Jesen že prehaja v svoj vrhunec, ko se narava odeva v tisočera raznobarvna oblačila in zori mlado vino. Cvetje je v tem času redko, najlepše pa je menda res pognalo v literarnem kotičku domačih kulturnikov, ki so v začetku novembra nad vrtcem poskrbeli za barvito mešanico odlomkov iz Tavčarjevega prvenca, omenjenega v naslovu, raznovrstne poezije, basni, domače pesmi in ličkanja. Prav ste prebrali, obiskovalcem, ki se na literarnem večeru niso ojunačili za nič od prej naštetega, je pač pripadla čast tega starodavnega kmečkega opravila, ki se v pozni jesenski čas prilega prav kot kruh v prazen želodec. Scenarij za literarni večer je napletla borovniška pisateljica Marjeta Debevec, ki je v krog domačih ljubiteljev lepe besede povabila Primoža in Petro Bizjan iz Horjula. Primož se je v literarnih krogih sicer že proslavil kot kovač pesniške rime, a tudi kot pisec proznih besedil. Skupaj z ženo pa tvorita tudi izjemen pevski duet, ki nas je ta večer popeljal skozi slovenske zgodovinske pokrajine, od Bele krajine do koroških dolin, medtem ko je bila istrska pesem naravnost nepozabna. Zna biti, da naše jugovzhodne rojake coklarji vse premalo poznamo. A nikar ne pozabimo omeniti niti odigranih prizorov iz Cvetja v jeseni. V živo smo si predstavljali zasanjane Metine oči ob »prijateljskem« poljubu, pa furjasti nastop ob odvetnikovem obisku vaške krčme. K rimam Mile Kačič, Kajetana Koviča, pa tudi še neobjavljenim verzom naše Marjete se je nenavadno dobro podala tudi mrakobna pripoved o tem, kako so Bovčani dobili hišo, v kateri je strašilo. In prisotni? Hja, pridno so ličkali koruzo – kadar niso ploskali, so pa pritegnili k bolj poznanim pesmim, še posebej udarniški himni Kje so tiste stezice. Ura se je kar prehitro odvrtela in ostale so želje, da bi se podoben večer le čim prej ponovil. Ljudskih pesmi še ne bo zmanjkalo, pripovedi prav tako ne, Tavčar je gotovo napisal še kako poglavje več, in ne nazadnje, fižola bi tudi ne škodilo kaj kmalu olupiti.