KONČNO NAM JE USPELO!

Več let smo se odpravljali v Črno goro. Letos nam je ob izdatni pomoči našega društva le uspelo. 32 blejskih planincev se je v septembru odpravilo na raziskovanje, planinarjenje in turistične oglede te dežele. Pod izjemnim vodstvom izkušenega vodnika Janeza Pretnarja smo izkoristili vsako minuto dneva. Šoferja Ivan in Milorad sta bila prijetna, izkušena. Mi planinci pa vedoželjni, veseli, točni….

Prvi dan smo po nočni vožnji prispeli v SARAJEVO, kjer nam je lokalni vodnik pričaral utrip mesta in razkazal glavne znamenitosti. Seveda Sarajeva nisi videl, če ne poješ čevapčičev ali pite na Baščaršiji.

Pot smo po vijugast cesti ob reki Drini nadaljevali proti meji s Črno goro. Soteske so postajale vse ožje, cesta ovinkasta. Od Foče do meje med Bosno in Črno goro smo lezli po ozki makadamski poti. Mejo smo preko ozkega lesenega mostu prečkali  na sotočju Pive in Tare pri Ščepan polju.

Potem se je šele začelo. Levo, desno, levo, desno ob Piviin Tari, potem pa po adrenalinski cesti na Trsno, čarobno planoto, ki sploh ni izgledala resnična. Ja, to je DURMITOR. Ker se je spuščala noč, je vse izgledalo še bolj mistično. Po dvajsetih urah, nas je pričakal  prijeten, domač hotel, z odlično hrano in prijetnimi sobami.

Po izdatnem zajtrku smo zaskrbljeno pogledovali proti nebu. Oblaki so se spustili z visokih gora. Dilema?! Ali iti v hrib ali ne. Odločimo se nekoliko počakati. Stoodstotno zaupamo vodniku Janezu. Sprehodimo se do Črnega jezera, popijemo kavo v ŽABJAKU. Klub slabi napovedi se pokaže sonce.

Razdelili smo se v dve skupini. Ena je pod Savinim Kukom degustirala črnogorske dobrote, in se sprehodila pod smučišči, drugi pa smo se odpeljali do Sedla (  1907 m) in krenili proti SEDLENI GREDI, enem najveličastnejših vrhov Durmitora  (2227 m ). Vmes so se nam odpirali prečudoviti pogledi na bližnje vrhove in Durmitorske širjave. Malo nas je  poškropilo, a nič hudega. Dosegli smo strm in ozek greben. Žal je ravno takra megla zastirala pogled v daljave. Zadovoljni smo se pridružili planincem pod Savinim Kukom in tam zaključili pohode.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Đurđeviča Tari, kjer impozantni most prečka enega najvišjih kanjonov v Evropi, kanjon Tare. Pot nas je peljala v NARODNI PARK BIOGRADSKA GORA, k Biogradskem jezeru. Vreme je bilo tu bolj kislo, tako, da smo se kar kmalu ob kanjonu Tare in nato Morače odpravili mimo Podgorice na SAMOSTAN OSTROG, ki je vpet visoko v skalovje. Pot smo si skrajšali z lokalnimi kombiji. Po okrepčilu pod samostanom smo se odpeljali proti jugu. Kratek postanek v VIRPAZARU – pri SKADARSKEM JEZERU in skozi tunel na obalo. Pozdravili so nas prečudovito morje in zalivi, a samote tu človek res ne more iskati. Obala je žal pozidana z visokimi hoteli. Po zajtrku smo si ogledali staro BUDVO, prijetno mestece med betonsko džunglo.

Pridružil se nam je lokalni vodnik. Povzpeli smo se na Cetinje, ki je pod zaščito Unesca. Mesto je lep, prijeten in čist spomenik. Tudi sonce nas je ogrelo. Še bolj pa nas je ogrel vzpon do MAVZOLEJA P. PETROVIČA NJEGOŠA NA LOVĆENU. Vreme nam je bilo toliko naklonjeno, da smo videli dobršen del ČRNE GORE.  Po vratolomni cesti smo se mimo Njegušev spustili v BOKO KOTORSKO. Tako kot Cetinje nas je navdušil tudi stari KOTOR.  Lokalni vodič nas je tu zapustil in že smo bili spet v varnih rokah Janeza Pretnarja, z njegovo zakladnico znanja. v Po zalivski cesti smo mimo Hercegnovega prispeli na zadnje prenočevanje v IGALO . Jutranjo kavico smo si po kratkem ogledu  privoščili v DUBROVNIKU.

Še nakup prvih mandarin ob Neretvi in domov.

Med ugodno vožnjo se je naše popotovanje v prijetni družbi izteklo. Veliko smo videli in doživeli. Izredno smo bili zadovoljni, polni vtisov in navdušeni nad vodenjem Janeza Pretnarja, predvsem pa  hvaležni PD Bled za realizacijo izleta in finančno podporo. 

IZLETNIKI PD BLED