Ob priliki letošnjega slovenskega kulturnega praznika so šola, občina in borovniška društva z združenimi močmi napolnili šolsko avlo tako z gledalci kot prešernim vzdušjem. Voljo po sodelovanju je v prvi vrsti pozdravil gostitelj, ravnatelj osnovne šole Daniel Horvat, ki je prazniku ob rob izpostavil, kako zelo odtujeni so si postali ljudje v bolj urbanih okoljih, v nasprotju s podeželsko Borovnico: »Za sosedove probleme nočemo vedeti, niti se vanje ne vmešavamo. Bolj udobno je tako. Naj vam znova povem svojo lastno izkušnjo prihoda v osnovno šolo v Borovnici. Po vseh šolah, ki sem jih imel kdaj priložnost spoznati, sem tukaj prvič doživel neko umirjenost in zbranost. Otroci pozdravljajo in se veselo zazrejo v oči. Da, tudi to je kultura. In morda se tukaj tudi prične. Kulturo, v kateri je Prešeren nazdravljal edinosti, sreči, spravi, in kjer v Zdravljici izrazito izpostavlja kolektivni duh in medsosedske odnose, ki naj temeljijo na miru in spoštovanju, pa so močno načeli globalni družbeni trendi. Posledica novih tehnologij nam življenje dela sicer udobno, a vedno bolj bliskovito in hitro,« kar da v končni fazi »družbo dela vedno manj potrpežljivo in vedno bolj živčno in nestrpno.« Vse hočemo »takoj in zdaj«, s klikom ali dvema po zaslonu, je nadaljeval, »ko te zadeve ne delujejo, pa pride do kolapsa.« Rešitev vidi v tem, da vsi postanemo »ustvarjalci in kreativci« nove, boljše kulture, saj nam je prav slednja »v vseh pomenih njene besede dala temelj, da smo tu kot narod stali in obstali.« Župan Bojan Čebela pa se je dotaknil čustev pri izražanju in sprejemanju kulture, ki da sta na neki način »magični«, in obenem opozoril: »O kulturi je v mesecu februarju veliko govora. Mogoče jo pogrešamo tudi v drugih mesecih … Skratka, naša skupnost kulturi izkazuje poseben namen, potreben posluh in pozornost, in tako bo tudi ostalo.« Nagovor obiskovalcem je zaključil z željo, da bi je bilo več tudi, ko rešujemo spore.

Kot že rečeno, je bil nabor nastopajočih pisan kot le na množičnih pevskih revijah. Z uglasbljenimi Prešernovimi pesmimi je nastopil ženski pevski zbor Tonja, iz vrtca je prihlačal predšolski pevski zbor Mavrica, šolo so zastopali glasbena pripravljalnica, otroški in mladinski pevski zbor, Matic Rot nam je na klavirsko harmoniko zaigral Pink Pantherja, Karin Podržaj in Loti Vita Rep sta navdušili s Puciharjevo Dajte, dajte na klavirju, vsi seveda iz borovniškega oddelka Glasbene šole Vrhnika, Kulturno društvo Borovnica ter HUD Karel Barjanski pa sta skupaj z gojenci Metke Pristavec Repar prevzela nalogo povezovanja ter recitala Prešernovih Viharjev jeznih mrzle domačije, Zdravljice ter Železne ceste. Skratka, bilo je Prešernovo in še bolj prešerno, do konca, ko je četica nastopajočih odkorakala v taktih priljubljene udarniške himne Naša četica koraka.

Damjan Debevec, foto: DD