Bled je nekdaj imel (rad) kino

Kanada.

Februar in pred vrati odhod v Kanado za eno leto. Ne vem veliko, praktično ne vem skoraj nič, razen dveh stvari: ena ja, da letim v Vancouver se pridružit svojemu dobremu prijatelju; druga je, da si septembra želim biti prisoten na Toronto international film festival-u. Vse ostalo je odprta pot.

Vancouver.

Deževno in zimsko morbidno vzdušje v sterilnem študentskem kampusu.  S prijateljem sva nekaj  popila, sem pa tja govorila in se kaj kmalu za tisto noč poslovila. Usedel sem se na trolo in na kaj kmalu zaspal dokler ter zopet našel zavest v temnih ulicah mesta. Hodil sem in romal brez ideje kam iti dokler nisem naletel na… kino. Vstopim, na sporedu Mesečina, ja grem pogledat. Gledam nekaj minut, zopet zaspim, se na eni točki ob prizoru, ko Mahershala Ali drži mladega moža v rokah nad vodo, zbudim in nato še enkrat več nazaj zaspim.  Naslednje zbujanje je bilo že ob prazni dvorani in koncu odjavne špice. Poiščem pot domov.

Par mesecev kasneje. S tem istim prijateljem oddajava seminarsko delo. Zamujava, totalno zamujava in rok je dan za tem, a jaz imam karti za retro kino s sloganom »Izkustvo, katerega ne moreš prenesti«. Na programu poseben filmski večer z dvojico Princess Mononoke in Spirited Away. Nazadnje sem jih videl nekje na RTL-u, ko sem bil star kakih 7 let. Naredil sem kar sem lahko in odšel pogledat kaj večer nameni. Prispem do kina in pred njim nekaj, kar še v življenju nisem videl v živo.  Kakih 400 vzhičenih in entuziastičnih ljudi je stalo v vrsti čakajoč na filma, katera bi si lahko brez težav naložili doma iz interneta in ju pogledali v udobju kavča ali postelje. Vredno je bilo.

Toronto.

September in nekako sem res pristal na Toronto International film festival-u! Sicer skoraj da brez denarja, pribit na finančno dno, a opolnomočen ob zavedanju, da je pred mano 10 dni čistega festivalskega doživetja. Pustimo vse zvezde in prominentne goste in kvazi pomembne ljudi, ki nadirajo prostovoljce, ker sem jim zdi, da jim pripada posebna obravnava. Važno, da si del festivala, da pridobivaš izkušnjo z nečem tako velikim. Če pa ob tem lahko še zastonj pogledaš filme... človek kdaj res ne rabi veliko, da je osmišljen.

Slovenija.

Po enem letu sem se nato res vrnil in postopoma poskušal dojeti: »Kaj sedaj? Kaj storiti s prenekaterimi doživetji, vtisi, izkustvi?«. Navkljub moji očitni naklonjenosti do kolektivnega filmskega izkustva mi še ni padlo na pamet, da bi se vrgel na glavo. A nekje na meji oprijemljivega, se je nekaj rojevalo in vzgajalo. Sanjači, tiha revolucija.

Bled.

Potem sem pa na eni točki na spletni strani Art Kina Mreže Slovenije prebral sledeče: »V letošnjem poletju bodo tako (po)letni kini gledalce razveseljevali v kar rekordnih 23 krajih po Sloveniji: v Brežicah, Celju, na Črnem Vrhu, v Divači…«

Čakaj malo! Kje je Bled in morda še bolj pomembno, zakaj ga ni poleg?

Kraj, ki je lani drugo leto zapored beležil preko milijon prenočitev in imel ob tem v poletni sezoni še preko 15.000 dnevnih obiskovalcev. Kraj, ki je praktično prva slovenska turistična destinacija. Ta kraj s katerim sem v bistvu odraščal… ta kraj ne more obiskovalcem IN domačinom ponuditi nekega rahlo bolj trajnostnega filmskega momenta.

Aspekt predstavlja: Kino Bled.

Na srečo nisem bil edini z nekaterimi vprašanji, na srečo nisem bil osamljen v tovrstnem razmišljanju - še več, ravno prav nas je bilo v te,. Ravno prav resnih in pomladno vznesenih, da smo se sestali in usedli z namenom, voljo in zanosom, da bi uskladili naše aspekte in nekaj glede vsega skupaj ukrenili; da bi vrnili filmu moment druženja, dali zabavi prostost, popestrili in obogatili lokalni življenjski prostor, poglobili in razširili obstoječo kulturno ponudbo, pripovedovali žmohtne zgodbe in na Bledu obudili nekdaj že cvetočo, a neslavno propadlo dejavnost… ker ja, Bled je nekdaj imel (rad) kino.

No, in radi bi, da bi ga spet imel (rad). Še več, prepričani smo, da se ob srečanju drug z drugim, medsebojnemu izkustvu in približevanju na različne načine lahko rodi nekaj neopisljivo presegajočega. Da se lahko Bled pridruži rastoči filmski iniciativi, da lahko z njim podoživimo nostalgijo čakanja v vrstah neprenosljivih izkušenj in da si tudi tu lahko delimo čista festivalska doživetja.

A zato potrebujemo stik, povezavo, uravnotežen odnos: med Kinom in Bledom, med nami kot organizatorji in vami kot obiskovalci.

Tako letos med od 5. do 11. avgustom v Riklijevem park postavljamo temelje in zadovoljni bomo, ko se nam pridružite. Vstop prost.

*več o vsem skupaj in še čem si lahko preberete na www.kinobled.com ali (kmalu) v vašem nabiralniku

Aljaž Markelj