Paulo Coelho, s katerim je odkrivati alkimijo, odkrivati Dušo sveta, v katero se lahko potopijo vsi, ki sledijo nasvetom svojega srca.

Alkimist je pobral knjigo, ki jo je s seboj prinesel nekdo iz kavarne. Knjiga ni imela platnic, a je kljub temu ugotovil, kdo je je napisal: Oscar Wilde. Ko je po njej polistal, je naletel na zgodbo, ki je pripovedovala o Narcisu.

Legendo o Narcisu, tistem lepem mladeniču, ki je vse dni hodil občudovat svojo lepoto na gladini jezera, je Alkimist poznal. Narcisa je lastna podoba tako prevzela, da je nekega dne padel v vodo in utonil. Na tistem mestu je pognala cvetlica, ki so ji dali ime narcisa.

Toda Oscar Wilde je svojo zgodbo zaključil drugače.

Po njegovem so takrat, ko je Narcis umrl, prišle na breg jezera Oreade gozdne nimfe in videle, da se je jezero spremenilo v vrč slanih solza

»Zakaj jočeš?« so vprašale Oreade.

»Za Narcisom jočem, » je odvrnilo jezero.

»Saj ni čudno,« so na to rekle nimfe. »Me smo kar naprej hodile za njim po gozdu, vendar si ti edino, ki je od blizu videlo, kako je lep.«

»Narcis je bil lep?« je vprašalo jezero.

»Toda to bi moral ti najbolje vedeti!« so odgovorile presenečene Oreade. »Saj se je vendar vsak dan sklanjal nad tvojo gladino!«

Jezero je nekaj trenutkov molčalo, potem pa je reklo: »Za Narcisom jočem, vendar nikdar nisem opazilo, da je lep. Jočem za Narcisom, ker sem zmeraj, kadar se je sklonil nad mojo gladino, v globini njegovih oči videlo odsev svoje lastne lepote.«

»Lepa zgodba, ni kaj,« je rekel Alkimist.