Za objavo svojih fotografij na natečaju na portalu Moja občina/Bled https://www.mojaobcina.si/bled sem dobila nagrado Slovenske turistične organizacije in sicer dve nočitvi z istrskim zajtrkom za dve osebi v Hiškah Slovenske Istre. Za koriščenje nagrade smo se dogovorili v sredini maja 2019. Tako sva se s prijateljico odpravili neznanim dogodivščinam naproti. Že ko sva se začeli dvigati iz Kopra proti notranjosti Slovenske Istre, sva se spraševali, zakaj Slovenci drvimo samo proti morju, ko pa je nedaleč stran neizmerna količina izredne lepote. Seveda sem vse dokumentirala s fotoaparatom in res najožji izbor fotografij si lahko ogledate na: https://youtu.be/O4y2rIP8UWw. 

Popoldan sva prispeli v Truške, kjer sva bili toplo sprejeti v Hiškah Slovenske Istre https://www.hiske.si/. Najina gostiteljica je bila ga. Mateja Kozlovič. Ker sva bili v Hiškah ravno v času ledenih mož, smo se dogovorili, da namesto v hiškah bivava v osrednji stavbi, ki je bila v tem času še ogrevana. Hiške so narejene po vzoru starih istrskih hiš in so posvečene Šavrinkam. Šavrinke so bile delovne, marljive in pogumne ženske, ki so iz zalednih krajev prodajale domače pridelke v Trst in druga obalna mesta in pri tem dnevno prehodile več deset kilometrov. Te kraje sva lahko videli izpred hišk, na desno Trst, na levi Koper in Izolo, vmes pa mnogo dolin.

Odpočili sva se v visečih mrežah pred hiškami ob čudovitem razgledu in uživanju prvih češenj. Da ne bi izgubljali časa, sva se odpravili peš raziskovat bližnjo okolico. Odpravili sva se proti Borštu. Občudovali sva čudovite cvetove akacije in druge cvetlice in se sprehajali ob prelepih vinogradih. Vedno znova in znova sva uživali v prečudovitih razgledih na zelene Šavrinske griče in modro morje v daljavi. Z enega izmed vrhov sva zagledali cerkev na sosednjem hribu in se odpravili tja. Izkazalo se je, da je to cerkev sv. Kancijana na Vršiču. Pot naju je vodila skozi Truške, ki so vas z dolgo zgodovino, saj so leta 2017 praznovali 950 let prve omembe kraja. Na poti k cerkvi so naju navduševale lastovice, ki so gnezdile v gozdu in se zbirale na poti. Videli pa sva tudi kužno znamenje, postavljeno v spomin na kugo, ki je pustošila po teh krajih. Cerkev sv. Kancijana je izredno markantna, prav tako visoke ciprese, ki jo obdajajo, v njenem zavetju pa deluje tudi skupnost Vrtnica. Na vrhu Vršiča se ponuja čudovit razgled na dolino Dragonje in druge doline. Na poti nazaj naju je pozdravila čudovita mavrica in nama pokazala, kam sva se namenili naslednji dan. V varno zavetje sobe sva se vrnili ravno pravi čas pred dežjem, ki je ohladil večer.

Naslednje jutro nama je gostiteljica v sobo prinesla istrski zajtrk. Mladi domačini so se povezali in ponujajo res odlično kulinarično izkušnjo, sestavljeno iz lokalnih dobrot https://www.hiske.si/copy-of-istrian-breakfast: domačega kruha, mesnin, sira, mleka, marmelade, meda, jajčk, domačega čaja in suhega sadja. Sestavni del istrskega zajtrka so tudi kuponi za lokalna doživetja. Zajtrk je bil tako obilen, da sva si pripravili tudi sendviče za malico. Po zajtrku sva se odpravili na kavo v "bližnje" Marezige, ki sva jih ves čas gledali skozi okno. Do tja je samo dobre 3 km, ampak je bilo precej bolj naporno, kot sva predvidevali, saj pot vodi najprej v dolino in nato precej v hrib na drugi strani. Kava v lokalnem gostišču je bila odlična, poti vreden pa je tudi razgled na Koper in okolico. Zanimiva sta tudi vinska fontana in cerkev sv. Križa.

Popoldan sva odšli na obisk Kmetije Marima v Trebeše www.marima.si/, ki jo vodita Urška Klančar ki je mag. bioloških in biotehniških znanosti za področje agronomije, in Marko Perkljič. Od njih sva pri istrskem zajtrku dobili suhe hruške. Njihov največji zaklad je sušeno sadje, ki ga skrbno pridelujejo na povsem naraven način. In moram priznati, da je izredno okusno. Njihov kaki me bo razvajal tudi pozimi. Z njim se je z veseljem sladkal tudi najmanjši, komaj leto star član družine. Odličen je tudi njihov naravni jabolčni sok. V vasi so edina (mlada) družina, vsi ostali prebivalci so starejši. Starejša otroka pridno pomagata pri kmetiji, ki prideluje še veliko drugih ekoloških pridelkov. Pravijo, da so zaradi tople klime, ki se vzpenja ob Dragonji, pridelovali njihovi predniki grah že decembra. Komaj desetletni sin sam skrbi za kokoši in njihova jajčka so odlična! Skupaj z nekaj let mlajšo sestrico, ki skrbi za pavji par, sta nama na poti do slapu Stranice ponosno razlagala o naravnih značilnostih in zgodovini njihovega kraja. Slap Stranice je najvišji plišni slap v Slovenski Istri, visok skoraj 20 metrov.

Dan sva zaključili z večerjo, ki sva si jo v skupni kuhinji pripravili iz nabrane akacije in kupljenih lokalno pridelanih špargljev. Mmmm, kako okusno!

Zadnji dan sva se po obilnem zajtrku in nakupu nekaj lokalnih izdelkov, ki jih ponujajo v Hiškah, odpravili na naslednje doživetje v Trsek, v Zeliščni raj Slovenske Istre: http://www.zeliščni-raj-slovenske-istre.si/. Od njih sva pri istrskem zajtrku dobili čajno mešanico.  Z nasmehom in polno dobre volje sta nas pričakala Sonja Kocjančič – Posedi, in Urban Posedi in naju popeljala na zeliščno – energijsko učno pot. Prikazala sta nama, kako pridelujeta razna zelišča, kako sta uredila energijske točke na svojem posestvu, kako iz zelišč v inovativnih kotlih pridelujeta eterična olja, hidrolate, macerate, mazila, žgane pijače … Njune izdelke sva tudi poskusili in jih nekaj kupili. Njuna krema Plavček mi uspešno odganja bolečine v kolenih. Izvedeli sva veliko tudi o njunih načrtih in drživa pesti, da jima jih uspe uresničiti.

Na poti domov sva zagledali smerokaz do Mazurinovega mlina, ki sva ga z drugega hriba želeli obiskati že prejšnji dan, pa nam je preprečil večer. Torej sva obrnili in se odpravili do njega. In res je bilo vredno! Mazurinov mlin na reki Dragonji je star vsaj tristo let in dobro ohranjen, pot do njega pa polna čudovitih kotičkov.

V treh dneh, ki sva jih preživeli v notranjosti Slovenske Istre ob toplih domačinih, sva si dodobra napolnili baterije za naprej, preživeli veliko lepih trenutkov in uživali v čudoviti naravi. Vsekakor take mini počitnice priporočava vsem, ki si želijo odpočiti in uživati, predvsem pa spoznati nekaj  čudovitih kotičkov naše dežele in ljudi, ki te začarajo s svojo preproščino, prisrčnostjo, izredno gostoljubnostjo in visoko profesionalnostjo.

 

Živa Rant