Logo MojaObčina.si

Borovnica

JUTRI
5°C
-1°C
NED.
2°C
3°C
3995

“Tršica”, ki se je izogibala govorilnim uram pred blagajno in je v svoji bogati karieri podelila le 5 popravcev

V uri in pol dolgega pogovora, v zelo lepi slovnično pravilni slovenščini, brez večjih mašil in z dobro premišljenimi stavki, se ji je večkrat orosilo oko in nabral cmok v grlu. Razmislek o bogati 40-letni učiteljski dobi v domačem kraju pač prinese polno lepih in manj lepih spominov, ki sem jih s tem obujal tudi sam. Bili smo ena zadnjih generacij, ki smo jo klicali še “tršica”, kar ji je, kot pove v intervjuju, mnogo prijetneje kot “gospa učiteljica”. Metka Pristavec - Repar, učiteljica slovenščine in sodelavka v knjižnici, že dva meseca zasluženo uživa v upokojitvi, kjer ji ura ni več gospodar. Njene misli pa so nam lahko vsem lepa spodbuda za “šolo za življenje”.

Vam je bilo težko odložiti kredo za vedno ali ste komaj čakali zaslužen počitek?

Nisem ne komaj čakala, niti mi ni bilo težko. Kajti moje načelo je, da pride čas, ko moraš stvari prepustiti mlajšim in sposobnejšim. Je bilo pa zadnje leto zelo naporno, glede na to, da smo zaradi korone prišli na čisto nov način poučevanja, ki ni enak kot šolski. Zavestno sem se odločila, da je treba to ero svojega življenja končati, da je bila dovolj dolga, najbrž tudi dovolj uspešna. Moje slovo je bilo nepozabno, kolegi so mi pripravili čudovito odhodnico. Več kot pol urni kulturni program, tako kot se gre. Z glasbenimi točkami, recitalom Pavčka in Kocbeka, tremi nagovori … Bila sem zelo ganjena, solz pa ni bilo, verjetno zaradi tega, ker sem se tisti trenutek zavedala, da me res spoštujejo, da to ni samo zunanji blišč, ampak je iskreno in sem jim zato zelo  hvaležna.

Je bila odločitev za učiteljski poklic že od samega začetka ali je ta želja zorela dlje časa? Kje se začne vaša poklicna pot? Kdo vas je navdušil za ta poklic?

Moja pot ni bila zelo gladka, je bila bolj ovinkasta. Željo po bibliokarstvu sem res že začutila v osnovni šoli, ko sem včasih pomagala v knjižnici. Potem me je pot vodila v srednjo tehniško šolo za kemijo, torej daleč od pedagoške stroke. Tam sem naletela na svojo profesorico za slovenščino, pokojno Alenko Gregorc Kraiger, ki me je spodbujala k moji žilici do literature. Imela sem tudi sošolca novinarja Andreja Pozniča, midva sva edina iz cele generacije zašla v druge vode. In tudi ko se srečamo na obletnicah, se midva o kemiji kaj dosti ne moreva pogovarjati. Ampak, to so bili lepi srednješolski časi. Potem sem imela razredničarko, ki sem ji povedala za željo, da bi šla na Filozofsko fakulteto in me je kar sama odpeljala tja, tam pa ni bilo posebne sreče, kajti sprejemali so predvsem gimnazijske maturante. Naložili so mi cel kup knjig, kako naj bi v enem mesecu preštudirala Kardeljevo Nacionalno vprašanje, šlo je za knjigo s 600 stranmi. Ni bilo ne volje, ne časa in potem se se odločila, da poskusim na Pedagoški akademiji. Vpis sem zamudila in sem prišla na naknadni vpis, kjer pa ni bilo težav, vpisala sem se na sloveščino in knjižničarstvo, po dveh letih sem študij zaključila. A zdelo se mi je, da je to znanje bistveno premalo in da nimam z njim bistveno kaj početi. Med stažem in diplomo sem se zaposlila na Osnovni šoli Hinka Smekarja v Ljubljani in tam sem se prvič preiskusila v pedagoških vodah in imeli smo zelo hudo ravnateljico, ki nam je na začetku zbila ves idealizem. Pa se nisem vdala, potem sem prekinila delovno razmerje in se vpisala v tretji letnik Filozofske fakultete. Vmes pa Borovnica ni imela knjižničarja, gospod Štrubelj je šel namreč v pokoj in takrat me je gospa Iskrenovičeva povabila, če bi delala v borovniški knjižnici. Tam sem delala do leta 1982, ko sem se zaposlila v borovniški osnovni šoli, ki se je takrat osnovala kot celodnevna šola. V njej sem preživela polnih 39 let. Vsi me sprašujejo, kako sem lahko preživela na periferiji, v nekem zakotnem kraju … Ja, tudi sama sem se večkrat vprašala o tem, a poleg delovnih obveznostih sem si vsako leto izmislila kakšen projekt, ki so bili vse do moje upokojitve.

Ste v teh letih samo poučevali ali ste imeli stik tudi s knjižnico?

Dolga leta sem delala pol pol. Kot učiteljica slovenščine in knjižničar, kar pa je sila naporno. Povsod si in nikjer te ni. Zadnjih nekaj let sem to mesto absolutno prepustila Miriam Svete, sama pa sem še vedno zahajala v knjižnico.

Današnji časi so gotovo drugačni od tistih 40 let nazaj. V katerih je bilo lažje biti učiteljica?

Časi so časi. Vsi so zahtevni, težki, optimistični … Tisti izpred 40 let nazaj niso bili tako zelo rožnati, saj ni bilo nobene tehnike. V hiši je bilo nekaj telefonov, table, kreda, goba, potem pomanjkanje papirja, pisali smo na roke, bilo je ciklostilno razmnoževanje, indigo papir… bili so lepi časi.

Kje pa so glavne razlike v učiteljevanju, učencih in šolskem sistemu?

Razlik je veliko. Prvič v samem odnosu družbe do učitelja. Takrat je bil učitelj bolj spoštovan, starši so bolj spoštovali. Učenci so bili morda deležni manj permisivne vzgoje kot danes, učni načrti so bili sila bolj preprosti. Za nas je bilo vodila neka knjižica “Slovenski jezik”, nekaj ciljev in več ali manj si to izpolnil. Administracije absolutno ni bilo tako veliko, vse se je pisalo ročno, z nalivnim peresom, ampak kljub temu je bilo narejeno vse, bili so vsi podatki. Danes pa je ta sistem prinesel to, da je učitelj predvsem administrator, da se moraš posvečati temu in potem za otroke nimaš toliko časa, kar je seveda slabo. Učni načrti se niso spremenili, razen to, da je bila včasih tista drobna knjižica, danes pa so to poki papirja nekih ciljev. Če si moder, lahko ta balast zelo hitro izločiš. Če gledam vsebine iz svojih osnovnošolskih let in tistih beril, pa do danes, se določene vsebine ponavljajo. Neke gore nismo premaknili, razen tega, da je šlo v se v pretirano administracijo. Je pa res, da ker ni bilo toliko tega, smo bili bolj sproščeni in je bilo več časa za boljšo komunikacijo med kolektivom. Pa ne, da je sedaj ni, ampak je preprosto ni časa imeti. Nihče nas ni moril z milijon podrobnostmi.

Vem, da ste veliko poudarka dali tudi lepi in čitljivi pisavi. Kakšna je tukaj razlika?

Velika. Nekako se po Evropi že pojavljajo težnje, da se malih pisanih črk ne bi več učili, da bi zadostovala samo tipkovnica. Otroci so v večini meri vedno manj pismeni. Njihova pisava je nerazločna, ne znajo brati sami za sabo. A tudi računalniško niso kaj bolj pismeni, kajti naša šola otrok ne nauči opismenjevanja. Tehnike je veliko, znanja pa ne toliko. 

Kdaj vam je bilo ljubše? Ko smo vas klicali “tršica” ali ko so prišli “resnejši časi” in vas klicali “učiteljica”?

To pa je posebno vprašanje. Tista “tršica” mi je bila zelo ljuba, ampak samo v smislu šolske tršice. Tista družbena “tovarišica” mi ni bila tako zelo po volji. Ko so začeli učenci z “učiteljica”, sem imela nekaj let malo težav, posebej, ko so dodali še “gospa učiteljica”. Vedno sem si predstavljala, da nisem gospa, ker nimam gospodinjske pomočnice. Ampak sčasoma se navadiš, tako da me niti ni tako zelo motilo, tudi če me je kdo poklical po imenu, niti tikanje ne. Ker se mi zdi, da je to neka posledica vzgoje iz vrtca, kjer vzgojiteljico vsi tikajo, potem pa imajo otroci težavo, ko pridejo v šolo in je treba začeti z vikanjem. Na takšne malenkosti nisem bila nikoli občutljiva.

So se spremenili tudi otroci?

Seveda so se učenci spremenili. V bistvu jih je spremenil čas. Takrat ni bilo nobenega Googla, interneta, njihovo druženje je bilo popolnoma drugačno. Iz šole so šli v gručah, so se pogovarjali, danes je to na žalost drugače.

Kdaj so si pa več upali?

V tistih starih časih so si več upali. Bili so tudi bolj kondicijsko opremljeni, bolj razmišljujoči. Danes pa, ne da se jim ne ljubi, ampak niso vešči teh veščin. Pa tudi njihovi prestopki niso bili tako grozni, pač niso bili v skladi z nekimi pravilniki.

Kaj pa njihova domišljija danes?

Je zatrta. Absolutno. Ker je prišla sprememba učnih načrtov, ki je prinesla samo 40 odstotkov literature. Domišljija je zgodaj zatrta in jasno je, da se je kasneje ne more več obuditi. Otrok mora živeti v svoji domišljiji, treba je podpirati tisto mišljenje. Zdaj je to precej strukturirano, vodeno, ukalupljeno.

Kaj je tisto, kar si boste za vedno zapomnili iz vaše učiteljske službe?

Ne morem se opredeliti na nekaj dogodkov, ker jih je bilo veliko. Vsekakor pa mi je ostal spomin na mojo prvo generacijo. Po smrti Tita smo imeli še nekaj let vsakega 4. maja obeležitev tega, oglasile so se sirene, obvezno je bilo treba vstati in počastiti to z minute molka. Imeli smo odprta okna in spomnim se učenke, ki ji je mimo njenega nosu priletela muha ali osa in je začela mahati z rokami, kričati … vsi ostali pa so bruhnili v smeh, pa tudi sama sem se komaj zadrževala. Takih sitaucijskih komik je bilo zelo veliko.

Kaj bi zase rekli, kakšna učiteljica ste bila? Ste se trudili delati drugače, po svoje, ali ste se strogo držali učnega načrta? Ste imeli pri svojem učiteljskem delu dovolj svobode?

Zanimivo vprašanje. O tem kakšna učiteljica sem bila, sem poskušala odgovoriti v zborniku Šole za življenje, ko sem razmišljala o pesmi Mile Kačičeve, ko pravi, “skozi življenje mnogih ljudi greš, kaj puščaš za seboj? Je brazda v rodovitni njivi ali izgubljena sled roke, ki je skušala zadržati nemirno reko?” Kaj sem pustila za seboj, morajo oceniti drugi. Vedno pa sem se trudila, da bi zapustila neko obdelano njivo. Ne dokončno, ker to se ne da nikoli, ampak vsaj kolikor toliko.  Nikoli  se nisem vprašala, koliko časa je potrebno, koliko me bodo za to plačali, tudi nisem štela ur, ki sem jih preživela v šoli. Lahko bi rekli, da sem jih preživela več kot doma. Po odmevih na različne prireditve sem dobila mnogo sporočil, pisem, čestitk svojih nekdanjih učencev, kar pomeni, da moje delo le ni bilo tako slabo. Kar se pa tiče svobode, svoboda je odgovornost. Vedno sem si vzela veliko svobode in učni načrti me niso nikoli utesnejevali.

So vas vsa ta leta poučevanja vodila kakšna posebna načela?

Strokovnost, humanost, odgovornost, prijaznost in neka emaptija. Želela sem prilsuhniti vsakemu izmed učencev, vedno pa to seveda ne uspe. Pa še nekaj. Nekoč mi je kolegica, ki ni od tukaj, ko sem malo postokala, kako je v kolektivu, da nate ne gledajo najlepše, ker imaš svoja načela, pa mi je dala nauk in rekla, da imaš samo dve poti. Ali boš ostala samosvoja in boš šla po svoji poti, ali pa se boš pokorila. Pa sem izbrala prvo pot.

Veliko cvekov in graj verjetno niste podelili …

O ja, tole je pa posebno vprašanje. V življenju sem seštela pet popravnih izpitov, ampak res ni šlo. Dva popravca sem si “privoščila” za zadnje šolsko leto in celo en učenec je moral priti dvakrat. To se mi je zdela kot ironija, kazen, nesposobnost. … nič prijetni občutki. Moje načelo pa je bilo vedno, če skozi leto ne more priti do dvojke, tudi na koncu ne bo …

Veliko Borovničanov je profesorjev, doktorjev znanosti, prepoznavnih obrazov, najdejo se tudi ministri, vodje pomembnih služb, kandidati za predsednico države, … kolikokrat ste ponosno rekli, “tegale sem pa jaz učila”?

Tole vprašanje me je malo zbodlo, glede na to, da se opredeljujemo samo na akademike in doktorje. Ponosna sem, ne samo, da sem ga jaz učila, ampak da je šel skozi roke učiteljev borovniške šole. Pa naj bo to uspešen natakar, avtomehanik, frizer … skratka, kdor je dosegel nekaj v svojem življenju, poklic, ki ga dobro opravlja, mislim, da smo lahko na te ljudi ponosni. Seveda tisti, ki so dosegli toliko več, so že v šoli kazali večje sposobnosti za miselne napore in tako naprej. Ravno tako je tisti, ki je prelegal deske, kazal svoje sposobnosti. Naša šola je trenutno taka, da spodbuja samo te visoke intelektualne sposobnosti, tiste praktične pa so malo potisnjene v ozadje, pa so ravno tako zelo pomembne.

To veste, da imate na spletnem portalu profesorji.net, kjer učenci anonimno ocenjujejo učiteljice in učitelje, zelo visoko oceno? 4,1 od 5.

Teh portalov ne pregledujem, nimam niti Facebooka, Twitterja, ničesar. Me je pa na to enkrat opozoril sedanji ravnatelj Daniel Horvat, ampak se s tem nisem veliko ukvarjala. Če pa je visoka ocana, pa verjetno to že pomeni, da nekaj je na tem.

Poznamo vas kot veliko ambasadorko Bralne značke. Kaj ste ugotovili v vseh teh letih? Borovniški otroci radi berejo?

Bralna značka je bil tak projekt, ki sem ga začela spodbujati, ko sem prišla v šolo. Poleg tega se je kmalu pojavilo še Cankarjevo tekmovanje, ki sem ga tudi vodila kar dolgo. Generalno, otroci ne berejo radi. Na razredni stopnji še kar, ker jih učiteljice malo “prisilijo”, na predmetni stopnji pa se učenci predvsem sprašujejo, če bo to za oceno, ali je nujno … So pa bralci, ki so bralci, teh je 30 odsotkov. Če bodo ti ostali zvesti, pa tudi ne bo tako slabo. Pravijo kakšni, da nimajo kaj brati, a tukaj ni izgovorov. Branje pač izhaja iz družine, če doma nihče ne bere, če knjiga ni dobrina, potem tudi otrok tega ne more povrednotiti in poosebiti in ne posega po tem. Res je, da je slovenska knjiga draga, ampak je veliko možnosti, so knjižnice, ki imajo tudi vedno več aktivnosti. Tukaj izgovorov ni.

Za vami je tudi ogromno priprav in izpeljav valet. Je sploh minila kakšna, na kateri niste bili prisotni na tak ali drugačen način?

Valete so nekaj posebnega. Pri valeti sem začela sodelovati z generacijo, ki sta jo do konca pripeljala učitelja Žerjavova in Habič. To je potem postala neka rutina, ni pa to nek miselni presežek. Je pa res, da so valete v zadnjih letih dobile neko rdečo nit. Vaša generacija je imela npr. Rdečo kapico. In zdi se mi prav, da so čez leta postala bolj osmiselna, sistemska, da je šel program, vabila, vse po tem. Je pa res, da vse to ni individualno delo, stvari morajo biti timsko delo, če tega ni, potem ni uspeha.

Kaj pa šole za življenje, pri tem ste tudi veliko sodelovali?

Šola za življenje je projekt, za katerega je pobuda dala ravnateljica Daniela Hanžel. Okoli sebe je zbrala nekaj sodelavcev, med njimi sem bila tudi sama, Darjan Geohelli, pokojna Zdenka Frljak. To je lep projekt, kar se je pokazalo tudi v zborniku ob 140-letnici šole. Šele takrat smo se zavedali, koliko stvari je nastalo in kako plodnih je bilo teh 23 let. Šola na drugačen način, ne samo za ocene. Za življenje.

V teh učiteljskih letih se je gotovo zgodilo mnogo prigod, verjetno ste slišali tudi mnogo izgovorov učencev.

Ja, zelo veliko, ampak nate nisem bila tako jezna. So pač otroški izgovori. Pet minutnega zamujanja čez zvonenje nisem tako zelo resno jemala, ker tudi sama nisem prišla točno v razred. Če sam nisi dosleden, potem tudi učencu ne moreš očitati, zakaj je zamudil. Tistih bolezni in koliko starih mam in tet je umrlo, pa vemo, da je bilo veliko. Vedno sem rekla, ko ti bo res prava umrla, ne pridi z istim izgovorom. Raje povej, da se ti ni ljubilo … S tem se res nisem v življenju obremenjevala, tudi veliko ur, za katere nikoli nisem dobila opravičila, sem opravičila.  Življenje samo je hud rabelj.

Srečevali ste se tudi s stiskami učencev, kolegov v zbornici, celo s požarom v šoli. Kako so take stvari vplivale na vas in kako povezani ste bili?

Vse stiske vedno vplivajo na človeka, če si le malo občutljiv in imaš posluh za to. Takrat tudi premisliš, kako boš odreagiral, a absolutno nikoli na prvo žogo, ker je lahko ta še bolj bolj boleča. Tudi v kolektivu so težave, vsi smo ljudje, s svojimi napakami, družinskim življenjem, pa smo bili kar dober kolektiv, kar se tega tiče, nikjer pa seveda ni 100 odstotno.

Učitelj ni samo tisti, ki uči snov, uči za življenje, vede in nevede vzgaja. Kaj je tisto, kar ste učencev vedno radi položili na srce?

Tega je bilo veliko. Ko so postajali najstniki, sem jim vedno povedala, da naj skrbijo drug za drugega, naj ne puščajo svojih prijateljev v nevarnosti, da nobena situacija ni tako grozna, da se ne bi dala popraviti, razen smrti. Da šola ni vse, da ocene res niso merilo človeka in da verjamem, da nekatere slovnica popolnoma nič ne zanima, ampak da se je treba tistih nekaj minimalnih stvari naučiti za življenje. Npr. napisati prošnjo, opravičilo, sožalnico … Da to sodi k človeški razgledanosti. Večinoma so se s tem kar strinjali. Vedno sem jim tudi rekla, da morajo verjeti vase in v svoje ideje, da pa ta pot do cilja ne bo čisto gladka in kot poje nek ansambel, “na svetu je veliko poti, izbereš pa tisto, ki je ni”… Pač mladost je norost in skozi to mora vsak, ampak v mejah normale, da ne škoduješ sebi in vsem ostalim.

Tudi v lokalni skupnostih ste zelo prepoznaven obraz, za veliko prireditev ste že poskrbeli, predvsem za njihovo vsebino. Kje vse ste bili oz. ste dejavni?

Začela sem leta 1974, ko so se pri Zvezi mladine organizirali posebni mladinski odseki, tudi pri PGD Brezovica pri Borovnici. Zveza je imela kar določene naloge, mi smo se vrgli predvsem v kulturno področje in takrat smo pripravljali za tiste čase kar visoko kulturo v Kotih. Vsako leto smo pripravili igro, predstavo, na prostem, tukaj je sodeloval cel kraj in takrat sem se naučila kolektivnega dela. Brez tega ni popolnoma nič. Delovali smo v nemogočih prostorih pod nemogočimi pogoji, obiskovalcev je bilo vedno veliko.

Kaj pa zborniki?

Uf, teh je tudi kar nekaj. “Coklarček” o poimenovanju šole je bil moj prvi, izšel je leta 1985, torej dobra tri leta odkar sem prišla v službo. Politični vrhovi so se takrat odločili, da bodo Osnovno šolo preimenovali v Osnovno šolo dr. Ivana Korošca Borovnica in spomnim se dolge seje v zbornici z ravnateljem, nekateri borovniškimi veljaki, kolegice in brezkončnega pregovarjanja, kdo bo kaj prevzel. Pa mi je bilo tega dovolj in sem se sama javila. Nisem pa se zavedala, v kaj se spuščam, kajti o tem človeku nisem vedela čisto nič. Starejši Lažani in Dolani so bili o njem seznanjeni, v Kotih pa nič. Začela se je izrazito trnjeva pot, pri kateri mi je pomagala pokojna Helena Hrovatin, da sem dobila stike s sestro, prijatelji, literarnim zgodovinarjem Miroslavom Ravbarjem. Podala sem se od hiše do hiše, kakor so mi svetovali … Nastala je velika prireditev, za program so poskrbeli učenci moje prve generacije, ki letos obhajajo Abrahama. Potem se je začelo, tisti drugi izziv je bila 90. obletnica rojstva Marje Boršnikove, kjer smo zbrali celo literarno druščino Slovenije in tako naprej … Kar nekaj materiala se je nabralo in nekaj bo ostalo.

Kakšne načrte imate v upokojenskih letih? Bodo ta povezana tudi s slovenščino in slovenistiko?

Nekih načrtov še nimam, ker je šele dva meseca od moje upokojitve. Iz enih tirnic sem preskočila na druge. Predvsem moram najprej urediti svoj osebni arhiv, ukvarjam se tudi z domoznanstvom, skupaj s knjižničarko Simono Stražišar, imam precej tega gradiva. Zdaj sem tudi babica, po mojem bo moj prvi tak korak v slovenistične vode branje pravljic in podobne stvari. Za naprej pa bom videla, ali se mi bo ponudila kakšna možnost, ampak več kot enkrat tedensko verjetno ne. Poleg tega precej berem, včasih nisem imela toliko časa oz. sem kolikor je bilo nujno potrebno.

Trije naslovi vaših najljubših knjig?

Zelo ločim literaturo. Ko sem slabe volje, žalostna, berem poezijo. Feri Lainšček, Saša Pavček … Dolga leta sem imela za vodilo Malega princa, ampak sedaj je postal že tako zlajnan, da je izgubil pomen, ker sem prepričana, da ga več kot pol ljudi ni prebralo, ampak se “naslaja” samo na nekih citatih in to ni isto. Zelo ljubi mi je Delfin, v zadnjem času se ukvarjam predvsem z biografijami. Sofija Loren, princesa Diana, Milena Zupančič, Dušan Jovanovič, Radko Polič Rac, Belo se pere na 90, Teorija žalosti, Frida Kahlo, Dora in Mirotaver. Raje imam pogled v sodobno književnost.

Je bilo to, da ste bila učiteljica v domačem kraju prednost ali slabost?

Eno in drugo. Prednost je bila ta, da nisi zapravil neskončno število ur z vožnjo. Za slabost pa ne vem, če je ravno slabost to, da poznaš kakšnega otroka in njegovo družino, vendar tega ne smeš izrabljati. Morda bolje razumeš, a se moraš v tem omejiti. Ravno v trgovini ne moreš vsaki mami razlagati, kaj je otrok naredil, česa ni, ne moreš imeti govorilnih ur pred blagajno. Nekaj časa sploh nisem hodila v trgovino v Borovnici, ker mi je bilo to zoprno. Drugače pa tudi to, da sem učila lastnega sina, ni bila grozna obremenitev. Se je dalo, a to moraš sam počistiti v svoji glavi in se postaviti na trdna tla.

Katera generacija vam pa ostaja najbolj v spominu?

Gotovo prva in zadnja. Prva so zdajšnji 50 letniki, zadnja pa ti, ki so zdaj v 2. letniku faksa. Čisto zadnja je bila tista, ki ni bila moja generacija, sem pa jo pol leta pripeljala do konca ob tej Darjanovi tragediji. Nimam je za svojo, ampak kot delček tistega, kar se mi je zdelo prav, da tisti trenutek naredim.

Pa nam za konec s kakšnim vašim najljubšim verzom, kitico ali besedilom, s katerimi ste se z mnogimi srečevali čez leta, položite kaj na srce …

“Kamor si namenjen, ni stez, ni poti, samo tvoji vzgibi. Sledil si znamenjem in nazadnje prispel. Sedaj moraš tvegati skok v neznano, kajti sam moraš spoznati, kdo se moti, kdo ima prav, kdo si.”

Pogovarjal sem se in osnovnošolske spomine obujal Rok Mihevc.

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi