Kdo je Andrej Klemenc?

58 letnik, rojen v Celju, kjer je preživel prvih 10 let svojega življenja. Potem se je z družino preselil v Radomlje, kjer je končal osnovno šolo, gimnazijo pa v Kamniku. Po odsluženem vojaškem roku je v Ljubljani, kamor se je preselil po zaključenem prvem letniku, začel s študijem na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, dve leti kasneje pa še s študijem filozofije na Filozofski fakulteti. Študij je je uspešno zaključil konec leta 1987 z zagovorom diplomskega dela »Protijedrsko gibanje in politika jedrske energije v Zahodni Evropi«, za katerega je prejel fakultetno Prešernovo priznanje. Po študiju se je kot pedagoški asistent in raziskovalec zaposlil na FSPN (ki se je leta 1990 preimenovala v Fakulteto za družbene vede oz. FDV) ter vpisal magisterij iz filozofije na Filozofski fakulteti. Po ukinitvi predmeta filozofija na FDV leta 1992 je bil naslednji dve »nadomestni« asistent pri številnih predmetih in na fakulteto »prinesel« tudi svoj prvi in edini EU raziskovalni projekt, ki je obravnaval lekcije iz uspešnih projektov izgradnje objektov za predelavo ali skladiščenje nevarnih industrijskih odpadkov. Kljub temu na prošnjo za spremembo področja svojega magistrskega dela ni dobil odgovora. Verjetno tudi zaradi tega, ker je kot eden od ustanoviteljev Zelenih Slovenije leta 1990 podprl vstop stranke v DEMOS, dve leti za tem pa njen odhod iz takrat vladajoče koalicije. Njegova akademska kariera se je tako končala in naslednjih 9 let je se je preživljal oz. pomagal pri preživljanju svoje družine skozi prekarne oblike dela kot samostojni raziskovalec, publicist, urednik (Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, na kratko ČKZ), (kolesarski) turistični vodič ter sekretar in projektni vodja okoljske nevladne organizacije Slovenski E-forum, društvo za energetsko ekonomiko in ekologijo.  Organizacijo je skupaj z nekdanjim (in prvim) slovenskim energetskim ministrom dr. Mihaelom Gabrielom Tomšičem in vodilnimi slovenskimi strokovnjaki za obnovljive vire in učinkovito rabo energije ustanovil leta 1994, ko mu je postalo jasno, da so Zeleni Slovenije podlegli neozdravljivemu virusu stalnih notranjih sporov in delitev, celotna slovenska strankarska politika pa spregi z gospodarskimi lobiji in sli za prevlado nad vsemi drugimi družbenimi podsistemi.

Pri prekarnem preživljanju so mu prav prišle tudi izkušnje iz časa študija, ki si jih je pridobil kot urednik študentskega časopisa TRIBUNA in že omenjenega ČKZ, član Izvršnega odbora Zveze društev za varstvo okolja Slovenije in Delovne skupine za mirovna, ekološka in duhovna gibanja pri Republiški konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije, s podporo katere je organiziral tudi proteste proti onesnaževanju zraka, mednarodno konferenco o jedrski energiji, proteste proti jugoslovanskem jedrskem programu in obratovanju NEK ipd.

SE-F se je sicer uspešno razvijal, pridobival številne manjše mednarodne in EU podpore za projekte nevladnih organizacij ter vlogo partnerja v projektih evropskih okoljskih nevladnih organizacij, kar je Andreju Klemencu omogočilo, da si je po 9 letih ustvaril formalno sicer redno zaposlitev, a dejansko odvisno od uspešnosti pridobivanja projektnih in drugih sredstev. Že pred formalnim vstopom Slovenij v EU se mu je uspelo vključiti v velike (poleg raziskovalnih tudi ozaveščevalno-izobraževalne) EU projekte na področju podnebnih sprememb, učinkovite rabe in razvoja tehnologij za rabo obnovljivih virov energije). A ker nikakor ni mogel iz javnih sredstev RS pridobiti potrebnih sredstev za zahtevani »domači« delež sofinanciranja, je bil po drugi strani žrtev svojega uspeha oz. prevelike odvisnosti od EU finančnih virov. Po tem, ko je skupaj z drugimi okoljskimi NVO uspešno zlobiral, da so bile v državni proračun vključene tudi postavke za sofinanciranje »domače« udeležbe za EU projekte, je takratna vlada leta 2005 praktično vsa sredstva za sofinanciranje NVO na področju energetike prenesla na druge postavke. Da je Andreju Klemencu uspelo zagotavljati zahtevani delež »domačih sredstev«, je moral vzeti hipotekarni kredit na svoje stanovanje. Ker je SE-F skupaj z drugimi NVO po letu 2008 začel javno postavljati »zoprna« vprašanja glede okoljske primernosti in gospodarske upravičenosti projekta TEŠ 6 in o obeh zadevah opozarjati tako Državni zbor in predsednika republike, kot tudi EBRD, je HSE zaprl sicer skromno pipico (financiranje poletnih taborov za osnovnošolce in dijake o podnebnih spremembah in trajnostni energetiki), Andrej Klemenc ni več zmogel vseh bremen in sprejel ponudbo, da se kot projektni vodja zaposli v ljubljanski pisarni Regionalnega centra za okolje za srednjo in vzhodno Evropo (REC). Tam je od leta 2009 do 2015 vodil slovenske dele večjih s strani EU večinsko financiranih in s strani velikih, za pridobivanje in vodenje EU projektov specializiranih projektov, predvsem na področjih trajnostne mobilnosti (s poudarkom na vlogi kolesarskega sistema kot sestavnega dela trajnostne mobilnosti) ter vloge lokalnih skupnosti pri razvoju decentralizirane oz. lokalne trajnostne energetike. Kot vidite, je vloga neodvisnih okoljskih (in drugih) NVO precej širša kot zgolj nasprotovanje odločitvam vladi in še zdaleč ne gre za, kot poskušajo ustvariti vtisi vlade, dobro plačane aktiviste, temveč za ljudi, ki morajo biti izredno fleksibilni ter se soočati tudi s podjetniškimi tveganji, čeprav njihovo poslanstvo ni ustvarjanje dobička za dividende ali kapitalske investicije.

Finančna kriza je močno prizadela REC, katerega centrala je locirana blizu Budimpešte. Ker se vodstvu organizacije ni uspelo pravočasno oz. dovolj uspešno prilagoditi novonastali situacije, je bila ogrožena tudi pisarna v Ljubljani, ki je sicer ves čas poslovala pozitivno, a ni izpolnjevala vedno večjih zahtev, da lokalne pisarne zagotavljajo večji delež sredstev za delovanje centrale. Sočasno je bil Andrej Klemenc tudi vedno bolj naveličan projektov, ki ne dajo nobenih neposrednih in otipljivih rezultatov. Poleg tega je prišel v leta, ko vsakotedenska potovanja križem kražem po Evropi zaradi projektnih sestankov, delavnic in konferenc niso več veselje, temveč predvsem stres in napor. Zato je jeseni 2014 z veseljem sprejel ponudbo takratnega kandidata za župana Borovnice Bojana Čebele, da se zaposlil kot svetovalec za razvoj in razvojne projekte na Občini Borovnica, v kolikor bo izvoljen za župana.

Sicer pa je Andrej Klemenc poročen s slikarko Slavico Peševsko in od jeseni 2002 živi v lastniškem podstrešnem stanovanju v »Cukalovi štali« v Borovnici. V prejšnjem zakonu se mu je leta 1990 rodil sin Bor, s katerim je takrat zaradi poporodne hudo bolne partnerke na porodniški preživel prvih 8 mesecev njegovega življenja, kar je za posledico imelo tudi precejšnje osebnostne spremembe. Zato zna zdaj na svet pogledati tudi z »materinske perspektive« in dobro ve, kako naporna je vloga matere, čeprav je kasneje večino časa odraščanja svojega sina imel vlogo očeta.

Kakšno vlogo imate na občini in kakšne so vaše naloge?

Po moji zaposlitvi na občini je bila prvenstvena naloga po predpisanih zahtevnih postopkih, ki zahtevajo tudi vključevanje lokalne javnosti in deležnikov, voditi tako procese kot tudi oblikovati osnovne dokumente, ki so pogoj za pridobivanje domačih in EU investicijskih sredstev za sofinanciranje razvojnih projektov. Tako smo najprej prišli do Razvojne strategije Občine Borovnica 2017–2027+. Ta projekt mi je omogočil spoznati stanje stvari v občini na posameznih področjih, prednosti in slabosti strukturnih in fizičnih na eni ter sistemskih in institucionalnih danosti v občni na drugi strani, kot tudi primerjalnih slabosti in prednosti. Kolikor mi je znano, je s tem občina dobila svoj prvi strateški razvojni dokument. Občani so bili soočeni z novo, večini nepoznano institucionalno obliko posredovanja svojih pogledov, mnenj in interesov. Strategija je predvsem proces, ki vpeljuje nove oblike, postopke, ideje in vizije in tako vodi do boljše integracije in sodelovanja med vsemi deležniki za (so)delovanje ter krepi zaupanje in sposobnost za oblikovanje strateških razvojnih interesov in kompromisov, obenem pa tudi prispeva k občutku pripadnosti k skupnosti.

Kot operativno še bolj nujna, se je izkazala Celovita prometna strategija Občine Borovnica. Občinski svet jo je potrdil tako rekoč v zadnjem trenutku, da smo lahko na njeni osnovi še pravočasno vložili vlogo za sofinanciranje projekta P+R pri železniški postaji Borovnica, ki je bil, kot veste, uspešno zaključen. Samo redki pa vedo, kako težko je bilo za ta projekt izpeljati zelo kompleksen proces izvzetja potrebnih zemljišč iz javne železniške infrastrukture, njihovega vpisa v zemljiško knjigo ter preko Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo na občino. Brez neposredne intervencije takratnega državnega sekretarja na Ministrstvu za infrastrukturo g. Jureta Lebna ter podpore našegav vodstvu Slovenskih železnic zaposlenega občana  g. Pavla Zalokarja nam ne bi uspelo. Obema še enkrat hvala!

Odkar sem se septembra 2015 zaposlil na občini, jepoleg priprave strateških razvojnih dokumentov občine moja naloga predvsem:

·         pridobivanje informacij o različnih programih tako EU kot tudi ostalih, ki omogočajo pridobivanje nepovratnih sredstev za razvoj lokalnih skupnosti,

·         seznanjanje in preučitev pogojev in rokov, ki jih mora izpolnjevati prijavljitelj, 

·         priprava vlog, projektne in investicijske dokumentacije oz. koordinacija pravočasne priprave projektne in investicijske dokumentacije,

·         pridobivanje ponudb za pripravo projektne in investicijske dokumentacije,

·         koordinacija dela med izdelovalci projektne dokumentacije ter nudenje pomoči pri stikih z občani in pristojnimi institucijami,

·         pridobivanje soglasij pristojnih vladnih uradov in služb kot tudi, če je to potrebno, s strani zasebnih lastnikov zemljišč,

·         priprava dokumentacije za administrativno poročanje o izvedbi projekta,

·         obveščanje javnosti o projektu oz. dejavnostih na projektu

·         organiziranje dogodkov in prireditev v okviru projekta;

·         nudenje pomoči pri izvedbi projekta.

Pri tem je treba povedati, da tudi pri projektih, ki jih pripravljam in do izvedbene faze koordiniram, ne gre brez zaupanja in izrecne podpore župana in direktorice občinske uprave, niti brez podpore in pogosto angažmaja, ki presega službene obveznosti vseh sodelavcev in sodelavk. V »ligi« projektov lahko zmagujejo le moštva in ne posamezniki. Upam, da se bo naše moštvo še bolj uigralo, pa tudi še kakšna okrepitev bi bila dobrodošla. Pa seveda čim manj polen pod noge, zlasti na domačem terenu.

Moje naloge na občini pa so še: obveščanje občanov preko spletne strani in FB profila občine ter sodelovanje pri organizaciji in izvedbi dogodkov, ki jih organizira občina samostojno ali v sodelovanju z drugimi. Nenazadnje pa »pokrivam« tudi področje priprave in izvedbe javnih razpisov v podporo podjetništvu, obrti in sobodajalstvu. Skratka, večkrat pride do situacij, ko je nujno treba narediti marsikaj na različnih področjih, tako da po opravljenem človek ne ve več, kje se ga glava drži.  

Niste "čistokrvni Borovničan", zato imate mogoče lahko tudi širši pogled na vse dogajanje in razvoj Borovnice. Najprej, kako se počutite v naši dolini?

V Borovniško kotlino sem prvič prišel sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja s petletnim sinom na sedežu zadaj na kolesu. Seveda na obisk soteske Pekel. Potem me je pokojni župan Alojz Močnik, s katerim sva se spoznala, ko se je udeležil strokovne ekskurzije ogleda dobrih praks energetske izrabe lesne biomase v Avstriji v organizaciji SE-F, povabil, da sodelujem na predstavitvi možnosti, da se s strani sklada GEF sofinancira izgradnja DOLB v Borovnici. Že leta 1999 sem premišljal, da bi se z ženo in sinom preselil v Borovnico, ki sem si jo za novi dom izbral po ločitvi leta 2002 zaradi zelo pestrega in dobro ohranjenega okolja, nizke cene stanovanja in predvsem zaradi zelo dobre povezave z vlakom z Ljubljano. Kmalu po selitvi sem si sicer pridobil nekaj novih prijateljev, a v lokalno življenje sem se vključil šele z ustanovitvijo HUD Karel Barjanski, prav zares pa šele jeseni 2015, ko sem se zaposlil na občini. Zdaj poznam praktično vse ključne deležnike ter družabno in kulturno življenje v občini,  zaradi narave mojega dela pa me seveda pozna vedno več občanov in občank.

Menite, da gre razvoj Borovnice v pravo smer?

Smer, ki jo je ubral župan, je gotovo prava, saj daje poudarek na nujno infrastrukturo, ki je občini kritično primanjkuje in ne objektom, ki bi bili bolj namenjeni določeni interesni skupini ali temu da služijo kot  reprezentativni »spomenik« vladavini župana. Po mojem mnenje pa bo v prihodnje poleg investicij  infrastrukturo, ki so nujne zlasti na področju prometne infrastrukturo, zanesljive oskrbe z vodo, zmanjšanje poplavne ogroženosti, športno in kulturno infrastrukturo, med katerimi je na prvem mestu nova knjižnica, bo trebs veliko več kot sedaj investirati v integracijo priseljencev, krepitev pripadnosti kraju, medgeneracijski dialog, dnevne centre bivanja in nove oblike skrbi za ostarele in marginalizirane. Kaj od tega bo v naslednjih letih operativno izvedljivo, pa je v veliki meri odvisno od tega, kako bo Evropska komisije gledala na Načrt za okrevanje in obnovo, ki ga je Vlada RS pred kratkim poslala v Bruselj, podobno velja za Okvirni sporazum za sodelovanje RS in EU, namenjen črpanju kohezijskih sredstev, ki je še v pripravi. Pri tem bo treba upoštevati, da je v novi finančni perspektivi EU, ki se praktično ravno začenja, statistično razvita Zahodna regija, kamor sodi tudi naša občina, s strani EU upravičena samo do 25 % sofinanciranja upravičenih stroškov. Zato je ključno, da bodo prihodnje vlade držale obljubo sedanje, da bo vlada iz državnega proračuna dodatno zagotovila najmanj 25 % sofinanciranje upravičenih stroškov. V nasprotnem primeru bodelež dejanskih stroškov, ki jih bodo za projekte morale zagotoviti občine iz zahodne kohezijske regije, tako velik, da se sploh ne bo imelo smisla prijavljati na EU razpise, saj bodo EU sredstva dejansko zagotavljala le okoli 15 % vseh stroškov.

Kje ima Borovnica še "rezerve", katere bi morale biti naše prioritete?

Rezerve so po mojem mnenju še pri medsebojnem sodelovanju, vključujočemvodenju in upravljanju ter medsebojnem zaupanju, pa tudi pri razkrivanju partikularnih interesov in »klanovskih« interesnih povezav, prav tako tudi pri razvoju vključujočih oblik družabnega življenja. Samo vzdrževanje oz. nostalgija po tradicionalnih vaških oblikah ne zadošča, je pa to zaprtost v Sloveniji težko prebiti, saj smo narod »kulturnih bojev«, vsaj od spora med »staroslovenci« in »mladoslovenci« dalje. Kot sem že omenil, pa bo operativno prioriteni okvir v osnovi določen na višjih ravneh, na katere dejansko nimamo vpliva. 

Kako uspešna pa je občina na področju črpanja evropskih sredstev?

Glede na naše kadrovske kapacitete, še pred kratkim smo imeli med primerljivimi občinami na število prebivalcev najmanj zaposlenih, bomo počrpalali tako rekoč vsa evropska sredstva, kar se jih je dalo v evropski perspektivi, ki se zaključuje. Skupaj je z že realiziranim projektom P+R v igri okoli milijon €, če upoštevamo še posredno pridobljene koristi oz. z države na občino preneseno zemljišče pridemo do okoli 1,2 milijona €. Če k temu prištejemo še dobrih 0,2 milijona €, ki smo jih dobili od Ekosklada za izgradnjo prizidka k šoli, pa pridemo do tega, da bomo v finančni perspektivi počrpali okoli 1,4 milijona € nepovratnih sredstev iz različnih virov.

Koliko dela se skriva za tovrstno birokracijo?

V naravi birokracije je, da se bohoti brez meja (t. i. Parkinsonov zakon). Za iluzijo, da so pred upravnim sistemom vsi enaki, se skriva privilegij tistih, ki so v prvih fazah pridobili sredstva in vzpostavili kapacitete upravljanja. Tako imajo moč da bodisi, seveda sebikorist, sodelujejo pri nadgradnji pravil bodisi predhodno pridejo do pomembnih informacij. Na ta način na trgu administrativno vodenih projektov odstranjujejo »prišleke« oz. postavljajo v podrejeni položaj nove konkurente.

Vendar tudi birokratski sistemi temeljijo na ljudeh in za Slovenijo kot družbo je značilno, da nima velikega zaupanja v zgolj formalne procedure. Z uradniki je treba gojiti osebne stike. Z vsakim se je treba seznaniti tudi na osebni ravni, čeprav le preko telefona. Ni dovolj, da dobi v roke le uradni dopis in mu potem »težiti« da čim hitreje opravi svoje delo. Treba se mu je predstaviti, mu razložiti smisel in pomen projekta, mu dati vedeti, da je hitrost obravnave zelo pomembna, ga prositi za kakšno informacijo ali nasvet, mu včasih dati vedeti, da smo vsi skupaj »žrtve« nekih neumnih procedur, mu povedati kakšno šalo, ga povabiti na terenski ogled in se tam pogovoriti o možnih kompromisih itd. Vse to pa, seveda, terja ogromno časa oz. dela, ki se ga od zunaj ne vidi.

Kateri so najvidnejši projekti, ki jih je občina zgradila oz. uredila s pomočjo evropskih sredstev?

Zaenkrat le P+R Borovnica, prepričan sem pa, da bomo uspešno izvedli tudi ostaleevropske projekte, za katere imamo bodisi že potrjeno, da smo oddali popolne vloge (Kolesarska povezava Borovnica – Breg z rekonstrukcijo pripadajočega dela regionalne ceste, Tematski park in spominska pot Borovniškega viadukta), bodisi bomo s partnerji oddali skupno vlogo do konca junija (Koloparki v LAS Barje z zaledjem).  Ni pa vse le v evropskih projektih. Npr. mogoče bi bilo spodbuditi občane in jim pomagati pri investiranju v gradnjo skupinskih PV elektrarn, tudi npr. na strehah občinskih stavb (šola, vrtec). Seveda le ob pogoju, da vlada pripravi in DZ sprejeme ustrezen zakon (zaenkrat glede tega bolj slabo kaže). Ali z lastnimi sredstvi in prostovoljstvom označiti kolesarske poti po našem hribovitem zaledju. Ali na podoben način narediti kakšno brv čez Borovniščico. To so seveda razvojno gledano malenkosti, ki se jih lahko lotimo samo, če nismo (pre)obremenjeni z EU projekti.

Kateri so prihodnji projekti, ki bodo še deležni tovrstne evropske pomoči?

Kot že rečeno, je v tem trenutku še popolnoma nejasno, kakšni bodo konkretni projektni okvirji na posameznih področjih. Ve se le, da bodo posamezni projekti morali prispevati eni ali več ključnih strateških prioritet: digitalizacije javne uprave in gospodarstva, nadaljnja »ozelenitev« gospodarstva in prometa«, »boj« proti podnebnim spremembam, ustvarjanje »zelenih« delovnih mest, izboljšan dostop mladih do delovnih mest, hitrejši razvoj inovativnega podjetništva, krepitev odpornosti na različne epidemije ipd. Nobenih garancij (še)ni, da bi lahko s pomočjo EU sredstev npr. dokončali projekt izgradnje kolesarske povezave do meje z Občino Brezovica od odcepa za gasilski dom na  Bregu dalje, čeprav imamo večino potrebne projektne dokumentacije že izdelano. So pa obeti, da bo v okviru Načrta za okrevanje in obnovo, ki ga je Vlada RS pred kratkim poslala na potrditev v Bruselj, mogoče dobiti sredstva za sofinanciranje zagotavljanja oskrbe naselij v Kotih z neoporečno pitno vodo in v drugi fazi zagotavljanje rezervnega vodnega vira za celotno občino. Enako velja za zmanjšanje poplavne ogroženosti vaškega jedra Borovnica, ki jo predstavljahudourniški potok Malence. Preteklo pa bo še precej vode, preden bo omejeni načrt ne le potrjen, temveč tudi operacionaliziran v javnih pozivih za oddajo vlog za operacije oz. projekta na posameznih področjih. Pri tem je treba ravnati strateško in že v naprej pripraviti idejne zasnove, potrebne spremembe občinskih prostorskih aktov ter pridobiti neformalne projektne pogoje in soglasja, sicer v trenutku od objave razpisa do razpisnega roka ne bo mogoče pripraviti popolne vloge. Ob tem je treba vseskozi spremljati, kaj se dogaja v postopku operacionalizacije okvirnih dogovorov med EU in RS v konkretne nacionalne programe na posameznih področjih. Enako velja za okvirni sporazum med RS in EU na področju črpanja kohezijskih sredstev, ki je šele v pripravi.

Kot projektni vodja ste bili zaposleni v Regionalnem centru za okolje za vzhodno in srednjo Evropo, kjer ste sodelovali v projektih s področja učinkovite rabe obnovljivih virov energije. Na kateri točki smo pri tem v Borovnici?

Izvedli smo oceno varčevalnega potenciala v stavbah v lasti občine (občinska upravna stavba, šola, vrtec in Stara pošta). Ta je preliminarno pokazala, da potencial ni dovolj velik, da bi se investicije v energetsko učinkovitost teh stavb lahko v za investitorja ustreznem roku poplačale zgolj iz prihrankov stroškov za energetske storitve in subvencij Ekosklada. Glede slednjih tudi ni jasno, kakšne bodo v prihodnje. Investitorji nam ponujajo, da investirajo v bolj učinkovite ogrevalne sisteme, njihovo upravljanje in vzdrževanje. Ker so sedanji dotrajani in delujejo na osnovi fosilnih virov energije, se stroški zagotavljanja ustreznega ogrevanja, ki bi jih tako kot do sedaj pokrivala šola oz. občina, verjetno dolgoročno nekoliko znižali. Ključna pri celoviti energetski sanacij stavb pa je sanacija stavbnega ovoja in vgradnja energetsko varčnih oken. Po izkušnji s COVID-19, pa bo treba poskrbeti tudi za ustrezno prezračevanje prostorov. Torej je še preveč neznank za konkretne odločitve. Trenutno je v našem položaju najbolj smiselno narediti podroben energetski pregled vsake stavbe. Prvi pogoj je natančen popis vsake stavbe po letu gradnje, gradbenih in izolacijskih materialih in oknih, ter po etažah, namembnosti in funkcijah. To smo pravkar storili.

Ste tudi velik zagovornik trajne mobilnosti, to lahko Borovničani vidimo tudi z vašim vztrajnim kolesarjenjem kamorkoli, ste pa tudi podpredsednik Slovenske kolesarske mreže. Torej, začeti pri sebi ...

Res je treba začeti pri sebi, predvsem zaradi zdravja in sreče. Znanstvene študije dokazujejo, da so kolesarji srečnejši, bolj zdravi, bolj produktivni in tudi … boljši ljubimci! Tudi če ne kolesarijo »športno-rekreativno«, ampak redno zgolj v službo ali šolo in po opravkih. A kako začeti kolesariti danes? Ko sem bil še otrok, je bilo avtomobilskega prometa nekajkrat manj. Čeprav tudi takrat ni bilo varno, si se po opravljenem kolesarskem izpitu lahko podal na cesto, danes pa je veliko, veliko bolj tvegano. Da bi lahko ljudje več kolesarili, so prvi pogoji ustrezna prometna infrastruktura, prometni režimi in vozniška kultura. Cestna infrastruktura v občini je slaba in evropska sredstva lahko pridobimo le za izgradnjo ustrezne kolesarske infrastrukture, s tem pa si izboljšamo možnosti, da bo sočasno država zagotovila obnovo pripadajočega dela državne ceste. Poleg tega je kolesarski turizem v izrednem porastu, mi pa imamo za njegov razvoj dober potencial. Seveda pa samo ustrezna infrastruktura za pešačenje in kolesarjenje ni dovolj. Treba je spremeniti mobilnostne navade. Za navado pa vemo, da je železna srajca. K sreči pa sem si tekom poklicne kariere pridobil nekaj znanj glede spreminjanja navad. Upam, da jih bom lahko s pridom in uspešno uporabil tudi v naši občini.

Kar pa se mene osebno tiče: ne v LKM ne v SKM nimam nobene funkcije, ker za to enostavno nimam časa. In  odkar sem zaposlen na občini, kolesarim precej manj, predvsem ne več v službo, do katere imam manj kot 100 m. Dokler sem bil zaposlen v Ljubljani sem se na delo večinoma vozil v kombinaciji kolesarjenja (z zložljivim kolesom) in prevoza z vlakom. Danes z ženo za enodnevni obisk Obale ali Krasa večinoma uporabljava to kombinacijo, za obisk drugih krajev pa kombinacijo avtomobila in kolesa. Pa, da ne bo pomote – rad tudi vozim avto na panoramskih vožnjah, na nezasedeni cesti, recimo na kakšen sončen zgodnje spomladanski ali jesenski dan po Jadranski magistrali. Žal so takšne vožnje praktično mogoče le v TV oglasih za avtomobile in filmih.

Kakšne možnosti ima Borovnica za še več kolesarskih povezav?

Trenutno še ni jasno, kako bo na operativni ravni z možnostjo pridobivanja evropskih sredstev za to. Srednjeročno pa delamo na tem, da se zgradi obvozna cesta mimo TMS v Bistri, s čimer bi se odprle tudi možnosti za izgradnjo varne kolesarske povezave do Vrhnike. V »evropskem duhu« z vidika občine utemeljujemo nujnost gradnje te obvozne ceste prav s tem, da brez nje ni mogoče vzpostaviti neposredne, neprekinjene, varne, udobne in privlačne kolesarske povezave do Vrhnike, posredno pa bi seveda s tem prišli do bistveno bolj varnega prometa in krajših potovalnih časov do Vrhnike (in) obratno za vse udeležence v prometu. A pri tem projektu je ključno, ali bo prepoznan interes osrednje nacionalne institucije na področju tehniške dediščine za njen razvoj. Sami veste, da sedanja cesta poteka skozi nekdanji samostan in si lahko predstavljate, kako tresenje, ki ga povzročajo »šleperji« vpliva na častitljivo več stoletij staro stavbo. Z vodstvom TMS tudi zato vse bolj sodelujemo.

Rok Mihevc