Prisotne so v dogodek uvedli pevci Moškega zbora Matija Vertovec iz Podnanosa pod vodstvom zborovodje Petra Vidriha s tremi Terčeljevimi pesmimi. Sledil je pozdrav domačega župnika Marka Kosa, ki si je zastavil vprašanje, koliko je za nas odprta Terčeljeva knjiga, na kateri simbolno drži roko na šturskem spomeniku; z željo, da bi tudi nam ta simpozij pomagal odpreti bogastvo dolgo let zaprtega Terčeljevega zaklada.

Za njim je zbrane nagovoril koprski škof ordinarij dr. Jurij Bizjak, izrazil svoje veselje, da bo lahko na enem mestu slišal, kako dobro so pripravljeni dokumenti za Terčeljevo beatifikacijo (sedaj je na vrsti škofijski del postopka).

Novinar Tino Mamić je kot prvi predavatelj predstavil Terčeljev rodovnik, ki dokazuje, da je Terčelj sad verne Vipavske doline, med njegovimi predniki se pojavljajo mnogi znani domači vipavski priimki.

Mag. Renato Podbersič je na primeru treh dokumentov prikazal osebo Filipa Terčelja v luči vatikanskih arhivov, kjer se je pokazalo, da je bil med ljudmi zelo priljubljen in užival velik ugled, italijanski državi pa je prav ta njegova ljudskost predstavljala problem.

Zgodovinar in nadškofijski arhivar dr. France Dolinar je opisal delovanje Filipa Terčelja v Ljubljani v letih 1934 – 1946, kjer se je nesebično razdajal za dijake in bolnike, bil pod strogim policijskim nadzorom vseh vladajočih sistemov; italijanskega, nemškega in jugoslovanskega.

Teolog in profesor filozofije dr. Janez Juhant je predstavil Terčelja v luči razmer v krščanskem taboru v Ljubljani in poudaril njegovo pristno krščansko držo zavzemanja za malega obrobnega preziranega človeka, mimo vseh sistemskih ovir, ki sta jih postavljala tako družbeni sistem kot tudi hierarhija Cerkve, ko ni najbolj zvesto sledila Kristusovi poti.

V nadaljevanju simpozija je vicepostulator mag. Bogdan Vidmar podal svoje poročilo o raziskovanju okoliščin smrti Filipa Terčelja in Franca Krašne na območju Davče in Sorice, ki jih je bilo zelo težko pridobiti, ker je od tedanjih dogodkov minilo že ogromno časa in so jim akterji zla vgradili osnovni namen, naj med ljudmi utonejo v pozabo. Pričevanja niso povsem skladna, vendar pa so bistveni zaključki enotni: mučeniška nasilna smrt obeh duhovnikov, čemur je sledil ustrahovani molk.

O tem je spregovorila tudi predavateljica Marija Gasser; predstavila je, kako so bile videti vasi pod Ratitovcem pred in po letu 1945 – prebivalstvo se je več kot razpolovilo in prej cvetoča naselja, polna življenja, dobesedno propadajo in umirajo. Zastavila si je vprašanje, kako je možno, da naša sodobna civilizacija ni sposobna pokopati toliko krivično umorjenih ljudi, ki niso le gole besede v suhoparnih seznamih, ampak za vsakim med njimi stoji konkretna edinstvena človeška oseba.

Kot zadnji predavatelj je nastopil postulator dr. Primož Krečič, ki je predstavil biografijo Filipa Terčelja in razloge za začetek postopka beatifikacije v luči krščanskih kreposti vere in ljubezni. Simpozij daje še dodatno gotovost, da gre za čisto osebo, ki je vredna časti oltarja.

Sledila so vprašanja prisotnih in zahvale vsem, ki so doslej osvetljevali pot: Marjanu Breclju za prvo knjižico o Terčelju in Mariji Pegan za njen prvi simpozij. Poslušalci iz Davče so zastavili vprašanje, če ne bi bilo umestno v postopek vključiti skupaj s Terčeljem umorjenega župnika Krašno; pretresljivo pa je bilo pričevanje, da se resnica o povojnih pobojih še vedno pometa pod preprogo. Postavlja se vprašanje, kako dolg naj bo seznam svetniških kandidatov; ali se odločiti le za nekaj oseb, ker so časovne in kadrovske možnosti omejene. Terčeljevi domači so se zahvalili vsem predavateljem za odkrivanje spomina na zamolčanega Terčelja in nakazali nekaj poti, kje pri domačih bi se moglo najti še kakšne dokumente iz njegove osebne korespondence.

Simpozij je bil zaključen s sveto mašo v župnijski cerkvi v Šturjah, ki jo je ob somaševanju postulatorja dr. Primoža Krečiča, vicepostulatorja mag. Bogdana Vidmarja, predavatelja dr. Janeza Juhanta in domačih duhovnikov msgr. Toneta Štrancarja in Marka Kosa daroval koprski škof ordinarij dr. Jurij Bizjak. V nagovoru se je navezal na prebrano Božjo besedo o izgubljenem sinu, ki v resnici govori o usmiljenem očetu, in nakazal, kako je tudi Terčelj sledil taki drži usmiljenega očeta. Glede svetniških kandidatov pa je poudaril, da mučeništvo ne pomeni le prisotnosti zla, ampak tudi svetniške osebe, ki se pogumno zlu zoperstavijo. Zavedanje svetništva bo zato treba dvigniti na višjo raven in se svetnikom bolj priporočati, še posebej smo k temu povabljeni v postnem času, ki nas tolaži in hrabri v upanju na veliko noč. Pohvalil je tudi šturski župnijski mešani pevski zbor, ki je pod vodstvom zborovodkinje Marinke Šuštar izvajal Terčeljeve bogoslužne pesmi in hudomušno ugotovil, da goriva za nadaljnjo pogumno pot k Terčeljevi beatifikaciji ne manjka!

Nadja Pregeljc, organizatorka simpozija o Filipu Terčelju