Logo MojaObčina.si

Borovnica

DANES
21°C
1°C
JUTRI
22°C
2°C
Deli
3995

Damjan Debevec: Borovnici želim več poguma

Damjan Debevec ali DD je bilo največkrat podpisano ime borovniških prispevkov v Našem časopisu vsaj 15 let. Pero oz. bolje rečeno tipkovnico, je za nekaj časa odložil, saj mu preobrazba v našega največjega pisatelja Ivana Cankarja vzame veliko časa in energije. Debevec je prejemnik zlate plakete Občine Borovnica na področju prostovoljnega dela, zato smo nekaj besed v pogovoru namenili tudi njegovim projektom.

Damjan, začniva pri novinarstvu. Nekaj mesecev nazaj si zaključil svoje dolgoletno dopisniško delo pri Našem časopisu. Zakaj si zaenkrat odložil svoje pero?

Ni bilo več časa. Za to je poskrbelo Cankarjevo leto, letos so me pa itak zaposlili na Zavodu Ivana Cankarja. Dveh stvari res ne moreš delati, če hočeš delati dobro. Saj ne rečem, da ne bom več pisal, ampak, da bi pa hodil redno na prireditve, pa ne gre več.
 

Kako ljubo ti je bilo to delo? Kako si prišel do tega?
Na začetku je bilo zelo preprosto, služba kot služba, potem ti pod kožo zleze. Je pa res, da sem zadevo malce kombiniral. Imel sem dolgoročni cilj, ki se je sčasoma oblikoval, da bi malo spremenil značaj borovniške doline na bolje. Da bi bolj poudaril pozitivne stvari in negativne potlačil dol, da bi ljudje bolj optimistično gledali na stvari, da bi se te malo bolj razvijale. Ali sem bil pri tem uspešen, pa je druga stvar.
 

O čem si najraje pisal in poročal?

Meni osebno je zmeraj najlepše pisati o zgodovini. Okrogle obletnice, kakšne anekdote, kako je bilo nekoč … Seveda so najbolj zanimivi dogodki tisti, ki so odmevni preko meja občine, je pa res, da takšni niso vedno pozitivni.
 

Lahko pri tem delu govoriva o stricih iz ozadja? So bili v teh letih kakšni pritiski, da o tem ali drugem ne pisati …

(Smeh) Mislim, da boš hitro ugotovil, če še nisi, kaj so to pritiski. Kako so že rekli na neki točki? To je bila edina točka, ko se je skoraj zgodilo, da bi Naš časopis po skoraj 40 letih nehal izhajati za Borovnico. Bila je namreč težava, bil sem dopisnik, obenem pa še občinski svetnik. S tedanjim županom sva bila na nasprotnih bregovih. Na nek način je, da bi mene discipliniral, šel preko Našega časopisa in ga je bil pripravljen ukiniti za Borovnico in odpreti neko lokalno glasilo. Samo zato, da bi škodoval meni, ker sem res toliko blazno živel od tega dopisništva. Ni pa to nikoli prišlo na sejo občinskega sveta, so ga prej ustavili. 

Bili so sicer še nekateri primeri, začelo se je s političnimi zadevami in osebnimi zamerami. Enkrat se je zgodilo, da bi se moral podpisovati kot občinski svetnik, pa so društva zbrala podpise, da se to ne sme. Nisem oseba, ki bi se klanjal in povem, kaj si mislim, to pa te tepe po glavi. Se je zgodilo, da so mi prepovedali pisati o dogodkih v šoli, vrtcu in župniji. Takratni župan mi je celo prepovedal pisati o občinskih dogodkih, kar je novi župan preklical. Lahko pa se samo zmotiš pri nekih faktih in opravičilo ni dovolj. Vse doživiš, v 15 letih je bilo precej pestro.
 

Se še greješ s poleni, ki si jih dobil pod noge?

(Smeh) Veš kaj, danes se s te pozicije samo smejem. Osebam in dogodkom. In vse bolj smešno in majhno je vse skupaj. 
 

Kako si sicer sam zadovoljen z dogajanjem v Borovnici? Ga je veliko, dovolj, premalo?

Borovnica je bila vedno pestra v dogajanju. Jesensko-zimsko-pomladanska sezona je polna dogodkov, poleti je Praznik borovnic, pozimi so občni zbori. To je ta cikel, ki se ponavlja. Ne moreš reči, da ni dogodkov, se pa sčasoma malo ponavljajo določene stvari. 
 

Si prejemnik zlate plakete Občine Borovnica za dolgoletno prostovoljno delo na področju vzdrževanja turistične in planinske infrastrukture, kulturne dediščine in čiščenja jam v borovniški okolici. Kaj ti pomeni to priznanje? 

Deset let nazaj bi bil to dogodek. Bom pa uporabil besede nekega župnika iz prve svetovne vojne, ki je dobil visoko odlikovanje, ker se je izkazal na soški fronti. Tega odlikovanja potem ni nikjer in nikoli nosil in to so mu očitali. Rekel je, odlikovanja so za otroke, ne za može. Sem zelo hvaležen predlagatelju in občinskemu svetu, ampak smo to malo prerasli.
 

Večkrat te videvam, kako v popoldnevih ali vikendih zahajaš v Pekel. Vem, da se ne hodiš hladit, ampak delat. Za kaj vse skrbiš tam?

Od Pekla ne bom nikoli rok dvignil. Že več kot deset let urejam poti in jih bom urejal, dokler bom lahko hodil in v rokah držal kramp. Je moj drugi dom. Na nek način sem zaljubljen v to sotesko. Je kot ljubica, h kateri bi človek zahajal. Imam še precej načrtov. Še bolj zrihtati poti, predvsem pa jih narediti bolj varne in doživete. In uresničiti načrte iz 60 let, da se pločevina odstrani ven iz Pekla, da se promet ustavi pred njim. Da bi se poti uredile tako, da bi se izognile habitatu. Da se ta množični obisk skanalizira, da pride do minimalnega vpliva na okolje. Sploh ne dvomim, da ne bom do smrti vsega dela naredil, upam samo, da ne bo prevelike vrzeli med mano, ko bom odložil orodje in ko se bo naslednji norec odločil to delati tam gor za božji lon, da ne bo preveliko obdobje in da ne bodo stvari propadle, kot so v 80 letih.
 

Zakaj ti je Pekel tako pri srcu, zakaj je tvoja ljubica?

Kot majhnega so me vlačili gor, tako kot vse borovniške otroke. Imam ljube spomine, kako sem gor hodil s stricem, ki je napenjal in popravljal zajle, stari ata je popravljal kline in urejal poti, ker je gor oglaril in jim je bilo v interesu, da imajo poti lepo urejene. Lahko bi rekel, da nadaljujem tradicijo prednikov.
 

Kako vidiš prihodnost tega najpomembnejšega turističnega bisera v občini?

Parkirišče pred sotesko, prostor, ki je bil degradiran z izgradnjo vzdrževalnika in urejen kot kopališče, da se izognemo vplivu na habitat v sami soteski, da se ljudje ne bi kopali v tolmunih in uničevali flore in favne ter zaradi izgleda soteske. Poti narediti bolj varne in lažje prehodne, še več bo stopnic in ograjic, mostovi bodo močnejši. Popraviti bo treba določeno kulturno dediščino. Mlin spodaj je obnovljen, nad sotesko v neposredni bližini poti pa so ostanki dveh mlinov in žage in to bi bilo potrebno urediti, da postane del vsebine. Sčasoma urediti še učno pot, določene dele pa povsem zapreti že s premikom poti.
 

Ni pa Pekel edini udarniški projekt na prostovoljni bazi. Kaj vse je še v tvoji domeni?

Ja, žal je tako. Sem markacist in celo načelnik našega odseka, imamo v oskrbi več kot 50 km planinskih poti v občini Borovnica. Ker imam ta status, sem zadolžen tudi za druge poti in mi tako tega dela ne bo zmanjkalo. Rade volje bi delo pri čuvajnici prepustil nekomu, saj mi to delo požre veliko energije in časa, raje pa bi se vso polnostjo lotil samo projekta Pekel. Potem je tu še telovadnica, tudi tu ne bom nikoli popustil, je tudi moj drugi dom že od majhnih nog naprej. Pred vrati je sicer nov projekt, ki sem si ga odprl proti lastnim zaobljubam. In sicer se je Muca Copatarica odločila, da se bo preselila v Borovnico. Obljubil sem ji, da ji bom pomagal urediti hiši na sončni lokaciji, tam kjer se je nekoč začel borovniški viadukt. Jaz in še skupina zagnanih smo že veliko naredili, predvsem se je izkazal mojster Miloš. Na pomlad se bo delo nadaljevalo, letos pa računam, da se bo gospodična že lahko vselila na veliko veselje otrok iz vrtca.
 

Ob vsem povedanem človek dobi občutek, da si v teh letih kot dopisnik, pa tudi kot prostovoljec in občan imel in še vedno imaš veliko stika z realnim stanjem v Borovnici. 

Nič ne pogrešam seje občinskega sveta. Svoj čas sem užival na večurnih sestankih, zdaj mi je že težko. Rad preberem občinski proračun, odloke, da vidim kaj se dogaja in načrtuje. Škoda, ker je realizacija bolj tako tako. Tu vidim pomanjkanje poguma, da se v neke stvari zagrize. Žal včasih ne gre drugače kot preko trupel, če želiš kakšno stvar narediti. Dobro narediti.
 

Kako ocenjuješ njen razvoj, njeno pot? Smo še vedno večja vas ali že malo mesto?

Mi smo trg že od druge polovice 19. stoletja, za to je poskrbela železnica. Mesto pa še dolgo ne bomo. Še Vrhnika nima tistega vrveža. In iskreno povedano, ga ne pogrešam, mi paše mir in tišina. Borovnica v sami kvaliteti ureditve prostora zaostaja. Poskrbeli smo za velik pritok priseljencev, zgradimo novo naselje, zdaj imamo veliko trgovino. In se vprašaš, je to vse, kar zmoremo? Kje so klopce in igrala? Če pogledaš igrišče, se razjokaš. Dobro, da so vsaj prostovoljne skupine zelo močne, ki jih marsikje nimajo. Že na Vrhniki imajo težave s tem, da se mladina angažira. V tem pa smo mi bogati.
 

Torej imamo prostovoljni podmladek?

Včasih si rečeš, ko denarja ni, je pa prostovoljcev več.


V tvojem dopisniškem »mandatu« so se zamenjali kar trije župani. Kaj porečeš o njihovem delu? Bi lahko rekel, da so naredili, vse kar je bilo v njihovi moči k dobrobiti našega kraja?

Od vseh je rezultate najbolj kazal Močnik. Pri Ocepku sem spoštoval to, da je imel pogum iti v marsikatero stvar, čeprav ni imel papirjev. Medtem ko po drugi strani pri Čebeli spoštujem prav to, da se drži vseh zakonov  in pravilnikov. Pridobi vse papirje, vseeno pa mi pri njem manjka tisti pogum, da greš kakšno stvar čez. Lep primer. Na Dolu in Lazah so zelo veseli, da imajo dom krajevne skupnosti in športna društva so vesela, da imajo aktivnosti, a gradnja je še zmeraj črna gradnja, živi pa. Potem pa tehtaj, kaj je prav in kaj ne.
 

Povabim te, da izpostaviš eno dobro in eno slabo stvar v naši borovniški kotlini… 

Borovnica je lepa. Ima prostor za rekreacijo, kolikor ga hočeš, naravnih bogastev, ljudje znajo biti zelo prijazni in radi pomagajo. Slaba plat? Zmeraj večja apatija, raje se nazaj umaknemo in se brigamo zase in gledamo kaj delajo drugi.
 

Je to zaradi novih ljudi v Borovnici?

Ne, jaz gledam na tiste, ki so že dlje časa tukaj. Ogromno ljudi vidim, da se je v teh 20 letih, odkar sem aktiven, umaknilo nazaj. In ni ljudi, ki bi jih zamenjali. Pri društvih se to že hudo pozna.
 

Turizem v občini. Tvoja ocena?
Naš turistični potencial je Pekel, bolj ali manj pa je to to. Nekaj malega da čuvajnica kot kulturna dediščina. Kaj boš drugega pokazal? Kot ljubiteljsko vse lepo in prav, ampak da bi pa recimo hotel imeti efektivni turizem, se moraš priključiti čemu večjemu. Se pravi TIC Vrhnika. Ker brez tega, da imaš ljudi plačane, da delajo vsak dan na razvoju turizma, promociji, na taki in drugačnih produktih, da usmerjajo skupine, ki prihajajo, ne moreš. Naša občina pa je premajhna, da bi zaposlovala še za turizem. Prihodnost turizma vidim v povezavi z Vrhniko, kar se že dogaja, samo na formalni ravni tega še nismo uredili. Lahko rečem, da se malo »šlepamo« na sosednjo občino. 


Dolga leta si si prizadeval in končno tudi uspel s projektom čiščenja Krimske jame, za prekop posmrtnih ostankov, ležečih v jami in za pietetno ureditev grobišča. Kaj te je gnalo k temu?

Človeška dostojnost. Ker je to prav. Ljudje morajo biti pokopani. Zdaj smo jih pokopali in mislim, da se je kar eno tako težko breme zvalilo iz naše doline. Tak občutek imam. Ni mi žal za tiste ure in grenkobe, ki sem jih moral prenašati, da smo končno prišli do tega. 
 

Se ti zdi, da smo Slovenci, Borovničani naredili kakšen korak naprej pri tem vprašanju?

Odplačali smo svoj dolg civilizaciji. Če smo civilizirani ljudje, imamo pokopane svoje pokojnike na pokopališču, ne v jamah. Mislim, da, kar se borovniškega konca tiče, smo zdaj s tem opravili. Le marsikatera občina v Sloveniji lahko to reče. Ali pa se še kje kaj skriva, pa ne vemo. Imamo sicer veliko težavo s partizanskimi grobovi. Mislili smo, da so vsi pokopani tam kjer so, potem pa smo na Pokojišču iskali tega letalca in v grobu, kjer naj bi bilo šest ljudi, ni bilo nikogar. Potem pa se vprašaš, ja kje pa so? Se pravi imamo še dileme, o katerih se še ne govori na glas. 
 

Zdaj te vsi poznamo kot Ivana Cankarja 21. stoletja. Značilni brki dajo vedeti, da si se v sosednjega pisatelja še posebej vživel. Tako kot dolgo rastejo takšni brki, se dolgo razvija tudi ideja … Od kje izvira?

Najprej sem bil dopisnik in ker poznaš kraje in ljudi, začneš proučevati zgodovino in tako sem bil tudi turistični vodnik na Vrhniki. Tu se srečaš seveda s Cankarjem, tudi malo drugače kot ga učijo v šoli. Če želiš dobro razlagati, potem moraš pošteno naštudirati stvar, ker, če to narediš površno, te hitro prečitajo. S Cankarjem se ni bilo težko poistovetiti. Imel je veliko težavo s svetom okrog sebe. Hotel je spremeniti ta svet in na nek način mu je uspelo. Koliko bo ratalo meni, bo drugo. Da jih je dobival po glavi sem tudi hitro ugotovil. Hitro sva se poistovetila tudi v tem, da sva bila upornika. Z brki je bilo pa tako. V času migrantske krize sem bil namestnik na Dobovi in Stari Vrhniki in so mi policisti in vojaki rekli, da če hočem, da me naši obiskovalci, ki so šli čez slovensko ozemlje, hočejo poslušati in ubogati, da moram imeti brado. In sem si jo pustil, ko sem povzdignil glas so me res vsi poslušali. Ko jih ni bilo več, sem se mislil spet obriti, ampak, ker so mi vrhniški otroci nekoč na obisku v Cankarjevi hiši rekli, kaj pa delaš tukaj, če nimaš brkov, sem si jih kar pustil. In baje so danes vsi zadovoljni s tem.
 

Kaj te pri njem najbolj nagovarja? 

On se nobenega ne boji. Ne glede na vse posledice, on gre dalje. Včasih tudi proti samemu sebi. Večni borec je, od rojstva do smrti. Njegova dela bodo vedno aktualna, ker je pisal o slovenski duši in slovenska duša se v zadnjih 1500 letih ni spremenila čisto nič. In vprašanje, če se kdaj bo. 
 

Tebi njegovo najljubše delo?

Podobe iz sanj.
 

Je bil Ivan Cankar kako posebno povezan tudi z Borovnico?

Bil, seveda. V Borovnici je imel strica, pa tudi prijatelje. Antona Majarona, s katerim sta skupaj študirala na Dunaju. Potem je bil tudi prijatelj Frole, ki je bil postajni načelnik in je bil celo član dijaške zadruge, skupaj so pisali pesmi. Ta je bil eden prvih, ki je urejal Pekel. Verjetno je tudi Cankar obiskal Pekel, čeprav ga nikjer izrecno ne omenja. In pa seveda njegova velika ljubezen Mici Kesslerjeva, učiteljica v Borovnici. Takrat naj bi najbolj zagnano obiskoval Borovnico. Odkar sem postavil spominsko klopco pred šolo, se je kar naenkrat cel kup spominov vsulo iz starejših in vsi so znali nekaj povedati o tem. 
 

Tvoje želje Borovnici in Borovničanom?

To, kar je Cankar rekel. Postavite se na svoje noge in začnite delati nekaj, kar ni samo za vašo osebno korist. Zelo lepa dolina bi bila lahko, samo če bi več ljudi kaj naredilo za kraj. 
 

Lahko pričakujemo še kakšen tvoj zapis ali članek v Našem časopisu? 

Seveda, saj bi bilo že s pričo moje zdajšnje službe nedopustno, da ne bi pisal. 

 

Pogovarjal se je Rok Mihevc

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi