Mama Slavka: Jaz pa sem Borovničanka. Spomnim se, kako smo maja leta 1945 bežali na Koroško, ker je bila teta na spisku za likvidacijo. To pa je bila groza. Prišel je zdravnikov sin in prosil, da bi dali konje, da bi z njimi lahko zbežali, saj so v Polhovem Gradcu že pobijali. In tako smo bežali tudi mi, s sabo smo vzeli, kolikor smo v pol ure lahko nabrali in dali na voz. Se spomnim, kako je v eni hiši na poti gospodinja prinesla eno kastrolo riža in je dala vsakemu eno žlico, toliko je pač bilo. Peš smo prišli v Vetrinje – planota blizu Celovca – kjer smo se naselili v zasilno narejena bivališča. Tam smo izgubili mamo, od takrat je ni bilo. Ata so umrli pa že prej, pri padcu z višine. Nato so nas preselili v prazno vojašnico, imenovano Lichtenstein, v Logarju, v bližini mesta Judenburg. Bili smo stari ata s štirimi majhnimi vnuki, najstarejši je bil 13. Ob mestu je tekla reka Mura in na drugem bregu so bili Rusi, tukaj pa je bilo že osvobojeno ozemlje pod Amerikanci. Oni so imeli v mestu kot en hotel, tja smo hodili po čokolado. Tam sva bili s sestro tudi pri birmi, birmal je škof Rožman. Kaj smo takrat dobili za birmo? Vsakemu je botra dala eno šnito kruha. Obleko sem pa imela od sestrične. Potem, proti koncu vojne, so nam dali na izbiro ali selitev v Ameriko (za to so morali mladoletni otroci imeti polnoletnega varuha) ali pa vrnitev domov. In naš stari ata so rekli, da bi šli domov. Vsi štirje vnuki, čeprav smo imeli že urejene varuhe in papirje za Ameriko, smo se odločili iti z njim nazaj. Najprej smo bili na Viču pri teti, ki je bila dobra, a je imela že svoje tri otroke, potem pa še nas štiri. Stari oče so hoteli, da bi tukaj, v Borovnici naredili novo hišo (stara je bila v bombardiranju delno zrušena), da bi prišli domov. Tako smo se vrnili leta 1947. Takoj po vojni so mi ubili tudi bratranca, takrat je imel 18 let, teta s sedmimi otroki pa je šla v Argentino. Sestrična pa ni mogla takoj iz Avstrije, ker je imela majhne otroke, takrat pa so na ladjah velikokrat umirali. Kasneje so jim uredili letalski prevoz v Ameriko. Življenje je bilo težko, brez mame pa sploh, a smo preživeli.
 

Kako se spominjata bombardiranja borovniškega viadukta?
Mama Slavka: Otroci smo bili na Jurentovem griču, smo šteli avione. 113 jih je bilo. In kar naenkrat je zagrmelo. Sestra je bila ranjena, je bila vsa krvava. Spomnim se tudi gospodarja Cukaletovga, ki je bil neveren. Ko pa se je to zgodilo, je pa tukaj na našem vrtu »Buhka držu«, pa sem rekla »ja pr moji veri, pa pravijo, da ne zna molit.« Pa je bil veren, v tisti sili.
 

Ata Tone: Se spominjam, ko je bilo napovedano, kdaj ga bo stara jugoslovanska vojska minirala. Šli smo na Gradiše, to je ta griček, na katerem se lepo vidi v Borovnico. Še danes imam pred očmi, kako smo čutili tresljaje, kako se je dvignil prah. Prekinjena je bila veza oskrbe iz Ljubljane za Primorsko. Takrat je šel ves oskrbovalni transport po vrhniški progi – od Ljubljane do Vrhnike. Z Vrhnike pa se je vozilo s konji in vozovi na Verd. In to so morali početi vsi barjanski kmetje. To je bilo obvezno, a so Italijani vseeno plačali. Kasneje, ko so podrli še Štampetov most, pa se je ta roba vozila s konji celo v Logatec. Potem so Italijani to nazaj popravili in naredili železni most, ki so ga zbombardirali Angleži in most nikoli več ni bil obnovljen. Italijani so kapitulirali in prišli smo pod Nemce. Ti so v Borovnici naredili nadomestno progo. Ko se je ta proga naredila in je promet stekel, pa so prišli partizani, ki so bežali proti jugu in nam pobrali konje z vso opremo in vozovi. Se spomnim, kako je brat prijokal domov brez konj. Povedal je, da mu je en partizan rekel, da so tukaj končali in da grejo v Bosno in da so mu dali na izbiro ali gre z njimi ali pa vzamejo konje. Se spominja, kako je hotel sneti vsaj gajžlo (bič) da bi ga imel za spomin, pa ga je vojak tako klofnil, da je kar odletel v pesek. Vojaki so imeli težke tovore, zato so rabili najboljšo opremo in vozove. Nekaj časa za tem, ko je bila vojna že končana, so partizani, v zameno za naše konje in opremo, prignali bosanske konjiče, zmatrane od vojne, brez opreme. Pri nas je en poginil v parih dneh, šimelček pa je ostal še kakih deset let pri hiši. Z njim in juncem smo orali. No, po nekaj mesecih pa so se partizani spet vrnili in vzeli še tega junca in nismo imeli kaj več početi …

Po uradnem koncu vojne smo uživali takšno svobodo, kakršna je pač takrat bila. Čakali smo, da pride brat domov, če sploh pride. Takrat se o tem, ker je bil domobranec, ni smelo na glas govoriti. Bil je strah med ljudmi. Ko je prišel domov, je bil ves koščen, komaj je še stal … Tudi ko je umrl, tega je zdaj 22 let, je bil še vedno prestrašen. Je rekel, »samo da bi se izvedelo, kaj so z nami počeli, pa če takoj umrjem.«
 

Kako se še spominjate svojih mladih dni? Verjetno niso bili ravno enostavni časi …
Ata Tone: Na kmetiji smo delali od jutra do večera, na mizi je bilo tisto, kar smo pridelali. Za kruh smo morali imeti bone, pa štiri dinarje. Sem šel mimo pekarne, lepo je dišalo, sem imel deset dinarjev, a ker nisem imel bonov, ga nisem mogel kupiti. Delavec je dobil točke, kmet pa ne. Dela je bilo veliko, takrat smo vse delali na roke. Elektrika v Bevke je prišla šele leta 1941. Pa tudi potem smo vse na roke delali. Žagali drva, delali rezance, mlatili, okopavali. Pleli so punce in fantje. Ko smo zmogli, smo nabavili nazaj par konj, imeli štiri krave, kakšno tele. Za davek smo prodali kakšno žvinče. Industrije še ni bilo razvite. Kmete so hoteli uničiti, industrijo pa oživiti. Delala so se grabna, kot npr. za Borovniščico. To se je vse na roke delalo, to je bilo garanje, a se je dobro plačalo. Bilo je veliko tega dela, nato se je začela oživljati industrija. Starejša brata France in Ciril sta se šla učiti v Ljubljano. Za njiju je bilo treba imeti denar vsaj za vlak, peš sta hodila na Log, na vlak na vrhničana, kolo pa je bilo takrat tudi bogastvo. So pa seveda tudi lepi spomini na spanje na štali, fantovsko vasovanje in kakšne lumparije.

Za kaj sta se izučila?
Ata Tone: Izučil sem se na Vrhniki za tišlerja. Najprej pri Špilaku, ki je imel oštarijo, kmetijo in obrt. Ni bilo sredstev, da bi se šel učiti v Ljubljano, tako sem pri njemu skoraj dve leti delal v delavnici in še na kmetiji. Na pol hlapec in v teh mesecih nisem zaslužil niti za kolo. Nato je povedal, da so nabili davek in da bo moral nekaj opustiti. Vedel sem ,da ne bo oštarijo in kmetijo, ampak obrt. Obljubil pa mi je, da bo uredil, da se bom lahko naprej izučil. Ker takrat je bila situacija takšna, da če si prekinil učno dobo za en mesece, je vse padlo v vodo. A on se je začel izmikati in sem sam začel iskati. In sem šel na Vrhniko h Kržetu. Bil je odličen mojster in človek. Ko mi je dal prvo plačo, bil je pošten, sem dobil takšen zagon, da si ne moreš predstavljati. Dobil sem določene zalimane in oblane elemente in sem jih moral sestaviti, npr. kredence. Tri sem naredil v enem tednu. Cela delavnica jih je bila polna, ta mali vajenci pa so delali kište in stole. Potem so se začele proste sobote, privatniki pa o tem niso hoteli še nič vedeti. Nam se je pa začelo »fržmagati«, pa sem šel k splošnemu mizarstvu na Vrhniko pri sv. Pavlu. Tam je bil direktor Nace Grom, v nemogočih razmerah smo ogromno ustvarili. Ogromno se je delalo Gromove AŽ panje, znani kot Gromovi panji. Bilo je veliko povpraševanja, izvažalo se je tudi dol po Srbiji. Kasneje je to podjetje padlo pod Liko. Potem sem tudi sam prišel v Liko, v vratarno v Borovnici. Tu sem bil mojster v izmeni, naredil pa sem tudi šolo za delovodjo v Škofji Loki. V Liku sem kot delovodja ostal do upokojitve. Liko je bil pomemben za Borovnico, veliko ljudi je bilo zaposlenih, škoda, da je to propadlo. A tehnološko je malo zaostal.
 

Mama Slavka: Živela sem pri staremu atu, drugi so šli v službo, eden pa je moral biti pri hiši. Nabavila sva si telička, Požlebova mati nam je dala za voz sena, da smo do krave prišli. Pa smo se s tisto kravico potem ubadali. Stari ata so onemogli, zato je moral biti eden doma. Ni bilo denarja. Sem prosila, dajte mi kakšne čevlje kupit, so mi rekli, »ja ljuba moja, kje pa imamo denar …« So mi kupili take, da so bili za poleti in za pozimi. Nato sem šla v službo v »klinc fabriko«, spodaj pri nekdanji kinodvorani. Delali smo gajbe, sedeže, potem se je to pridružilo Liku. Tudi eni klinci so se delali, zato smo rekli »klinc fabrika«. Bilo je težko življenje, ravno razkošja ni bilo. Živela sem »pr Makovcu«, še prej pa se je reklo "pr Tagurnih", ker smo bili na vrhu Griča. Kasneje sem se zaposlila v Fenolitu, kjer sem delala do upokojitve.
 

Kako sta se pa spoznala?
Mama Slavka: Moja sestra se je omožila na Ig, pa sem jo obiskala. Tam sem pa vedno malega bratranca na kolesu vozila. Pa sem potem na tegale »narajmala«. On pa je s kolegi prišel v Iški vintgar na izlet. Smo se srečali, še moja sestra se je poznala z nekom, pa je prišel za mano gor. Pa se je začela simpatija, potem sva se poročila in začela delati hišo. Razkošja ni bilo, živela sva skromno in delovno, a sem bila zadovoljna, nič mi ni bilo žal. Razumela sva se, dela je bilo veliko. Vse sva na roke naredila, opeko, malto … kdo pa je vedel za mešalec. No, vedeli smo, samo ga ni bilo.
 

Ata Tone: Gradnja hiše je bila pa tudi posebna zgodba. Na občino sva vložila prošnjo za zidavo, takrat smo pa kar že cement naročili, ker si ga takrat težko dobil, si moral skoraj vsakega podkupiti, da si kaj dobil. Enostavno nisi dobil materiala. Ko smo cement naročili, tukaj sva vse na roke skopala, se je bližala zima. Tam so nekaj mečkali s papirji, pa da cement ne bi čez zimo otrdel, sva kar začela betonirati. Pa je bila prijava, smo bili registrirani kot črna gradnja. Obenem sem imel od očeta stalno v glavi nasvet »pufa se boj«. To je bila moja dota za Borovnico, ko sem sem prišel. In ker sva bila označena kot črnograditelja, tudi posojila nisva mogla dobiti. Kasneje sva ga dobila, da sva plačala papirje. Potem je to stalo leto dni pri miru, dokler nisva prihranila dovolj denarja.
 

Sam vaju skoraj vsak dan videvam, ko se zapeljeta v Lašče, kjer skupaj z vnukom Klemenom skrbite za staro domačijo. Veliko energije in dela ste vložili v ohranjanje te dediščine. Za tiste, ki ne vedo, v hiši je tudi črna kuhinja, ki je še redkokje ohranjena.
Ata Tone: V Laščah sva začela delati, ko sva šla v upokojitev. Ja, bilo je res veliko dela in energije vloženega. Dela je bilo toliko, da bi lahko celo hišo naredili. Gor je bilo največ škode, ker je bilo sleme hiše odkrito in je vse zamakalo. In kako je prišlo do ideje, da smo se vsega tega lotili? Sadje smo želeli sušiti, pa je bila peč dotrajana, ker je bila zamakana. Ko smo jo zrihtali, pa smo se lotili še oken, pa podna, pa en zid je ven tišal, štirno sva naredila … Pa se je delo kar nalagalo. Ta domačija izhaja še iz obdobja bistriških menihov, so bili oskrbniki tam gor, potem so verjetno to dali v odkup. Notri je tudi črna kuhinja. Rada hodiva v Lašče, čeprav je veliko dela. Sploh sedaj, da imaš kam za iti.
 

Vaša ljubezen so tudi čebele. Kdo vas je navdušil za čebelarjenje?
Ata Tone: Že na Vrhniki, ko smo delali AŽ panje, sem imel majhen panj. Navdušil me je pa nečak, bil sem popolnoma neuk. Najprej sem čebelnjak imel gor nad Medenom, kjer sva skupaj s kolegom Hrenom hkrati želela postaviti čebelnjak. On je naredil takega zidanega, jaz pa lesenega. Pa se ni obneslo, ker sva bila preveč skupaj, zmeraj so bile težave, ker so se rade steple čebele. Pa sem zdaj hvaležen, da smo gor v Laščah, saj so v dolini težave z boleznijo.
 

Kaj pa vam pomeni to ukvarjanje s čebelami?
Ata Tone: Čebele rad primerjam z ljudmi. Če bi ljudje živeli v takšnem redu in sožitju, kaj bi bilo to manj gorja, ali ga pa sploh ne bi bilo. Čebela bi lahko šla zjutraj ven, se malo sončila in pretegovala in prišla zvečer nazaj pod pretvezo, koliko je zmatrana. A ona tega ne pozna, ona dela. Je pa hudo krivično od čebelarja, da zahteva od nje nekaj, čeprav nima kje nabrati. Jaz imam čebelo celo raje takrat, ko nima dela in nima kje nabrati. Takrat jo moraš videti, ji pomagati in dati jesti. Pri čebelah se stalno nekaj učiš. Največ sem imel 20 družin, sem pa tudi dolgoletni član Čebelarskega društva Borovnica, tudi predsednik nadzornega odbora. Bi pa čebele zelo pogrešal, če jih ne bi bilo. Veliko premišljujem in se učim od njih. Poglejte samo njihovo logistiko in komando kdo kaj dela … Pa če primerjaš, kako bi pri nas prestavili 25.000 vojakov, koliko časa bi to trajalo. Vsaka ima svojo funkcijo. Na primer stražarka, ki že po glasu spozna, katera ni prava ali je roparica. To je prava organizacija. Lahko so nam zgled za delo in življenje. Veste kdo je čebelam edina opozicija? Človek, ki uničuje naravo. V samem panju opozicije ni, človek je. In kakšen je občutek, ko zadiši v panju. V Laščah imam tudi cev notri vtaknjeno in potem to inhaliraš … Pa kakšen zvok …
 

Še ena vaša ljubezen pa je pinkanje oz. pritrkovanje.
Ata Tone: Tudi to je posebno poglavje. Vedno znova se čudim ljudem, ki tega zvoka ne prenesejo, ki ne prenesejo zvonjenja. Vsi trije bratje smo pinkali, doma smo bili zraven cerkve v Bevkah. Pa so ostali fantje kar pri nas na štali spali, ko so pred prazniki zmeraj zjutraj ob štirih pritrkavali. Kakšen alarm bi bil, če bi to danes počeli … Se je takrat slišalo tudi z Žalostne gore. Ko sem bil toliko večji, sem jim šel pomagat zvonit. To zvonjenje je zmeraj raslo v meni. Začeli smo hoditi tudi na srečanja pritrkovalcev, v Borovnici smo ga organizirali kot eni prvih. Obiskali smo ogromno zvonikov, Crngrob, Brezje, Sveta gora, Avstrijska Koroška, to smo vse pritrkavali … To smo bili prava ekipa, bili smo Grmek, Petelin, Palčič, Lavrenčič … Hodili smo na ta srečanja, osvajali smo nove viže, to je bilo nekaj posebnega. Navadno je bilo to za čas šmarnic, v cerkvi so bile najprej litanije, potem je predstavnik pritrkovalcev ali župnik povedal, kakšne zvonove imajo, njihovo zgodovino. Bilo je posebno vzdušje, tudi poslušalcev je bilo ogromno, pa druženje. Bil je tudi primer, ko sta bila dva invalida, kako se je z berglami trudil, da bi prišel gor v zvonik. Tam pa se je razživil, da samo gledaš. To je tisti čut, sila, strast do tega. Ena od posebnosti je bila, ko smo po 40 letih pognali zvonove pri svetem Jožefu v Ljubljani, ko so jo jezuiti dobili nazaj. Pa so nas povabili, da gremo potrkavati. Bili so veliki železni zvonovi, polni rje in ko smo mi to pognali, en drugega nismo videli, dol smo prišli umazani kot zamorci! Še prej po vojski pa pritrkavati niso pustili. Imam celo listek, na katerega je župnik napisal, kdaj se sme potrkavati. Naredil je prošnjo na občino in so mu dovolili ali pa ne, pa še to samo za tri minute. V teh pa komaj uvod narediš. To je »muska«, ki je ni. Tudi Borovnica ima svojo melodijo. Tri hitre, dve počas. Potem so še »ta kruljeva«, »polna luna«, »ena dva«. Ta mladi imajo zdaj celo tečaje in note. Je še upanje, da bo to ostalo, je kar nekaj mladih, tudi pri nas v Borovnici. Menda ja to ne bo zamrlo, ne sme. To pritrkovanje je kot eno poslanstvo, imam tudi priznanje od nadškofa Alojza Urana. Še danes, ko jaslice postavljam, navijem plato, da mi pritrkava.
 

Mama Slavka, vi ste pa pela na koru?
Mama Slavka: Ja, bila sem pevka, 13 let. Ko sem šla pa v Bakelit (Fenolit) delat, so mi pa glasilke odpovedale. Nisem mogla več peti. Še zdaj mi je težko, ker sem zelo rada pela. Tudi kot otrok. Se spomnim, ko je bila čuvajnica tukaj spodaj na Griču, Molk z Brega je bil pa za čuvaja. In ko nisem pela, me je klical »Slava, a nič ne poješ?« Meni se ja pa fajn zdelo, da me ima eden za mar. 
 

Vem, da vama ogromno pomeni tudi vera. Ohranjata vse običaje, k temu spodbujata tudi naslednje rodove.
Mama Slavka: Tukaj dobiš tolažbo. Se spomnim, ko smo izgubili mamo in koliko sem molila, da bi jo samo še enkrat v življenju videla. Pa je nisem mogla, če je ni bilo. A si šel iz cerkve potolažen in pomirjen. V Logarju, ko sem križev pot molila, so prav čakali, da so lahko zaprli cerkev. Brez vere je res težko. Jaz pravim, gorje tistemu, ki nima vere. Meni je vera velika pomagala, pa naj si bo, ko so bili še oče živi in tudi če v zakonu kaj ni bilo dobro. Smo samo ljudje, trudiš se, da bi bil boljši. Vedno ne uspe, se pa vsaj trudiš.
 

Ata Tone: Jaz se največkrat zazrem v nebo. In veliko o vesolju premišljujem. Si mislim, kako nični smo. Kako nični smo, da tega stvarstva ne priznamo. Kako je ta Bog vsemogočen, ki je vse to ustvaril. Pa naj mu rečejo, kakorkoli hočejo, jaz mu pravim Bog. Spomnim se, ko smo rimsko cesto še gledali, zdaj je ne vidiš več, to so ogromne razsežnosti. Ljudje smo tolikšen nič proti temu. Kaj je to, kar zdaj doživljamo? Velik opomin, ali se bomo ustavili ali ne. Hvala Bogu, da znamo moliti, da so nas straši to navadili. Ne maram pa nobenemu nič vsiljevati ali da kdo drug meni.
 

Nedavno sta praznovala 60. obletnico poroke, biserno poroko. Kakšen je recept za tako trdno zvezo? Vemo, da je danes vse več ločitev, tudi poroke so vse redke.
 Ata Tone: To je dano od zgoraj, da naju je ohranil toliko časa. Zaupal sem mu pa zmeraj, pa karkoli že pride. Tudi če sva se kdaj skregala. Držala sva se tega, da mora biti pred nočjo »poglihano«. Da ne gre zamera v noč, pogovarjala sva se. In če sva kdaj rabila en drugega, je to zdaj. Prej je bilo delo, zdaj pa malo postokava en drugemu, sva si podpora. Sem hudo za hec in ko vidim, da ima težave, jo spravim v smeh in je takoj bolje.
 

Mama Slavka: Jaz bi mulo kuhala, on pa ne, pa se pogliha. Tudi to, da sva veliko skupaj delala. Sedaj pa imamo tudi pravnuka, ki prinaša veselje.
 

Rok Mihevc.