Ideja je nastala kar na enem od klekljarskih srečanj, ko je ena od klekljaric potožila, da ima v omari že vrsto let staro laneno platno. Razmišljala je, da bi zanj sklekljala čipke in ga iz teme postavila na vidno mesto, kamor tudi sodi. Druga klekljarica je nadaljevala, da je njena mama izvezla zelo lep prt, katerega rob se je z leti strgal. Zanj  si je v prihodnosti želela narediti čipke za obrobo namesto maminega poškodovanega "rešiljeja". Tretja je pred leti v zadnjem trenutku rešila ročno izdelane, še nerabljene rjuhe pred odvozom na smetišče. Rekla si je, da čez čas prav gotovo pridejo prav. Priznanja o projektih, ki tičijo v omarah, so se vrstila, dokler ni ena od nas salomonsko zaključila, naj bo oživljanje starih stvari naše vodilo za letošnjo razstavo. Rojena ideja je rastla in se razvijala v številne zanimive oblike reševanja pozabljenih stvari.

Pri pripravi na razstavo me je najbolj presenetila Pepca, ki je pri enem od izdelkov najbolj natančno sledila načelom recikliranja. Takole je povedala: "Za prt, velik 120 x 60 cm, sem uporabila staro, ročno tkano laneno rjuho. Polovico rjuhe sem uporabila kot podlago za platno prta, drugo polovico pa razdrla in lan navila na kleklje. Iz tega sem sklekljala čipke, ki sem jih potem všila v ohranjeno polovico rjuhe.« A tudi ostale klekljarice Punkeljca smo pridno ustvarjale. Nastalo je okoli 80 izdelkov, oživljenih s klekljano čipko, ki jih je bilo po mojem mnenju treba ustrezno predstaviti. Za nastale "reciklirance" sem želela ustvariti zanimiv prostor, kjer bodo lahko dihali kar najbolj intenzivno in se bo obiskovalcem zdelo vredno ustavljati ob njih za trenutek ali dva dlje. Kar od nekod se je prikradla misel o uporabi starega pohištva, ki ravno tako, kot so naše oživljene stvari, čaka v skladišču na čase, ko ga bom lahko uporabila. Potem sem ga v mislih začela razvrščati po prostoru, ki so nam ga letos namenili  za razstavo in že je nastala virtualna hiška. Idejo sem prenesla na papir in potem posamezne kose prestavljala še na nekaj listih. Klekljarsko hiško Punkeljc, kakor sem jo poimenovala, smo potem postavile v pičih šestih urah.

Pohištvu iz naše garaže se je pridružilo še nekaj kosov in dodatkov iz drugih klekljarskih gospodinjstev, skladišča kulturnega društva, nekaj malega so prispevali tudi naši prijatelji in kulisa je bila nared za naše oživljene stvari. Prostore sem prilagodila izdelkom, ki smo jih ustvarile. Da bi vsi dobili svoje pravo mesto v hiški, sem se odločila, da v njej oblikujemo predsobo, kopalnico, spalnico, klekljarski kabinet, jedilnico in kmečko hišo. Omejene smo bile s pohištvom, ki smo ga lahko dobile, panoji, ki so bili na voljo, in poskušale smo biti čim bolj varčne, se znajti s stvarmi, ki smo jih dobile v dar ali na posodo. Najbolj zabavno je bilo v hiško postavljati čipke. Saj poznate občutek, ko na koncu pospravljanja postaviš sveže zlikan prt na mizo …  pa ga malo pogladiš in še malo uživaš v opravljenem delu preden greš dalje. Vsakič, ko smo postavile svoj izdelek, smo se tako počutile. Na koncu pa opravile še en krog ali dva, če je vse, kot mora biti. Kar se mene tiče … vse je bilo, kot je moralo biti.

Naša klekljarska hiška mi bo gotovo še dolgo ostala v spominu, upam da je v lepem spominu ostala tudi vsem, ki so se po njej sprehodili. Hvala vsem klekljaricam Punkeljca, da so omogočile njeno kratko življenje. Hvala tudi vsem  obiskovalcem, ki nas s svojim obiskom vsako leto spodbujate, da ostanemo ustvarjalne.

Za kulturno društvo Borovnica, klekljarsko sekcijo Punkeljc, Liljana Kogovšek