Odpeljali smo se na Brje. To je prvi B. Pri pokopališču je bilo ravno dovolj prostora za vse avtomobile, jasno nebo je obetalo lep dan, oljčna pot nas je vabila, pred nami se je razgrnilo pobočje Gore in Čavna v vsej dolžini, dobre volje smo ubirali prve korake navzdol proti prvim hišam. Prav kmalu smo videli prve jaslice  - hja, tudi decembrsko vreme ni več, kar je bilo. Šli smo mimo hiš in se kmalu blago vzpenjali proti gruči stavb, ki je čepela na pobočju. Brje so razloženo naselje s številnimi zaselki: Kodrovi ob vznožju griča, Martini v središču vasi, Pečenkovi, Mravljevi, Možini, Cinki in Furlani; morda še kakšen, ki ga v tem dopoldnevu nismo uspeli obhoditi.

Ob poti pri vinogradu sta nas nagajivo gledala lesena srnica in srnjaček v družbi kar treh božičkov. Mirno sta stala, ko smo se jima namuznili, saj gotovo nista povzročila nobene škode v bližnjem vinogradu. V nič kaj božičnem vremenu  sta nas na bližnje praznike spomnila  pohleven osliček in miren bikec, oba lesena. Tiho sta stala pod verigo lučk v obrisu družine in se prepustila fotografiranju. Že ob naslednjem dvorišču smo ugotovili, da bomo domov prinesli 'polno mauho' = pomnilnikov v mobitelih, s fotografijami in polno glavo zamisli za praznične okrasitve. Videli smo še skrbno obnovljene hiše, šli skozi Pečenkove do table za oljčno pot in smerokaza za Triglovc. Kje je to, nismo ugotovili, smo pa s ceste zavili na širok kolovoz, sočna zelena trava je ublažila stopinje in počasi smo dosegli cesto na vrhu grebena. Hoja po položni cesti je dovoljevala raznovrstno klepetanje, ja, od kuharskih do zeliščarskih, zdravstvenih in popotniških tem obdelamo na četrtkovih pohodih. »Ni dobro biti človeku sam,« zato se družimo. Tako vzamemo vsak teden obilen odmerek zdravila za dušo, za telo poskrbimo med gibanjem. In to nas je privedlo do nove lovske koče. Belo obmetana stavba nas ni nagovorila, zanimanje pa je pritegnila dolga lesena stavba nad cesto, predvsem pa v zemljen breg potisnjen star motor.  To smo si morali ogledati, to je domicil za lastnike starodobnih motorjev. Na peščeni ravnici pred stavbo so bile vidne krožne sledi motoristov, nas pa je prevzel prelep razgled na Vipavsko dolino in številna naselja od Vipavskega Križa, Dobravelj, Skrilj, Kamenj do Vrtovina in še dalje proti Škabrijelu, Sveti Gori do Korade. V prosojnem zraku smo zaslutili obris Matajurja in tam daleč, daleč meglice nad Furlansko nižino. Pohod smo nadaljevali najprej malo navzdol, nato pa skozi vinograd do primorskega gozdiča. Suho kostanjevo listje je šumelo, ko smo prihajali do lične hiše v varstvu mogočne skale in drevja. Tu nas je res gostoljubno sprejel drugi B. S požirkom krepkega smo si ogreli grla in se sladkali z janeževimi upognjenci in suhim ananasom. Niko Bajc mlajši, drugi B, nam je podaril še obilno mero zdravila za dušo, ko je vzel kitaro in zapel. Marsikateri so se orosile oči ob pesmi Mama, hvala, slišali smo tudi prvo uglasbeno pesem o naši burji. To srečanje nas je tako prevzelo, da smo spregledali naslednji smerokaz in jo ubrali kar počez in navzgor proti cerkvi svetega Martina. Mirko in Tea sta čistila grmovje in suha debla pred nami, z lezenjem čez kamne in skozi šibe smo dokazali, da složno zmoremo premagovati ovire na poteh. Zadovoljni smo prišli do cerkvice, ki spada v braniško faro. Prijazna domačinka nam jo je odprla in povedala, da stavba izvira iz Trubarjevih časov. Med drugo svetovno vojno so Italijani porušili zvonik, po vojni je do leta 1991 cerkvica propadala. Ko so jo obnovili, je mimo prišel znani umetnik Peter Černe in jo enovito opremil s keramičnimi skulpturami in reliefi mrtvaškega plesa in križevega pota. Predstavila nam je pomen teh umetnin; no, če boste šli mimo, le poiščite gospo, ki vam bo rade volje vse povedala.  Obisk kraja je vreden tudi zaradi razgleda: na eni strani sončna Vipavska dolina z obronki Nanosa in Trnovskega gozda, na drugi strani Branik z mogočnim gradom in kraškim gričevjem. Vračali smo se po cesti, šli mimo obnovljenega kala, iskali Jamo Gama, zavili še v Cinke in nato zaključili krožno pot.

V Ajdovščini nas je pričakal tretji B – tudi Niko Bajc, tokrat oče. Z odličnim pasuljem nas je ogrel in navdušil. Res se je skrbno pripravil na ta četrtek, saj je že dan prej skuhal vsaj šest kilogramov fižola. Za vprašanja, kako je jokal ob sekljanju kilogramov čebule, ni bilo časa, Mirko nam je povedal povzetek letošnjega leta, daljših in krajših pohodov. Morda je celo upal, da mu bomo prihodnji četrtek privoščili počitnice, pa smo ga pregovorili za pohod v Vipavski Križ.

In kje je četrti B – Tea Bajc, včasih tudi B-enko, ves čas z nami, vedno prijazna, nasmejana in dobre volje,  balzam za dušo; danes pa je z odlično torto poskrbela tudi za telo. S piškoti nas je razvajala Lucy, tokrat z božičnimi,  - Davorinine miklavže smo pojedli že pred tedni, -  čokolade je prinesla Marjetka.

Prosim, da mi družina Bajc – B-ji – ne zamerijo; res smo se imeli v njihovi družbi zelo lepo in smo jim hvaležni za lepo doživetje!

anb,  DU Ajdovščina