Praznični čas zna biti topel in povezovalen, hkrati pa pogosto okrepi tisto, kar je v nas že prisotno: utrujenost, občutek dolžnosti, primerjanje z drugimi, pa tudi osamljenost. Pri tem ni pomembno le, ali smo fizično sami ali v družbi, temveč ali se počutimo povezani. Prvi pregled osamljenosti znotraj Evropske unije (EU-LS 2022) je pokazal, da je v EU približno 13 % ljudi osamljenih večino časa ali ves čas v zadnjih štirih tednih, še več – okoli 35 % – pa vsaj občasno. Osamljenost je namreč eden izmed najpomembnejših tveganj za duševno stisko in tudi številna tveganja povezana s telesnim zdravjem.

Prazniki pogosto prinesejo dva na videz nasprotujoča si pritiska: po eni strani se od nas pričakuje preživljanje skupnega časa z drugimi, po drugi pa, da si vzamemo odmor in užijemo svoj mir. Dobro izhodišče je, da oboje velja. Ravnovesje se praviloma ne zgodi samo od sebe, ampak ga je treba načrtovati – podobno kot praznično kosilo: če ne določimo, kaj bomo jedli in koliko ljudi pride, se hitro preveč skuha in nekaj tudi pokvari. V praksi to pomeni, da si vnaprej izberemo nekaj ključnih srečanj (tistih, ki ti res nekaj pomenijo) in si okrog njih pustimo prostor za počitek. Prazna ura med obiski ni luksuz, ampak preventiva: čas, ko se umirimo, gremo na kratek sprehod ali se v miru pripravimo na naslednji stik. Če vemo, da nas večja družba izčrpa, ni treba oddelati celotnega večera. Pomaga že, da si že vnaprej postavimo okvir npr. “pridem za dve uri” ali “pridem na kosilo, zvečer pa bom doma”. Meja je bolj sprejemljiva, če je mirna, konkretna in sporočena dovolj zgodaj. In deluje tudi, ko povabite druge, npr. “Se oglasite jutri med četrto in šesto na kavo in kos potice.” S tem so pričakovanja jasna na obeh straneh.

Pri družinskih pričakovanjih je koristno ločiti med tem, kar je res pomembno, in tem, kar je tradicija iz vztrajnosti. Prazniki niso najboljši čas za reševanje starih konfliktov, so pa dober čas za upravljanje tveganj. Če vemo, da določene teme zanetijo prepir ali so dani družbi preveč občutljive, skušamo pogovor usmeriti drugam.

Kaj pa, če nas prazniki bolijo zaradi osamljenosti? Pogosto je učinkovitejši en dober, reden stik kot pet površnih. Konkretno: izberite eno osebo (ali dve), s katero vam je varno in prijetno, in naredite kratek, izvedljiv dogovor kot na primer kratek klic vsak drugi dan ali skupen sprehod v naslednjem tednu. Če nimate nikogar, s komer bi vam bilo to naravno, ne čakajte, da vas nekdo opazi, ampak storite vi prvi korak. Pošljite kratko sporočilo znancu, povabilo na kavo ali pa se povežite s kom iz preteklosti, ki vas iskreno zanima. Pri tem pomaga tudi misel, da osamljenost ni dokaz, da z nami nekaj ni v redu, ampak je kazalnik čisto osnovne človeške potrebe. In kakor je morda vam težko storiti prvi korak in z nekom stopiti v stik – tako je nemara tudi drugim.

Za duševno ravnovesje med prazniki naredijo veliko tudi osnovne zdrave navade. Redno gibanje zmanjšuje simptome tesnobe in depresivnosti in je eden najbolj dosegljivih stabilizatorjev razpoloženja. Spanje je še en pomemben steber dobrega počutja. Prazniki pogosto prinesejo več alkohola, a ravno tu se splača biti malo bolj previden, saj se alkohol v trenutku lahko zdi kot olajšanje, a pogosto naslednji dan pusti več nemira, slabše spanje in poviša razdražljivost.

V primeru, da se stiska stopnjuje (npr. močna tesnoba, občutek brezupa, misli na samopoškodovanje ali smrt), je pomembno, da ne ostanete sami s tem. Najprej skušajte to povedati vsaj eni zaupanja vredni osebi (partnerju, prijatelju, sorodniku) in se dogovorite, da ta čas niste sami. Če imate občutek, da je varnost resno ogrožena ali da se lahko poškodujete, je prav, da takoj pokličete 112 (nujna pomoč) ali greste v najbližjo ambulanto nujne medicinske pomoči; če je ogrožena varnost zaradi nasilja ali neposredne nevarnosti, lahko pokličete tudi 113. Za takojšen anonimen pogovor sta na voljo zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (116 123, 24/7) ter Klic v duševni stiski (01 520 99 009, vsak dan med 19. in 7. uro). Če stiska ni urgentna, a traja ali se ponavlja, je dober naslednji korak posvet pri izbranem osebnem zdravniku (ta lahko oceni stanje, pomaga pri načrtu obravnave in po potrebi uredi napotitev). Poleg tega se lahko – tudi brez napotnice – obrnete na Center za duševno zdravje odraslih, kjer je vstop v obravnavo praviloma možen brez formalnih ovir in kjer pomagajo tudi pri usmerjanju v nadaljnje oblike podpore.

Prazniki niso izpit iz sreče. So dnevi, ko se srečujemo z enakimi obremenitvami kot vedno – in dovoljeno je, da jih preživite po svoje: z bližino tam, kjer vas izpolnjuje, in z mejami tam, kjer vas varujejo.

Mark Bračič Floyd, mag. psihologije, zdravstveno vzgojni center Bled