V nadaljevanju vam predstavljamo eno takšnih zgodb – zgodbo, ki osvetljuje osamosvojitev skozi oči posameznika, ujetega v vihro zgodovine, a hkrati odločnega, da prispeva k neodvisni prihodnosti naše države. Preberite, kaj je o spominih na osamosvojitev povedal Borovničan Jože Žitko. 
Jože Žitko je bil v času osamosvajanja Slovenije zaposlen v ljubljanskem Leku, zaposlen kot v. d. vodja elektro vzdrževanja, v privatnem življenju pa se je ukvarjal z radioamaterstvom. Za občutek, radioamater je človek, ki vzpostavlja radijske zveze po celem svetu na kratkem valu. Sam je bil specializiran na UKV in UHF področju, kjer je delal preko odboja od Lune. Zanimivo je nekoč signal dobil celo iz Nove Zelandije, s tamkajšnjim radioamaterjem sta si izmenjala nekaj kratic. “Je kar zanimivo, Luna je namreč kot ogledalo in za delo preko odboja imamo poseben program, ki smo ga dobili od Nase.” Zakaj radioamater? “Ker nismo profesionalci in prav poznavanje radioamaterskega dela mi je prav prišla v času osamosvajanja leta 1991." 
Vojno je doživel kot pripadnik 53. Območnega štaba – oddelka zvez Teritorialne obrambe republike Slovenije v Logatcu. Skupaj z Leonom Marjanom Možino z Vrhnike je ves čas agresije na Slovenijo deloval na področju zvez kot organizator in vzdrževalec žičnih in brezžičnih zvez. Z Možinom sta bila v civilni obleki in oborožena z osebnim orožjem, da sta bila med gibanjem po terenu čim manj opažena. 
Še preden se je karkoli začelo, so po pripovedovanju Jožeta Žitka 22. junija 1991 v takrat zaprtem območju Kočevske Reke vzpostavili prvo slovensko  vojaško radijsko omrežje z radijskimi postajami RACAL. Pogovor je bil kodiran in to je bila njihova prednost, saj jim Jugoslovanska vojska ni mogla prisluškovati, medtem ko so oni imeli odprti pogovor. Vse skupaj se je začelo na jesen leta 1990, ko sta ga na domu obiskala takratni poveljnik občinskega štaba TO Vrhnika Jožef Molk in skladiščnik Vinko Kucler z vprašanjem, ali bi na njegovem domu v pregled in hrambo prevzel sredstva radijskih zvez. “Vprašujoče pogledam ženo Cvetko, a bil sem bil takoj za, vedno sem bil za Slovenijo. V hrambo sem dobil vsa radijska sredstva, ki so bila v skladišču TO v Črnem Orlu na Vrhniki, kasneje pa še vsa radijska sredstva iz TO Logatec. Vsa sredstva sem najprej tehnično pregledal, preizkusil akumulatorje, popravil sem mikrotelefonske kombinacije in antenske konektorje. Vse radijske postaje sem potem preizkusil in pozneje vsak mesec praznil in polnil.”  O vsebini njegovega skladišča – delavnice in njegovem delu ni vedel nihče, razen pokojne žene Cvetke, ki je bila obveščena, da če se mu kaj zgodi, naj primerno ukrepa in obvesti pristojne. Dobil je osebno oborožitev, tudi miličniki so vsake toliko časa prišli preveriti okoli. “Bal sem se, da bi sosedje izvedeli za moje skrivno skladišče, Tisti, ki smo imeli vojaško opremo doma, se o tem nismo pogovarjali."
Njegova naloga je bila odgovornost za izvedbo zvez. “Ko je šla vojska proti Ljubljani, sem preko radiomaterske postaje pred 4. uro zjutraj slišal vse. Poslušal sem, kako je rezervni miličnik Alojz Arzenšek javljal, da mu je tank povozil stoenko pred Gorjancem na Brezovici. Ko so napadali Vrhniko in Krvavec, smo vse slišali, kaj so se pogovarjali. Ampak oni niso vedeli, da jih poslušamo. Mislim, da je bila ta komunikacija precej ključna, mi smo vse vedeli, kaj se dogaja, oni pa od nas bolj malo.” 
Jože omeni tudi ključno zavzetje skladišča v Podstrmecu, ko se je na dogovorjeno javljanje preko radijske zveze na Vrhniko javljal vojak na služenju Bavčar, ki je sporočal, da je vse v redu, čeprav je bilo skladišče že zavzeto. Ta radijska postaja je bila kasneje videna v objektu stražarnica prebodena z bajonetom. Po odhodu JNA 25. 10. 1991 je prevzela stražo borovniška četa, z Leonom Marjanom Možino in bivšim pilotom helikopterja Gazela, ki je prestopil v TO smo jim napeljali tudi nov telefonski kabel, ki je šel mimo Škulja, pripoveduje. “Da so imeli na straži telefon plus radijsko postajo. Ker so stražili, so to morali imeti. Takrat se je ta komunikacija zelo izkazala, ker seveda mobilnih telefonov ni bilo. Kar je danes nepredstavljivo, je to, da so bile vse te naprave težke, tudi do 25 kilogramov. Nekaj teh vojaških radijskih postaj je sedaj v muzeju v vojašnici v Blekovi vasi v Logatcu. S temi sredstvi, ki smo jih imeli, smo to izpeljali idealno in to je bistvo. Brez tega bi težko kaj speljali.” 
Danes se vseh osamosvojitvenih dogodkov spominja s srčnim ponosom in hvaležnostjo. “Dobro smo jo odnesli, glede na to, kakšno oborožitev smo imeli. Vzdušje pa je bilo na vrhuncu in bili smo zelo enotni,” še sklene in se hkrati z nekaj kritike ozre na današnje razmere in miselnost v Sloveniji.  
Jože Žitko in Možina sta tudi prejemnika številnih priznanj, imata status veterana vojne za Slovenijo. Za hrambo sredstev zvez je leta 2009 Zveza veteranov vojne za Slovenijo  postavila spominsko obeležje na domačo hišo ki je na Ljubljanski cesti 43 v Borovnici, Jože Žitko je prejel tudi spominski znak Tajna skladišča 1990–1991.

Rok Mihevc