„Priložnost trka, karma te najde,“ naj bi rekel Buda. Četrtkovo jutro je bila priložnost za lep dopoldanski sprehod, nas dolince je poklical Trnovski gozd, klicale so nas mogočne bukve, skalne plasti in skrivnostne globače.

Vožnja do Selovca je minila v klepetanju in trpkem spoznanju, da ljudje s posegi – izsekavanjem – z lomastenjem,  puščamo sledi in odtise vsepovsod. Razmetani kupi vejevja, debla, razrite poti in ceste – kakšno dediščino bomo podarili zanamcem?

Na Selovcu smo začeli našo pešpot. Najprej po cesti, da smo nastavili višino pohodnih palic, merilne naprave na telefonih, predvsem pa se nadihali svežega zraka. Ob božanju sončnih žarkov smo šli po kamniti široki poti do prvega smerokaza, ki nas je usmeril na ozko in dokaj strmo stezo proti Velikemu robu. Strmina nam ni vzela sape in smo še malo pogodrnjali nad odnosom do naše ljube Zemlje in njenih prebivalcev. Kmalu smo se dotaknili tudi dobrih zlatih časov, ko smo na kamnu ugledali oznako za nekdanjo mejo med privatnimi in državnimi gozdovi, ja, stara Avstrija je imela to urejeno … Iz modrovanja nas je prebudil hladen piš, ki je vel po robu, ugledali smo skalne pečine in varno stopali med koreninami in kamni. Pa je kmalu prišla sprostitev, ko je pot zavila v gozd. Razsute iglice in vlažna zemlja so utišali korake, oči smo spočili med debli mogočnih borovcev –  darilo za dušo. Kmalu pa smo delali tudi za telo, ko smo prišli iz zavetja gozda, smo že ugledali kamniti vrh in križ na Velikem robu. Še nekaj pozornosti in vzpon smo premagali in že smo si ogledavali kraje od Gorice, preko Krasa do Nanosa, Modrasovca, Mrzlega roba, velike gole zaplate, ki jo bodo prostovoljci še ta mesec pogozdovali, … ; po sodobno bi rekli: vrtljiva kamera za 360° - rahlo zamegljene daljave niso bile ovira. Vzeli smo si čas za malico.

Počasi smo zapuščali skalnat vrh in se spustili skozi rušje do temačnega gozda. Ob smerokazu smo zavili levo in strmo, navkreber po mehki, slabo zaznavni stezi. Številni češarki na tleh nas pri hoji navzgor niso ovirali. Strmino smo počasi premagovali, iz globeli je neslišno vel  mrzel, res mrzel zrak. Na poraščenem in ozkem grebenu  1256 metrov visokega Selovca smo se za hip ogreli. Vrh je bil pretesen za vse pohodnike, pa smo nadaljevali pot navzdol po gozdu in prišli do širše gozdne vlake. Rahlo v levo smo ugledali slikovite skale, vse razbrazdane s škrapljami, todi skozi okence smo lahko pogledali, pa do dna brezenca, ki sta ga od davnine sem dolbla voda in ogljikov dioksid. Pravo skalnato trdnjavo sta izoblikovala na pobočju sredi gozda, človek pa je vanj vtisnil svoj pečat: W in oznako 1800 – verjetno spet kaj v zvezi z nekdaj  skrbno varovanimi državnimi gozdovi, danes pa davno pozabljeno.

Pot smo nadaljevali in se spustili do lepo urejene jase s krmiščem za živali in visoko lovsko prežo. Ta urejeni kraj tišine nas je blagodejno pomiril, jasa se nadaljuje v „nižje nadstropje“, nekaj z mahom poraščenih štorov je označevalo nekakšno avenijo za živali, mi smo sledili vlaki do ceste in nato kmalu prišli do izhodišča pri hiši z oznako Ravne 34.

Skupno smo preživeli lepo dopoldne, v raznolikosti poti od skalnega roba in vrha do tihega gozda, sončne jase poskrbeli za  dušo in telo, osvojili smo dva vrhova in še za kavico je bilo v tem dopoldnevi dovolj časa.

anb, DU Ajdovščina