danes na jutri kaj in kako bo.” Kasneje je dala Krajevna skupnost ukaz, da se vrnejo vsa bojna sredstva in vojaška oprema, če jih je kdo samovoljno odnesel. In takrat so kar veliko stvari vrnili. Pri tem pa Čerin opozori tudi na drugo stran dogajanja. “So bili posamezniki, ki so na zadevo enostavno gledali drugače. Borovnica je bila polna ljudi srbske nacionalnosti, tudi zaradi Likota in železnice in gotovo niso bili vsi naklonjeni osamosvojitvi in tem časom, oz. so v tem videli grožnjo zamenjave sistema. A postaviti se je treba v njihovo kožo, tudi oni niso vedeli, kaj bo. Vprašanje, kaj vse se jim je pletlo po glavi.”

To je bilo prvo večje skladišče tako bogato z orožjem, ki je padlo s strani izvidniške čete prve brigade, ki so se kasneje preimenovali v Moris. “Gotovo je bilo to eno ključnih zavzetij, saj so s tem orožjem opremili enote širom po Sloveniji. Zavzetje je imelo velik odmev, to je takrat videla tudi armada. Prve dni je bila velika napetost v zraku, kaj če bodo poskušali to zavzeti nazaj. V teh izrednih razmerah ti mozeg dela drugače in v tebi se prebudi samozaščitni element, kot se ti v normalnih situacijah ne. Vsak, ki ga ne poznaš, ti je sumljiv. Ko si v Borovnici pri Karamazu videl kakšno neznano faco, si točno vedel, da ne paše tja. Je bilo pa osebno meni bolj travmatično obdobje v času manevrske strukture, ko je bila ilegala in tajnost.”

Borovničani nalagali orožje, vžigali kamione, pitali prašiče ... Ključni tudi lovci in gasilci. 

Pogled na osamosvojitev s strani civilne obrambe je predstavil Karli Nikolavčič, ki je bil referent za vojaške zadeve na Krajevni skupnosti. “Zame se je vojna za Slovenijo začela tisti dan, ko me je Čiko (Janez Čerin) vprašal, če sem pripravljen dati življenje za domovino. To je bilo konec avgusta leta 1990. Sem rekel, veš, da ga bom dal, to si vzel malo zares, ker se je že nekaj časa poslušalo o osamosvojitvi.” Skupaj sta delala na Vrhniki in tam so šli skozi osamosvojitvene postopke, ob tem pa pove, da se je tam že čutila velika napetost. “Tam je bila vojašnica, v eni je bilo 1500 vojakov, govorili so o veliki močni sili. Bile so partizanske enote in ta fama neke vojske je pri nas že itak bila, da imamo najboljšo in najmočnejšo vojsko. Mi pa se naenkrat odločimo, da gremo po svoje. Ovira, da greš po svoje, je bila točno ta, da si moral s to vojsko iti preko nje, da si se osamosvojil.” Njegova naloga na Krajevni skupnosti je bila, da skupaj najdejo kader, ki se bo vpoklical, da se izvede vpoklic. “V Krajevni skupnosti Borovnica oz. takratnem štabu narodne zaščite in mobilizacijske skupine so bili ljudje, ki so točno vedeli, kakšna je njihova vloga, če pride do vpoklica. Predsednik mobilizacijske skupine je bil Peter Palčič, predsednik Krajevne skupnosti Franc Drašler, načelnik Narodne zaščite je bil Andrej Hrovatin. Zraven so bili tudi Marjan Krmavner, Frane Mevec, Niko Stražišar, Franc Debevec, Ciril Kos in drugi. Ti ljudje so bili vodstvo Krajevne skupnosti in istočasno so bili to ljudje, ki so znali pomiriti domačine v teh koncih. Po drugi strani pa so bile enote delovne obveze, ko so poklicali ljudi k pomoči za nalaganje orožja, so jih sklicali, so prišli in so se javili. Tovornjaki so bili, ljudje so prišli in takrat se je zgodila ta famozna zgodba, ki jo vsi govorijo, da se je iz skladišča kradlo in vozilo ven ne vem kaj vse … Iz tega skladišča se ni kradlo, ampak se je vzelo samo zato, da se je nekaj vzelo iz Podstrmca, ki je bil “bavbav prostor” in so jemali daljnoglede, spalne vreče, šotorke, orožja kot orožja pa ni veliko šlo ven. Nekaj ga je bilo, ne pa spet toliko.” Večina Borovničanov, ki je prišla takrat pomagati, se je ukvarjala tudi s tem, kako vžgati kamione, saj niso bili vzdrževani. “Fantje so šravfali kot norci.” Naslednja pohvala Borovničanom je bila tudi skrb za 168 prašičev v tamkajšnji farmi. “To je bila vojaška svinjska farma, da so imele vojašnice same svoje meso. Tam so bili prašiči od odojka do 200kg težkih prašičev. Imeli so silos, ki je sam doziral krmo. Pokojni Brinar je tri dni samo prašiče futral s karjolo. To je tulilo, bili so lačni, ker so bili vajeni svoje doze.” Kasneje je te prašiče odpeljala Emona. Pomembno vlogo pri civilni obrambi so imeli tudi Lovska družina Borovnica in vsa gasilska društva. Kot pove Čerin, je takrat Božota Palčiča, ki je bil predsednik lovcev, prosil, če lahko lovci pokrijejo bregove proti Rakitni. “Pa je organiziral jagre, da so bili po punktih. Imeli smo tudi svoj sistem komunikacije. Če so bili trije zaporedni streli, je to pomenilo, da nekaj je. Takrat še nismo imeli radiovez, da o mobitelih ne govorimo …” Jože Zorman se ob tem spomni dogodka, ko je v času straže ob štirih zjutraj nekaj počilo in je nastala panika. “Pa so samo lovci ustrelili enega srnjaka na Planini. Nato smo se dodatno zmenili, da če mislijo še kaj streljati ,da morajo to povedati.”

Vsa ta dejanja in odzivi na dogodki z neke časovne distance pričajo o tem, da se je v tistih časih, tako kot večina krajev po Sloveniji, Borovnica odzvala zelo domoljubno, je prepričan Karli Nikolavčič. “Bili so, lahko bi rekli, “manjši prepiri pri Godcu”, a Borovnica je bila dobro pokrita s strani civilne obrambe. Z mojega vidika je bila desetdnevna vojna za Slovenijo mačji kašelj proti tistemu, kar smo prej doživljali na Vrhniki od manevrske strukture do psiholoških pritiskov, kaj vse se nam bo obetalo … ne glede na vse smo morali še vedno sodelovati z vojašnico, ker smo vzporedno gradili sistem teritorialne obrambe. Ko danes nekdo govori o osamosvojitveni vojni in razlaga, da to ni bilo nič … mogoče zanj res ni bilo, ker ni nič čutil. Podobno je zdaj z epidemijo, ki traja že leto in pol. Za tistega, ki tega ni doživel, res mogoče ne čuti pomembnosti, ko pa to zadevo osamosvojitvene vojne gledaš z distance, kaj se je prej dogajalo, pa je čisto drugače …”

Kakšna je bila sicer še neposredna podpora civilne obrambe enotam Teritorialne obrambe? Kot piše v knjigi “Krajevna skupnost Borovnica v vojni leta 1991”, so se za nekatere dejavnosti enote z domačini dogovorile brez sodelovanja kriznega štaba. Na primer, domačija Jožeta Trčka z Laz je bila mobilizacijsko mesto za Borovniško četo, osnovna šola je zagotavljala prehrano, Tehnični muzej Bistra je večjemu delu Borovniške čete nudil nastanitev, pokojna Vida Debevec z družino je na Pokojišču zagotavljala nastanitev, hrano in telefonski priključek, podobno tudi gostilna Most na Dražici in tovarna Fenolit. Prostovoljna gasilska društva so nudile prostore, izkazale so se tudi domačije, ki so zagotavljale ali telefonske priključke, prehrano, nastanitve ali uporabo sanitarij. Omenja se Skubičeve na Pakem, Ivanove, Kapitove, Oglarjeve in mnoge druge.

Zgodbi o netrazjnih topovih na seniku in o skafandrih za gasilce sta že skoraj “ponarodeli”. Ob zavzetju skladišča so pripadniki Teritorialne obrambe štiri netrzajne topove zaupali domačinu z namenom, da jih varno spravi. Kaj je lažjega, kot jih zakopati v seno. Ker je bil čas košnje, po topove pa še ni nihče prišel, je nekaj kasneje možakar senik do vrha napolnil s krmo. Najlažje je bilo potem počakati do pomladi, ko je bil senik zopet prazen, in jih predate Teritorialni obrambi.  Znano je, da so gasilci tkaoj pristoni, pa naj gre za ogenj ali kaj drugega. V skladišču so hitro našli tudi kaj uporabnega zase. Idealni so bili skafandri, odporni na ogenj. Žal so bili v resnici konjske zaščitne maske ...

 

Viri: Knjiga Krajevna skupnost Borovnica v vojni leta 1991, STA (Slovenska tiskovna agencija), knjiga Slovenska zgodovina v zgodbah, youtube Nova24TV, pogovor z Janezom Čerinom, Jožetom Zormanom, Karlijem Nikolavčičem in drugimi. 

Povabim vas, da tudi sami v tem jubilejnem letu predstavite kakšen svoj spomin na takratne dogodke ali svoje razmišljanje. Če imate kakšno zanimivo zgodbo, mogoče fotografijo, ki bi jo lahko podelili, mi pišite na mihevc.rok@gmail.com ali pokličite na 041 206 979. Zberimo osamosvojitvene spomine, dokler v njih še ni “večjih lukenj”...

Rok Mihevc

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi