Peljali smo se proti Novi Gorici, ko smo pri tabli Vitovlje zavili strmo v hrib skozi zaselek Užiče. Kmalu smo prispeli do prireditvenega prostora in športnega igrišča. Tu nas je pričakala Mija, ki je za nas izbrala in nas vodila po poteh Vitovske krožne poti, saj na Vitovski hrib, kjer stoji cerkev,  vidna že od daleč, vodi več označenih poti.  Pričeli smo s hojo po asfaltni cesti skozi zgornji del vasi Vitovlje. Šli smo mimo  spomenika padlim junakom borcem NOV in žrtvam fašizma iz Vitovelj in spomenika narodnega heroja Mihajla, ki je na tem mestu izgubil življenje. Do vrha smo hodili po širokem kolovozu, ki s svojo strmino ni popuščal do vrha. Po tej poti do cerkve vodi križev pot. Hodili smo v senci  že skoraj zeleno olistanih dreves, med borovci,  mimo nekaj kapelic in velikih skalnih balvanov.  Po uri hoje smo prišli do vitovske cerkve sv. Marije, na višini 604 metrov, ki se nahaja nad vasjo Vitovlje na skali v obliki piramide. Cerkev je bila prvič  omenjena v 14. stoletju, v času turških vpadov je dobila še obzidje s štirimi varovalnimi stolpi. Bila je starodavni romarski kraj. Da stoji cerkev na izredno lepem razgledišču, smo se prepričali tudi sami. Občudovali smo razglede na Vipavsko dolino, do Jadranskega morja in Furlanije, na Čičarijo, Kras, Brkine, Nanos in Trstelj s Črnimi hribi. Bilo je toplo, zato smo si vzeli več časa za počitek in nadomestilo izgubljenih kalorij. Pri cerkvi se je mudila tudi skupina skavtov iz Nemčije. Članica te skupine nas je fotografirala za skupinsko fotografijo.

Od cerkve smo pot nadaljevali po poti, po kateri smo prišli, kmalu zavili na gozdno stezo, na kateri   je smerna tabla kazala pot do zdravilnega gaja - kapelice sv. Lucije, ki je zavetnica oči. Tudi tu mimo je nekoč vodila romarska pot. Kapelica stoji na skali, do nje vodijo kamnite stopnice. Na vrhu je v skalni vdolbini vedno voda, ki naj bi bila zdravilna za oči. In nekaj pohodnikov je to preizkusilo.

Po krajšem postanku smo se začeli po še malo mokri in strmi stezi spuščati do Vitovskega jezera, ki  leži sredi gozda in je edino naravno jezero v Vipavski dolini. Voda v jezero priteka iz manjšega izvira nekaj metrov nad jezerom. Tokrat je bilo zaradi veliko deževja večje od običajnega in se je razlivalo preko roba. Sončni žarki, ki so prodirali skozi krošnje dreves, so ga obarvali v modro barvo. Od jezera je bil pred nami še zadnji del poti do cilja. Kolovozna pot nas je peljala skozi nizko grmičevje in mimo travnika z mogočnimi drevesi - vitovskimi kostanji.

Četrtkovi pohodniki smo torej v malo hladnem in oblačnem jutru, ki se je spremenilo v lep sončen dan, prehodili del Vitovske krožne poti. Sončni žarki, ki so sijali na pobočje pod Čavnom, so nudili čudovite razglede na vse strani, so bili prava paša za oči, pa tudi za dušo in srce.

ms, DU Ajdovščina