Logo MojaObčina.si
DANES
15°C
4°C
JUTRI
12°C
7°C
Oceni objavo

Prešernov dan in debeli četrtek sta si podala roki

Letos sem se težko odločil, kateri praznik je bil 8. februarja večji, Prešernov dan ali debeli četrtek. No, pa smo v Borovnici združili oba. Kulturahod, ki je bil že peti po vrsti, namreč še nikoli ni bil tako bogato kulinaričen. Za to pa je zaslužno sodelovanje Kulturnega društva Borovnica, HUD Karel Barjanski, Društva Zabočela, Društva podeželskih žena Ajda, Zveze kulturnih organizacij Vrhnika in Kmetije Košir v Pristavi.

Začetek 5. Kulturahoda je bil pred novim kulturnim hramom v kraju, novo knjižnico. Najprej Zdravljica v izvedbi Moškega pevskega zbora Štinglci, nato je 180 glavo množico pozdravila "direktorica” knjižnice Simona Stražišar, ki je izrazila veselje, “da se je končno odvila saga in so knjige preseljene na novo lokacijo”. Povedala je, da so osrednji del z vitrinami namenili tudi zgodovini knjižnice, predvsem literatom, ki so pogosto zapostavljeni in ljudem, ki so ime Borovnice ponesli širše. “Tu posebej izpostavljam Frana Ramovša in Danila Majarona, ki sta soustanovitelja Slovenske univerze.”  Kar je bilo mogoče, so na stene obesili fotografije Borovnice. “Knjižnice danes niso več samo skladišča knjig, ampak v njo hodijo tudi tisti, ki spoštujejo zgodovino,” je še naglasila Simona Stražišar.

Sledil je najkonkretnejši del Kulturahoda, vzpon proti Pokojišču do Počivalnika, nato pa preko Lašč do Pristave, do najvišje ležeče kmetije občine pri Koširjevih. Da je to tudi turistična kmetija, smo imeli moč okušati preko mesnih in sladkih dobrot, seveda ni šlo mimo “špehovke” oz. ocvirkovke, če se izrazim bolj kulturno in slovnično. Gospodarja Jože in Melita sta predstavila kmetijo kot kraj, kjer kmetuje že več rodbin. “Vsak je nekaj prinesel, tudi mi se trudimo, da ohranjamo to kmetijo živo in to kulturno krajino. Imamo govedorejo, trenutno kmetujemo ekološko. To je plod vseh generacij in večina Koširjev v Borovnici izhaja iz te domačije. Smo ponosni na prednike, da so nam zapustili tak kraj in tudi mi ga naprej nadgrajujemo,” je dejal gospodar Jože, prikimala mu je žena Melita. “Kmetija je način življenja in vsak rod oplemeniti delo prejšnjih rodov. Po tej poti skušava stopati tudi midva.”

Okrepljeni z dobrotami smo se podali proti dolini, pravzaprav do naslednje mize, ki se je šibila pod dobrotami na kmetiji pr Gregručkovih v Ohonici. Zaslužne za različne pekovske izdelke in želiščni čaj so bile članice Društva podeželskih žena Ajda, ki deluje že 32 let in šteje približno 90 članic in članov. “Društvo večkrat letno sodeluje na različnih občinskih dogodkih, organizira različne delavnice ročnih spretnosti, kuharske tečaje, strokovna predavanja in skrbi za zdravje in medsebojne odnose. Organizira tudi strokovne ekskurzije in sodeluje pri dobrodelnih akcijah,” je delo predstavila Slava Marta Ošaben.

Ker smo bili tik pred Peklom, je zgodovinarka Sabina Leben povedala še nekaj o tej borovniški znamenitosti. Spomnila je, da je soteska nastala tako, da se je ljubljansko barje ugrezalo, v njej pa si je strugo utrla Otavščica, reka, ki izvira na loško-rakitniški planoti. “Z imenom Pekel so ljudje v preteklosti sicer označevali kraje, ki so temačni, težko dostopni in vzbujajo strah, tudi naš Pekel je ime dobil zaradi svoje težke prehodnosti, deroče Otavščice in tudi zato vzbuja strah in spoštovanje. Prve poti so utrli oglarji, pred in pod sotesko pa je bilo kar nekaj mlinov in žag. V celoti je ohranjen in obnovljen le Brancljev  Koširjev mlin. Tu je delovala tudi predelovalnica lesne biomase, izdelovali so lepenko, a so italijanski okupatorji to požgali.”

Pekel je že dolga leta priljubljen izletniški kraj, to se je poznalo predvsem po odprtju železnice Dunaj–Trst, je še povedala. “Ker so si takrat lahko ljubljanska gospoda ogledala lepote in so se iz Stare postajo odpravili peš ali z vozovi, kar je za domačine pomenilo nekaj dodatnega zaslužka. Prve označene poti so postavili leta 1904 in takrat se je na otvoritvi zbrala vsa srenja planinskega sveta. Poti so več ali manj obnavljali zagnani Borovničani, ki jim je bilo mar, da živi turizem. Ta je sicer zamrl v 2. svetovni vojni in šele 1952 so se odločili, da bodo ponovno vzpostavili poti, nove mostove in markacije. In če je tako, da nisi Slovenec, če nisi še bil na Triglavu, je tudi tako, da nisi Borovničan, če ne greš enkrat do petega slapu.” Omenila je še rastlinsko živalski svet, pripoved pa v duhu kulturnega dne in prihajajoče pomladi zaključila z eno pesmi Frana Paplerja, Majnik. “Stvarniku prepevaj slavo, majnik vabi te na raj.”

Po stari ohoniški poti je pot vodila nazaj v Borovnico, kjer je v gostilni Godec sledil še kulturni program Tamburašev in pogostitev z enolončnico, kolikor je bilo še kaj prostora za njo. Naslednje leto pa se vidimo na poti železniške dediščine.

Rok Mihevc


Oglejte si tudi