Prvi ji je zaželel »veliko zdravja, da bo še dolgo med nami,« župan Franc Kramar, »danes je v Stari Fužini in v Bohinju praznik. Sto let je redkost, le majhnemu številu ljudi je dano, da dočakajo takšno starost. Ampak glede na to, da ste Bohinjka, je pa to povsem normalno. Kot je nekoč dejal pokojni Joža Čop: 'Želim ti, da ostaneš zdrav kot planinski kozel.'« Za županom so ji čestitke in drobne pozornosti podarili še predstavniki Društva upokojencev Stara Fužina-Studor, v imenu vseh članic krožka ročnih del Mihovčeva Tončka, predsednik Krajevne skupnosti Stara Fužina-Studor Pavel Zalokar, Minka Cvetek in vršilec dolžnosti direktorja Javnega zavoda Triglavski narodni park Peter Skoberne.

 

Slednji je povedal, da je TNP mlajši od slavljenke, saj je od prvega zavarovanja minilo še 90 let. »Zato tudi nima noben zasluge za vašo starost, smo pa v javnem zavodu ponosni, da imamo na območju parka tako čile ljudi, ki dosegajo sto in več let,« je dejal Skoberne. Preveril je, da ni morda gospa Angela najstarejša prebivalka TNP. »Pregledal sem še podatke o starosti prebivalcev iz Trente, kjer so ljudje tudi takšne korenine kot v Bohinju. Izvedel sem, da v parku ni starejšega prebivalca, zato vam, gospa Angela, TNP podeljuje naziv najstarejše prebivalke parka,« je svečano povedal Skoberne.

 

Odar Stanko, Oreharjev, je ob jubileju zapisal: »Veliko časa je preteklo v teh stotih letih, bolj natančno 1200 mesecev oziroma 36.525 dni. Rodili ste se v kmečki družini pri Htoru. Bili ste sedmi otrok od osmih, imeli ste štiri brate in tri sestre. Vsi ste bili od očeta Valentina in mame Ivane. Bili ste si zelo dobri bratje in sestre. V šolo ste začeli hoditi v Zoisov grad v Stari Fužini, ravno ko je tja prišla poučevat mlada učiteljica Štefka Jazbarjeva.« Nekaj o življenju jubilantke je povedala tudi Marija Cvetek: »Povsod, kjer je delala, so jo imeli radi. Začela je kot gospodinjska pomočnica na Jesenicah na Plavžu, nato je šla pomagat na kmetijo na Lancovo, od tam pa v Beograd, kjer je doživela bombardiranje Beograda. S prijateljico sta skupaj zbežali in pot ju je peljala v Zagreb, kjer se je Angela prijavila za delo v Nemčiji. Delala je v municijski tovarni, družini, pri kateri je prebivala, pa je bila v prostem času šivala. Potomci iz te družine so jo ob njenem visokem prazniku pred dnevi tudi obiskali. Ko se je leta 1944, prav na rojstni datum najstarejšega brata, slikarja in fotografa Valentina Hodnika ml., vrnila domov, je bil dom zapuščen. Mati je odšla na svoj rojstni dom, oče e živel nekje drugje, mlajša sestra Ančka, ki so jo ubili partizani, pa je bila že pokopana. Hlev je bil prazen, hiša pa razmetana in izropana. Naslednjih 15 let je ostala Angela doma in skrbela za kmetijo, nato pa odšla v službo k Mihovcu. Potem naprej v hotel Jezero. Pokoj pa je dočakala v stari menzi, kjer je danes Penzion Triglav.«