Tokrat smo imeli pravi razlog za dobro razpoloženje; iz vetrovne in hladne Ajdovščine smo se odpeljali na sončno pot. Koprenaste ovčice na nebu so se počasi zbirale, bledo sonce je obetalo prizanesljivo toploto. Spretni voznik avtobusa nas je varno pripeljal v Šared. Po svežem zraku smo, toplo oblečeni, začeli pohod najprej skozi kraj. Včasih so bile po teh gričkih razseljene kmetije, skromno življenje so si ljudje zagotavljali s trdim delom, ženske so nosile pridelke v Trst. Pa so meščani uzrli brajde in vzpetine so jih privabile iz ozkih gas in ulic. Kmetije v Šaredu so nadomestile moderne hiše, prebivalstvo se priseljuje in daje kraju živahen utrip. Na slemenu hriba se nam je odprl panoramski razgled na morje, pristanišče, ladje in dragoceno jahto pred tržaško luko. Nas, pohodnike, zanimajo  hribi in ugledali smo Dolomite, Karnijske Alpe, Kaninsko pogorje, zasneženi Krn, v daljavi smo zaradi megličastega ozračja bolj slutili Triglav, obrisi Trnovskega gozda pa so bili razločni, razpoznavni Nanos in Javorniki so s Snežnikom zaokrožali gorske grebene, ki so se spuščali preko gričevja, terasastih vinogradov in oljčnikov  do obalne Izole.

Pri Jakobovi cerkvici smo s pogledi na  Šavrinsko gričevje, Korte, proti Padni, Učki in Dragonji sklenili celoten krog razgleda.  Iz Šareda smo se med vinogradi, nasadi oljk in zaraščenih meja grmovja spuščali v Barede. Med hojo po ravnem delu široke makadamske poti smo sproščeno kramljali, vseskozi na levi opazovali morje in v prijetnem vzdušju dospeli do asfaltne ceste. Zložna  pot nas je vodila pod slemenom z antenami, mimo manjših bivalnih hišic ob urejenih vrtovih domačinov, do nogometnega igrišča pred Gažonom. Od tu smo ugledali Koper, Sermin s skladišči in  terminali ter Škocjanski zatok. Pohod smo nadaljevali mimo urejenega doma za starejše in si v senci  spomenika vzeli čas za malico.

Nato smo se spuščali po strmi poti do vasi Srgaši. Na koncu vasi se asfalt konča in nadaljevali smo po kamnitem razdrapanem klancu, ki se strmo spušča do potoka Drnica. Zaradi suše je potok res skromno polzel večji reki naproti. Med obsežnimi vinogradi smo po prašni cesti nadaljevali pohod navkreber skozi gozd, si vmes malo oddahnili, a kmalu dospeli do zaselka Grbci.

Po krajšem postanku smo šli „malo gori, malo doli“ proti izhodišču v Šared. In si v piceriji privoščili topli obrok.  Tako enostavno niti ni šlo; redki so si lahko privoščili kalamare, dobili pa mini kalamarčke z maksi krompirja. Drugi smo si naročili velike ali male pice, le-te so bile res odlične in nič mini, tudi dunajski zrezki so bili v ponudbi. Po odlično vodenem pohodu,  med prijaznimi ljudmi,  v prijetni družbi, nam ta pripetljaj ni pokvaril vzdušja; hudomušno se bomo tega še kdaj spomnili. 

Tokrat smo prehodili več kot dvanajst kilometrov, oblačne koprene so nas ščitile pred sončno pripeko. Med bogatimi razgledi smo doživeli tudi razumevajočo strokovno podporo so-pohodnice, ki je potrpežljivo spremljala gospo s težavami in krizo med hojo. Doživeli smo tudi prijaznost domačinov in iznajdljivost voznika avtobusa. To so bile kaplje zdravila za dušo. Med spuščanje in vzpenjanjem po cestah in poteh smo  zaužili tudi nekaj pilul za srce.  

Alenka N. B., DU Ajdovščina