Egipt, za Slovence nekoč daljna dežela na severu Afrike, polna skrivnosti. V to daljno deželo so se od konca druge polovice 19. stoletja (v obdobju izgradnje Sueškega prekopa) pa do druge svetovne vojne s trebuhom za kruhom, zlasti v Aleksandrijo, odpravile primorske žene in dekleta, imenovane lešandrinke (aleskandrinke). Tam so opravljale dela varušk, sobaric, kuharic, guvernant, hišnih pomočnic in dojilj pri bogatih arabskih in tujih družinah. Bile so zelo cenjene, saj so večinoma poleg slovenščine govorile tudi nemško in italijansko. Samske se velikokrat niso vrnile, saj so imele tam boljše pogoje za življenje. Poročene pa so zelo pogrešale svoje može in otroke. V nekaterih primerih so otroci prišli za njimi v Egipt. Odhod žene in matere je bila vedno odločitev celotne družine. Aleksandrinke predstavljajo zgodovinski fenomen ženskega izseljevanja. Danes za Slovence ta dežela ni več tako oddaljena, saj mnogi radi obiskujejo njene turistične destinacije ob Rdečem morju.
In kakšna je naša zgodba? Kako smo se mi odpravili v Egipt in kaj smo tam počeli?

Pred več kot letom dni je Melita Bole preko gospe Darinke Obranovič, ki je ustanoviteljica društva Lastovke, stičišče povratnikov, zdomcev in izseljencev, spoznala Egipčanko slovenskih korenin – potomko aleksandrinke Amiro Kanawati, ki študira v Ljubljani. Izvedela je, da si njena mama gospa Salwa Hegazi, ki je predsednica Egiptovsko-slovenskega društva Snežinka, močno želi v Kairo in Aleksandrijo pripeljati slovenski ljudski ples in pesem. Vzpostavili sta stik in pogovori so stekli. Melita je v povezavi s Folklorno skupino Bistra ponudila tudi sodelovanje Tamburašev Borovnica. Člani obeh skupin so bili seveda navdušeni nad idejo, vendar je bilo v njihovih očeh zaznati tudi kanček dvoma, če nam bo to sploh uspelo. In ga. Salwa je potrdila vabilo za obe skupini. Nastopil je trenutek resnice in treba je bilo iti v akcijo.
In tako so se začele skoraj enoletne priprave. Prva ovira je bil nakup letalskih kart za tako veliko skupino. Glede na to, da nismo turistična agencija, je bil to kar velik podvig. Pri tem nam je pomagala bivša folklornica, ki je zaposlena v tem sektorju. Z nakupom kart je bil tako okvirno določen datum gostovanja.
Na vrsti je bila idejna zasnova programa, učenje novih plesov, ponavljanje starih, prilagajanje glede na število plesalcev, izdelava novih noš, usklajevanje s tamburaši, ki so tudi že pridno vadili nove splete.

V program smo želeli zajeti vso pestrost slovenskih pokrajin, njihovo kulturno različnost in življenje tamkajšnjih ljudi. Utrnila se je ideja o regratovi lučki, ki jo veter nosi preko slovenskih pokrajin in tudi tja daleč do Aleksandrije.
Naša zgodba in plesi subtilno postavljajo v ospredje žensko energijo, ki jo v začetku ponazarja rojstvo Regratove lučke z vso belino Bele krajine, nato prekmurski solo valček hčerke in očeta, gorenjski Janez z dvema plesalkama, koroški plesi, ki so bolj sproščeni, ko plesalke dražijo plesalce. Na koncu pa istrski plesi, kjer je v začetku fokus na dveh plesalkah, aleksandrinkah ..., ženskah, ki so pripravljene za svojo družino, svoje ljudi, premakniti svet. Nežne v svoji podobi, a kakor trden steber v svoji biti. Ženske, ki že vse človeštvo premikajo meje. Kakor nežne regratove lučke letijo po svetu, gradijo domove, skupaj, ki so držijo družine in puščajo svoje sledi. Sledi, ki jih niti čas ne more izbrisati.
Vadili smo tudi med poletjem, med dopusti, vaj tudi med poletjem nismo prekinili za več kot 14 dni. Vzporedno je potekal tudi nič manj pomembne organizacijski del aktivnosti. Izdelav novih potnih listov, posredovanje podatkov za izdelavo vstopnih vizumov, dogovori z letalskim prevoznikom glede prtljage in instrumentov, dogovori z opernimi hišami, dogovori z baletno šolo, ki je tudi sodelovala na prireditvi, dogovori glede turističnega dela našega obiska, dogovori in izdelava folklornih kostumov in jopic za člane, finančni plan in še veliko drobnih opravil. V tem času je prišlo tudi povabilo za nastop na dogodku, ki ga organizira Slovensko veleposlaništvo v Kairu. Seveda smo ga z veseljem sprejeli. Na prireditev je bil uradno povabljen tudi župan Borovnice g. Peter Črnilogar.
Čeprav smo s pripravami začeli skoraj leto pred odhodom, smo bili v časovni stiski. V začetku leta smo sodelovali na Maroltovem srečanju odraslih folklornih skupin na Vrhniki, v juliju pa v sklopu »Praznika borovnic« organizirali 2. mednarodni festival folklore 2023.
Poletje je minilo, prišel je september in gostovanje je bilo pred vrati. Vadili smo še bolj zagnano in program je dobival končno podobo. Veliko je bilo podrobnosti, ki jih je bilo treba uskladiti. Debate so si sledile, ideje so se kresale, na koncu pa je morala obveljati najboljša.
Konec oktobra smo v borovniški šoli skupaj s tamburaši pripravili premierni nastop, ki je bil generalka za v Kairo in Aleksandrijo, le besedilo je bilo treba prevesti in posneti v angleščini.
Še dvoje vaje in treba je bilo pripraviti prtljago. Dnevno so med nami romali e-maili z natančnimi navodili. Teden pred odhodom smo se po vajah dobili na skupnem sestanku, kjer smo izvedeli nekaj o egiptovski zgodovini ter o varnostnih in zdravstvenih tveganjih. V tem času je namreč izbruhnila vojna med Hamasom in Izraelom, kar je vplivalo tudi na razmere v Egiptu. V resnici do zadnjega nismo vedeli, ali bomo zares odpotovali. Smo pa vsi verjeli, da se bo vse srečno izteklo.
Če rečemo, da je pakiranje noš terjalo veliko iznajdljivosti, je bil prav gotovo največji izziv transport berde (basa). Iznajdljivost in potrpežljivost ubiralca njenih strun ter pozitivna naravnanost celotne skupine je pripomogla k srečnemu potovanju tega instrumenta.
In tako je prišel ponedeljek, 13. november 2023, ko smo se polni pričakovanj zbrali na Brniku. Še šilce za pogum in avantura se je začela. Najprej smo leteli do Istambula, potem pa smo v zgodnjih jutranjih urah pristali v Kairu. Tam nas je pričakal predstavnik gostiteljev. Sledila je nočna vožnja skozi Kairo. Tam živeča Slovenka, gospa Brigita, lastnica hotela, v katerem smo bivali, nam je med potjo predstavila Kairo in Egipt. Prijetno je bilo poslušati razlago v slovenskem jeziku, saj večina le v maternem jeziku razume vse podtone povedanega.
Nastanili smo se v hotelu in sledilo je presenečenje. S terase hotela smo zagledali piramide. Za počitek ni bilo časa, sledil je zajtrk in že smo se odpeljali na ogled piramid. Na avtobusu, ki je čakal pred hotelom, smo spoznali našega vodiča Maka, egiptologa, filozofa in teologa, ki je svoje znanje nabiral na Nizozemskem in mu evropski način življenja ni tuj. Piramide so nas prevzele. Dotaknili smo se enega izmed čudes starega sveta. Nekateri smo se povzpeli v notranjost velike Keopsove piramide, večina pa si je ogledala notranjost ene od manjših.
Popoldne je sledil nastop na prireditvi o ozaveščanju glede vloge čebel pri opraševanju, ki ga je organiziralo slovensko veleposlaništvo. Tam so skupaj s partnerji tudi posadili medovite rastline.
Naslednji dan smo si ogledali dva muzeja, kjer smo se v tišini sprehodili mimo mumij faraonov, ki jih Egipčani še vedno častijo po božje. Sledila je generalka v operi Gomhouria Theatre, kjer je bilo treba doreči še zadnje podrobnosti.
Naslednji dan smo si ogledali koptski, krščanski del Kaira. Pomudili smo se v cerkvi, ki je bila zgrajena na mestu, kjer je živela Sveta družina v času izgnanstva v Egiptu. Zvečer je bil nastop in popoldne je bilo posvečeno pripravam. Promet v Kairu je zelo gost, zato je bilo treba iz hotela kreniti dovolj zgodaj, da ne bi zamudili. Pred našim nastopom smo si ogledali nastop baletk baletne šole v Kairu, katere lastnica je Slovenka. Sledil je premor in potem je šlo zares; s strastjo, čustvi in vsem znanjem, ki smo ga nabirali čez leta, smo folkloristi in tamburaši predstavili let regratove lučke po Sloveniji vse do Aleksandrije. Po bučnem aplavzu so sledile čustvene zahvale in izmenjava daril. Gospe Salwi smo podarili gorenjsko narodno nošo, ki jo je izdelal gospod Andrej Verbič, ustanovitelj in plesalec Folklorne skupine Bistra. Gospa Salwa je vidno ganjena darilo z veseljem sprejela. Dogodka se je poleg članov društva Snežinka in ljubiteljev visoke umetnosti iz Kaira in Aleksandrije udeležil tudi slovenski veleposlanik v Kairu gospod Sašo Podlesnik in drugi člani diplomacije, kar je dalo prireditvi še večjo težo.
V petek smo imeli prosto, kar smo izkoristiti za izlet v Saharo. S sedmimi terenci smo se vozili po brezpotjih, bordali po sipinah, opazovali flaminge, se kopali v umetnem puščavskem jezeru. Ogledali smo si tudi muzej dinozavrov v oazi Wadi al Hitan.
V soboto smo se odpeljali v Aleksandrijo, kjer smo imeli zvečer nastop v operi Sayed Darwish. Med vožnjo je okolica postajala vse bolj zelena, domača in tudi Aleksandrija je nekoliko spominjala na Evropo. Zvečer je sledil enak nastop kot v Kairu. Prenočili smo na obali sredozemskega morja, ki je s temperaturo 25 stopinj Celzija kar vabilo h kopanju. Seveda smo to tudi izkoristili.
V nedeljo je sledil povratek v Kairo. Med potjo smo doživeli tudi prašni vihar. Minila je večerna zabava in z mislimi smo bili že na poti domov. Zgodaj zjutraj smo se odpravili na letališče in v večernih urah pristali na Brniku. Še objemi, slovo in znašli smo se doma.
Šele sedaj se počasi zavedamo veličine dogodka. Nešteto vtisov, zgodb, ljudi in poseben duh, ki napolni srce. Vse to se nam podi po glavi, ko iz kratkih hlač in majic prejšnji teden danes zaviti v bunde in šale hodimo v naša meglena jutra.
Naj končamo z besedami gospe Salwe Hegazi: »Thank you for wonderful performance. You brought the Slovenian spirit back to Egypt.« (Hvala za čudovit nastop. V Egipt ste nazaj prinesli slovenski duh.)

Predstave je organiziralo Egiptovsko-slovensko društvo Snežinka pod pokroviteljstvom Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Egiptovskega ministrstva za kulturo in operne hiše.

Helena Petrič in Melita Bole