Ta ideja je takrat dozorevala v nas mladih skavtih kot odmev poletnih dni. Postavljeni smo bili pred težavo; nekateri med nami še niso bili polnoletni, zato uradno niso mogli podpisati dokumentov za ustanovitev društva. Počakali smo vse nujno potrebne rojstne dneve ter začeli zbirati potrebno dokumentacijo.

Bil je lep in topel pozno jesenski dan. Gospa na okencu je bila presenečena: »Ma kej je votruoci, pej kej boste delali u tem društvi?« »Mi bomo pljesali, taku kukr so naše none in nonoti ...« Bili smo tako zelo ponosni sami nase. Pravkar smo postali 'odrasli' in že smo ustanavljali društvo. Čez tisti dve stopnički, pred vhodnimi vrati urada, smo kar poleteli v sončen dan, kot ptički iz gnezda, življenju naproti. Začenjalo se je nekaj novega. Naredili smo nekaj velikega. Ustanavljali smo društvo, ki bo odkrivalo, raziskovalo in predstavljalo življenje naših prednikov, na področju Vipavske doline.

Decembra smo sklicali ustanovni sestanek in tako se je začelo. Začeli smo urejati uradne formalnosti. Deset polnoletnih članov je s pismeno izjavo ustanovilo društvo. To so bili Mirjam Goričan, Marija Koren, Kristina Furlan, Nataša in Irena Nabergoj, Štefan Rehar, Ivo Prelc, Andrej Koren, Martin Furlan in Sašo Marc.

Izbrali smo tudi tajnico društva, učiteljico Romano Prelc. Umetniški vodja je bila seveda Judita Podgornik, dokumentacijo in računovodstvo nam je vodila Lilijana Furlan, predsednik pa kar oče dveh mladih plesalk, ker je bil ravno pri roki, Anton Goričan. Anton je kot izkušen oče vodil ves postopek ustanavljanja in hkrati izpolnjevanja naših želja v društvu. Kot prvi predsednik nam je skupaj s tajnico pomagal sestaviti statut društva. Začeli smo z rednimi tedenskimi vajami, postali smo člani Folklornega društva Vipava.

Judita Podgornik je bila potrpežljiva mentorica. Zagnan harmonikar Marko Fabčič je raztegnil meh in nas plesalce so že srbele pete. Bili smo zelo neučakani, zelo klepetavi, polni energije in mladostniških muh. Nemalokrat nas je Judita opozorila, naj malo bolj mislimo na korake in malo manj na simpatije, ki so se ustvarjale med nami. Vaje so bile seveda tudi družaben dogodek. Nanje smo radi prihajali, včasih smo zraven povabili še prijatelje in bilo nas je vedno več.

Judita se je dolgih deset vozila vsak vikend iz Novega mesta v Vipavo. Z gotovostjo lahko rečemo, da brez požrtvovalnega dela gospe Judite Podgornik v Vipavi folklore ne bi bilo. Neprecenljiva je njena vloga pri tem društvu, vzgojila je mnogo dobrih plesalcev, pa tudi nekaj odličnih mentorjev.

Mladi plesalci, bilo nas je dvanajst parov, smo vadili v dvorcu Lanthieri. V ta veliki dvorani je naš predsednik že zjutraj zakuril veliko lončeno peč. Čez dan smo pridno nalagali, da se je dvorana malo segrela. Najbolj pa sta nas ogrela na vajah harmonikarja Aleksej Rutar in Marko Fabčič ter vsi heci in šale, ki smo si jih mimo Juditinih strogih pogledov zaupali in se ob tem družno smejali.

Čez zimo smo plesalci naštudirali nekaj plesov in koreografij in že v maju leta 1995 imeli prvi nastop, ki je bil res posebno doživetje. Nanj smo povabili tiste starejše Vipavce, ki so plesali po drugi svetovni vojni in ki so takrat delovali nekaj let kot folklorna skupina.

Doživeli smo veliko pohval in ogromno podpore. Odslej smo še bolj intenzivno vadili. Postali smo prijetna družba. Večkrat smo šli po vajah še na pijačo, v takratno Adrijo. Med nami so se tkale prijateljske vezi, med nekaterimi pa še kaj več. Vabil za nastope je bilo vedno več. Nastopali smo na različnih prireditvah v bližnji in daljni okolici. Mladi smo odraščali, vendar smo ves čas držali skupaj. Prenekatera simpatija je prerasla v pravo ljubezen. Plesali smo si drug drugemu na porokah, peli na rojstnih dnevih ali praznovali mature in diplome. Prenekateri plesni par se je prelevil v poročni par … Leta so tekla in mi smo odrasli.

Svojo mladostno razigranost smo tako usmerili v nekaj čudovitega, v nekaj, kar je nam in še mnogim spremenilo življenje. Folklora nas je takrat ohranjala v zdravi družbi, nam oblikovala vrednote ter nas gradila v samozavestne odrasle, ponosne na svoje korenine, ponosne na slovensko kulturo. Tudi zaradi folklorne skupine smo danes to, kar smo - kleni Vipavci, zvesti svojim koreninam.

Mladinska skupina je postala močan steber Folklornega društva Vipava. Z leti so se vanjo vključevali novi plesalci in društvo se je večalo. V letu 1997 smo ustanovili še otroško plesno skupino, ki so jo vodili takrat že izkušeni plesalci mladinske skupine. Vnema po druženju in ljubezen do starih ljudskih običajev sta botrovali k temu, da smo leta 2001 ustanovili še plesno skupino odraslih plesalcev.

To so bila najbolj plodovita leta na vseh ravneh delovanja. Društvo je štelo več kot 130 članov, imeli smo dve otroški skupini, zelo veliko mladinsko skupino, odraslo plesno skupino, skupino muzikantov in skupino ljudskih pevk z Gradišča nad Vipavo.

Udeleževali smo se različnih prireditev in tekmovanj po celi Sloveniji in zamejstvu. Največji projekt pa je bilo nedvomno enotedensko gostovanje mladinske skupine po Franciji, kjer so obiskovali naše rojake.

Nadaljevanje sledi

Folklorno društvo Vipava