Blejske knjižničarke vsak mesec pripravijo bralni nasvet, ki v dneh, ko smo doma, seveda pride prav.

Renata Salecl: Strast do nevednosti: kdaj in zakaj ne želimo vedeti

»Ljudje vedno najdejo poti, ki jim omogočajo, da se za védenje, ki ogroža njihovo dobro počutje, ne zmenijo, ga zanikajo in zavračajo.« (str.11)

Renata Salecl, filozofinja in sociologinja v pričujoči knjigi raziskuje naravo strasti do nevednosti in kako se ta strast odraža na različnih življenjskih področjih.

V uvodu knjige avtorica razmišlja o nevednosti na dva načina. Eden se navezuje na pomanjkanje védenja oziroma pomanjkanje želje po njem – nevédenje (nevednost), drugi pa je povezan z odnosi – na primer, da sklenemo določeno védenje prezreti - nepriznavanje.

Avtorica po eni strani preučuje, kako se poskušamo izogniti spoprijemanju s travmatično vednostjo in ugotavlja, kako ljudje zanikanje in nevednost pogosto uporabljajo kot strategiji za spoprijemanje z neprijetno resnico. »Ne gre za to, da bi zanikali, kaj se dogaja – v kolektivnem molku o zadevi, ki nas muči, preprosto najdemo uteho in čustveni oddih.« (str.25) Po drugi strani pa analizira in poskuša razložiti, kako je mogoče, da je v sodobni družbi, ki temelji ne vednosti, ignoranca oziroma ravnodušnost do tega, kaj je resnica in kaj laž, v vzponu. Ljudje v času krize torej pogosto sprejmejo nevednost, da bi se izognili spoprijemanju s travmatičnimi občutki. Vendar za nekatere ta nevednost ne vključuje nevédenje, temveč prepuščanje neskončnemu obsegu informacij. Kajti danes lahko s pomočjo znanosti in nove tehnologije izvemo več kot kdaj prej, a, kot razmišlja avtorica, z novimi vrstami informacij prihajajo nove tegobe - v času razmaha pojava lažnih novic težko ugotovimo, od kod je neka informacija in kako točna je, težko prepoznamo njen izvor, še težje pa ugotovimo, kaj avtorji z njo poskušajo doseči.

Ob zaključku knjige preberemo, kako je želja po nevédenju za naše preživetje enako pomembna kot gnanje za védenjem - zatiskanje oči, ne videti nečesa, ne spomniti se tega, kar je bilo boleče in s čimer smo se stežka spopadli, so strategije, so duševni obrambni mehanizmi, kadar se ne moremo spoprijeti z nečim travmatičnim ali le kot pripomoček za ustvarjanje znosnejše stvarnosti. Tudi v zasebnem življenju so lahko neverjetno uporabni. Avtorica navaja odkritja sociologov, ki raziskujejo zakonsko srečo. Le-ti trdijo, da so poročeni ljudje, ki pri svojem partnerju vidijo le dobre in pozitivne lastnosti, veliko srečnejši od tistih, ki na zakonskega partnerja gledajo bolj »realistično«. 

»Kadar se ne zmenimo za nekaj, česar se zavedamo, si prizadevamo za obnovitev stanja blaženosti, ki ga je nekoč zagotavljalo »izvirno« nevédenje.»(str.19)

Zala Hrast, knjižnica Bled