Povorke k spomeniku talca v Gramozni jami se je letos udeležilo rekordno število praporščakov domačih in prijateljskih veteranskih in drugih društev iz regije, kar dvanajst. Nedelji pa gre verjetno pripisati razlog, da je bilo preostalih udeležencev manj kot sicer. Svečanost se je že tradicionalno začela s položitvijo vencev k spomeniku. Občinskega sta tja nesla župan Bojan Čebela ter Frančišek Marijan Drašler. Po treh letih ločenih proslav je bil sočasno položen tudi venec zveze borcev. Za recital je to pot poskrbela Barbara Bezek Rot, za glasbene točke pa harmonikar Andrej Jereb.
Novi predsednik društva ZB za vrednote NOB Borovnica ter občinski svetnik Matjaž Ocepek je zatem nagovoril prisotne. Naprošen naj bi bil, »da ne bi govoril preveč o zgodovinskih zadevah«, a je nato vendarle dobršen del slavnostnega govora posvetil ravno temu, z uvodno visoko hvalo knjigi občinske nagrajenke Vere Hutar: »Knjiga Most bi morala biti vsakemu Borovničanu obvezno čtivo. Pa ne samo enkrat, ampak vsako leto. Ravno tako bi o tem dogodku morala vedeti več tudi širša slovenska javnost. Torej naj na kratko povzamem, kaj se je zgodilo 10. marca leta 1942. Bila je druga svetovna vojna. Naše ozemlje je okupirala fašistična Italija in mirno so nas priključili kot ljubljansko provinco k italijanski kraljevini. Zakaj so bili ubiti fantje in možje iz naše kotline? Tukaj obstaja samo en preprost razlog. Zato ker so italijanske fašistične oblasti to lahko naredile in so to v skladu z njihovim motom 'si amato troppo pocco' oziroma 'premalo se ubija' tudi storile. Za povod so vzele napad partizanske samotarske čete na železniški viadukt v Preserju. Naslednji dan so po Dolu, Borovnici, Verdu in ostalih vaseh pobrale fante in može in jih prebrale. Vsem nam mora biti jasno, da je bil spisek že narejen. Spisek ljudi, ki fašističnim oblastem niso bili po volji, je bil narejen. Na tem spisku so bili sindikalni voditelji, organizatorji delavskega gibanja, zavestni in pokončni zavedni učitelji ... Skratka, na tem spisku so bili ljudje, ki fašističnim oblastem niso bili po volji. Zakaj so se odločili, da je treba pobijati več, je čisto jasna politična odločitev. Kajti slovenskemu narodu je bilo treba pokazati, kje je njihovo mesto v krasni fašistični prihodnosti italijanskega Mussolinijevega rajha. To prihodnost so si prikazali kot tako, da so Slovenci lahko samo poceni delovna sila in nič drugega. Ko stojimo tukaj, moramo vedeti, da je bil tak fašistični režim. Da je to sistem, ki je vedno ločeval na njihove, na tiste, ki so več vredni, in na ostale. Danes je spomin na ta in podobne dogodke nujen, kajti fašizem ne samo da zopet dviga glavo, fašizem celo rohni z govorniških odrov. Rohni tako, kot je rjovel pred mesecem v Bazovici. In pri nas, v deželi Sloveniji se o dogodkih iz druge svetovne vojne čudno razmišlja. Za moje pojme čudno. Predstavlja se kot boj med komunisti in Cerkvijo. Ravno pri tem procesu, pri preserskem procesu je rimokatoliška Cerkev pokazala svoj človeški in drugi obraz. Človeški obraz je pokazala s tem, da je zbirala hrano za zapornike, da jih je obiskovala, pokazala ga je s tem, da je papež, sam papež pisal temu sodišču na farsi in s tem mogoče tudi dosegel oprostitev pred pobojem nekaj ljudi. Svoj drugi obraz pa je pokazala prav 10. marca leta 1942, ko je tukaj, na tem mestu bil prisoten župnik. Seveda je blagoslovil italijanski strelski vod, kajti da njihovi fantje, vrli vojaki ne bi preveč duševno trpeli pri dejanju, ki so ga izvedli.« 

Razlog, zakaj ohranjati spomin na dogodke iz druge svetovne vojne, Matjaž Ocepek vidi v tem, da se »obdobje relativnega miru, napredka počasi končuje": "V Evropi, kjer danes živimo, že doživljamo migrantske valove. Lahko se slepimo, da gre to zaradi vojn pri njih. In da ko se bodo situacije umirile, da se bodo selitve nehale. Povem vam, ne bodo se. Kajti civilizacija, ki smo jo ustvarili, trajno spreminja podnebje. Čedalje več Zemlje bo neprimerne za bivanje in imeli bomo čedalje več populacijskih, ekoloških migrantov. Take katastrofe so uničile do sedaj vse civilizacije.« Zato se bodo po njegovih besedah bodoče generacije nekoč prisiljene upreti korporativnim apetitom po naših gozdovih in pitni vodi: »In če se bodo takrat naši nasledniki zavedali in spomnili, da so v težkih letih prejšnjega stoletja njihovi predniki slišali ravno enake argumente, da se nima smisla upreti, da naj poskušamo mirno živeti pod Italijani, ki nas lahko pobijajo kadar hočejo in kadar se jim zdi, če bodo vedeli, da so njihovi predniki prav ta upor storili in zmagali, da bi lažje živeli prihodnji rodovi. Zato vas danes tukaj prosim, da zatremo krik bolečine na tem morišču, se spomnimo na šestnajst žrtev in slava njihovemu spominu!« Tako je slavnostni nagovor zaključil svetnik Ocepek, ki se je priložnosti na čast odel v svečano in pietetno črno obleko, okrašeno z zasušenimi madeži različnih oblik, velikosti in barvnih odtenkov, pravično razporejenih vse od hlač pa do ovratnika.

Spregovoril je tudi župan Čebela z mislijo, da bo ta »neljubi dogodek« tudi po naši zaslugi »še dolgo v srcih vseh občanov. Samo na ta način bomo to čustvo prenesli na nove rodove. Je pa resnična ugotovitev, da te nove rodove slabo motiviramo oziroma zbujamo pri njih zanimanje za to zgodovino, ki ni pretekla, ampak zame in še marsikoga še vedno polpretekla. Jaz upam, da bomo na tak način še dolgo delovali in privabljali v svoje vrste čim več tistih, ki so sposobni ta čustva predstaviti na način civilizacije oziroma na način sodobnega življenja, ki zahteva predvsem samospoštovanje.« Obregnil se je še ob slabo stanje spomenika in okolice, pa grobov talcev in obljubil, da bo za ureditev stanja še letos posredoval pri pristojnih. Sledilo je polaganje cvetja na grobove, tokrat tudi na grobova Vere Hutar in Staneta Kavčiča, na poti domov pa še k spominski plošči v Bistri.

Damjan Debevec, foto: DD