Pod tem naslovom je Društvo Baška grapa organiziralo 15. pohod po Bevkovih poteh. Namreč 17. septembra se spominjamo rojstva in smrti pisatelja Franceta  Bevka. Letos so pol okrogle obletnice, 55-letnica njegove smrti in 135-letnica njegovega rojstva, zato je bilo srečanje pohodnikov še bolj praznično.

Zadnja poletna nedelja, sončna in poletna, je vabila pohodnike iz različnih krajev naše dežele, da jo preživijo v naravi. Več kot 100 let stara železnica, železna kača (po Bevku), je komaj prepeljala vse izletnike s primorske strani v Baško grapo. »Divja, lepa Tolminska! Pozdravljena!«

Naša skupina se je ustavila v Hudajužni, ki je bila izhodišče pohoda proti Zakojci. Organizirani sta bili še dve drugi smeri, in sicer iz Cerknega in z Bukovega.

Meglica, ki je ponoči varovala Baško grapo, se je vztrajno dvigala, tako so se že zgodaj zasvetili v soncu najvišji vrhovi Črne prsti, Porezna in Kojce. Dobrodošlico nam je zaželela kulturna skupina Razor iz Tolmina z ubranim petjem ljudskih pesmi.

Z veseljem smo se podali v zavetje cerkljanskih gozdov, ki jih je jesen že barvala s svojo čudežno roko. Nekatere senožeti so bile pokošene, na posameznih se je prerivala drobnica, na drugih je mulila sočno travo goved. Torej tu, oddaljeno od vrveža vsakdana, še vztraja življenje. Domačije, snažno obnovljene, se sončijo visoko nad dolino in prijazno pozdravijo vsakega, ki zaide k njim. Bevkova Indija Koromandija je zaživela okrog nas. Med potjo so nam vodniki predstavljali tehnično dediščino tega področja. Izpostavljena je bila železnica, ki je Baško grapo odprla svetu. Na posameznih krajih naše poti so nam domačini prebrali odlomke nekaterih Bevkovih del. Torej, pisateljeva beseda nas je spremljala na celi poti, saj je bila že prijavnina pohoda znižana na pol, če si imel v nahrbtniku Bevkovo knjigo. Mene so spremljale Bevkove besede: » … oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne!«

Koliko sporočajo te pisateljeve besede!

Pred pisateljevo domačijo v Zakojci je bil kulturni program, ki sta ga oblikovali dve glasbeni skupini, to je Razor iz Tolmina in Cerkljančice iz Cerknega. O pomenu Bevkove besede in o zgodovini Bevkove domačije je spregovoril Samo Bevk, dolgoletni poslanec. Poudaril je, da se je Bevkova beseda dotaknila vsakega bralca, kajti bil je ljudski človek in pisatelj. Želel je čim več napisati, da bi se le kaj ohranilo za danes. Razstava njegovih knjig, ki polnijo zgornje nadstropje domače hiše, dokazuje, da se je veliko ohranilo, marsikaj prevedeno tudi v tuje jezike, celo v kitajščino. Bevk je namreč napisal okrog sto knjig. Naši otroci so se vzgajali in bogatili ob njih.

Še pomnim, kako so učenci po celi domovini zbirali denar za obnovo domačije, kar je poudaril tudi govornik. Tudi dandanes jo mnogi obiskujejo in spoznavajo, koliko Lukcev je odpotovalo iz Vipavske doline za kruhom. Tudi vragolije pastircev še niso pozabljene, čeprav je Ferjanča, Lenarta in Blažeta zamenjala elektrika. V njegovih knjigah se je še ohranil jok pestrne, živijo Grivarjevi otroci in drugi junaki.

Proti večeru nas je po stari železnici, bombandirani med 2. svetovno vojno, peljal moderen vlak, na katerem je bilo prostora le za eno nogo vsakega od nas. Oddahnili smo se, ko smo se bližali moderni železniški postaji v Novi Gorici. Kakšna nasprotja! Mostovi iz preteklosti so res temelj današnjega in prihodnjega dne.

Irena Šinkovec