Živi muzej Krasa se nahaja med Sežano in nekdanjo slovensko-italijansko mejo, ob povezovalni poti stare avstro-ogrske ceste Sežana - Bazovica, imenovani Bazovska cesta. Med obema krajema so potekale trgovske poti  proti tržaškemu pristanišču. Cesta je makadamska,  utrjena z bankinami. Z določitvijo meje med Italijo in Jugoslavijo, leta 1947, je bil promet prekinjen. Po vstopu Slovenije v EU je bila cesta urejena za rekreativne namene. Urejenih je preko 20 kilometrov tematskih in sprehajalnih poti, tudi čezmejnih. Pot je bila leta 2017 izbrana za najboljšo tematsko pot v Sloveniji. Z Bazovske ceste so na levo in desno stran po ozkih stezah speljane poti, ki vodijo do kraških znamenitosti, pred  katerimi je na kamnu vklesano ime znamenitosti.

Četrtkovi pohodniki smo pot začeli na za to urejenem parkirišču malo izven Sežane. Ob vhodu v muzej smo si ogledali informativno tablo poti, zavili desno po ozki stezi s travo, s katere smo pobrali jutranjo roso. Prišli smo do prve kraške znamenitosti: Nova štirna. Spada med redke ohranjene štirne sredi gmajne. Prebivalci so vložili veliko naporov, da se je v njej nabirala deževnica, ki si jo uporabljali za pitje. Štirna je okrogle oblike, premera devet, globine pa tri metre in je bložena s kamni. Vrnili smo se na cesto, ob kateri je v gradnji suhozidje, posebnost Krasa, ki daje značilnost in estetiko  kraški krajini, na travniku pa je nekaj  znamenitih kamnitih pastirskih hišk. Kmalu nas je smerna tabla pripeljala k Ludvikovi jami, v kateri so bile odkrite fosilne kosti velike kune. Po asfaltni cesti smo pot nadaljevali skoz vas Orlek. Na vaškem balinišču smo posedli po klopcah in zidkih in se okrepčali z dobrotami iz nahrbtnika. V križišču vasi smo prešli na kolovoz in mimo kala pri Orleku, ki je zaraščen s travo, v preteklosti pa  je služil za napajanje živine.

Naslednja kraška zanimivost je bilo Orleško škrapljišče. Do njega je vodila ozka steza, skoraj zarasla z rujem.  Vrnili smo se na cesto do križišča z informativnima tablama, ena opisuje smodnišnico, Orleško polverjero. Smodnišnice je zgradila italijanska vojska kot skladišče za razstrelivo, sedaj pa je v njih trim oprema.  V času delovanja so bili vhodi v smodnišnice zastraženi z osmimi stražnimi stolpi, ohranjenih jih je še pet. V bližini se nahaja tudi Golokratna  jama, ki je nastala kot udornica z rušenjem stropov nad podzemnimi votlinami.  Po krajšem ogledu smo naredili skupinsko fotografijo. Na poti nas je čakala še ena znamenitost - pastirska hiška, na kateri je bil v kamen vklesan napis 'Turkovca  in Tomaževa hiška', narejena decembra 2018 iz neobdelanega kamna. Hiške so pastirjem nudile zavetje pred burjo in dežjem. Vrnili smo se se na kolovoz in mimo ohranjenih vhodnih stebrov  v smodnišnico  na Bazovsko cesto, po kateri smo do izhodišča hodili še dva kilometra. 

Po Živem muzeju Krasa smo prehodili približno polovico celotne trase, torej 10 kilometrov, po ravnini s sto metri dviga  in spusta.  Sonce je kmalu posušilo jutranjo roso in mokre čevlje. Modro nebo so  začeli prekrivati temni oblaki, a brez dežja. Po gozdnih stezah smo se nadihali svežega zraka, opazovali obarvan ruj in zelene travnike, polne dišečih in cvetočih jesenčkov. Lahko zaključimo, da je bil pohod poučen z veliko zanimivostmi,  in za dušo in srce.

sm, DU Ajdovščina